Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je rok iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ materialni prekluzivni rok, ki teče tudi v času sodnih počitnic.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 212,61 EUR zviša za 171,35 EUR (oziroma na 383,96 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 71,21 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške tega postopka v znesku 212,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sklep sta vložili pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči o pravočasnosti tožbe ter o zadevi samo vsebinsko odloči, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče ni obrazložilo odločitve o zavrženju tožbe, zaradi česar se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Meni, da tožba ni prepozna. Rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je glede na njegovo vsebino procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZIZ procesni zakon in tudi napotuje na smiselno uporabo ZPP, je rok iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ tudi po formalnem kriteriju procesni rok, ki v skladu s 83. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ne teče v času sodnih počitnic. Navaja še, da zgolj iz ene odločbe višjega sodišča iz leta 2009 izhaja, da gre za prekluzivni rok, na katerega določbe 83. člena ZS ne vplivajo, pri čemer ni pojasnjeno, ali gre za materialni ali procesni rok, druge sodne prakse, ki bi se nanašala na ta rok, pa ni. Iz sklepa VS RS VIII Ips 58/2013 sicer izhaja, da je lahko tudi procesni rok prekluziven. Ker gre v konkretnem primeru za prekluzivni procesni rok je bila tožba vložena pravočasno, dejstvo pa tudi je, da bi tožnica s tožbo uspela, saj solastninska deleža dolžnika in tožnice na skupnem premoženju (premičninah) nista določena. Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo. Meni, da je sodišče v postopku ravnalo v nasprotju z določbami ZPP. V proces poravnavanja je namreč grobo poseglo s svojo nenadno izjavo, da bo tožbo tako in tako zavrglo, zaradi česar se tožena stranka jasno ni več želela poravnavati. Že pred tem pa je sodišče tožnici povzročilo stroške naroka, saj ga je razpisalo, kljub temu, da bi moralo odločiti o zavrženju tožbe že v predhodnem preizkusu tožbe. Tožnica zato nasprotuje priznanim stroškom tožene stranke, ki jih je sodišče s svojim ravnanjem zakrivilo samo. Sodišče si mora prizadevati, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški, hkrati pa mora zasledovati pravičnost in etična načela ter v tem duhu voditi tudi postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožnice, v katerem je predlaga, da se pritožba zavrne ter da se tožnici naložijo v plačilo stroški odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper 2. točko izreka sklepa prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki poleg že priznanih pravdnih stroškov prizna še ostale priglašene stroške postopka v skupni višini 500 točk, podredno pa sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo obravnavanje sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški, ki naj jih toženi stranki povrne tožnica. Navaja, da je sodišče očitno spregledalo stroške, ki so toženi stranki nastali z vložitvijo prve pripravljalne vloge. Ker se sodišče do njih ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da toženi stranki ne gredo stroški posveta s stranko po tarifni številki 39/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in za pregled listin po tarifni številki 39/2 OT, saj je tožena stranka priglasila stroške posveta s stranko in pregleda listin, ki presegajo običajno odvetnikovo delo pri pisanju vlog, poleg tega ne gre za delo, ki bi bilo lahko zajeto s pisanjem vlog, saj gre za posamezna opravila. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnica na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožbe tožnice pa je neutemeljena.

K pritožbi tožnice:

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločitve o zavrženju tožbe ni obrazložilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je sicer kratka, vendar vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in omogoča preizkus izpodbijane odločitve.

9. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da obravnavana tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni prepozna, saj je bila vložena v tridesetdnevnem procesnem roku. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je rok iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ materialni prekluzivni rok, ki teče tudi v času sodnih počitnic. Da gre za materialni rok je mogoče zaključiti tako ob upoštevanju kriterija za razmejitev rokov, po katerem je relevantna vsebina roka,1 kot tudi po strogo formalnem kriteriju, po katerem procesne roke opredeljujejo procesni predpisi, materialne roke pa materialni, na katera opozarja tudi tožnica v pritožbi. Obravnavani rok se nanaša na materialno pravico tretjega, da uveljavlja zoper upnika nedopustnost izvršbe na predmetu izvršbe, ki se rodi šele s pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega (primerjaj drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ), ta pravica pa v primeru, da tretji tožbe v predpisanem roku ne vloži, preneha. Pritožbena navedba, da obravnavani rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, zato ne drži. ZIZ pa tudi ni zgolj procesni predpis, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi, saj vsebuje procesne in materialnopravne določbe,2 med katere spada tudi določba tretjega odstavka 65. člena ZIZ, ki, kot že pojasnjeno, določa materialno pravico tretjega, da uveljavlja zoper upnika nedopustnost izvršbe. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe, ki jo je tožnica po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vložila 16. 8. 2016, kar je po preteku trideset dnevnega roka od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega (sklep je postal pravnomočen dne 16. 6. 2016), je zato pravilna.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki v pravdi ni uspela, dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženi stranki stroške tega postopka, ki so tudi pravilno odmerjeni. Kriterij uspeha strank v pravdi, ki je v ZPP določen kot temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, sicer dopolnjuje kot korektiv kriterij krivde (156. člen ZPP), po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Vendar pa načelo krivde v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj tožnica ne očita toženi stranki, da je stroške povzročila po svoji krivdi, temveč to očita sodišču prve stopnje. Zatrjevano napačno postopanje sodišča prve stopnje (tožnica trdi, da je sodišče prve stopnje razpisalo narok, kljub temu, da bi moralo o zavrženju tožbe odločiti že po predhodnem preizkusu tožbe) pa tudi ne predstavlja naključja v smislu 156. člena ZPP, ki se je primerilo toženi stranki.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

12. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu spregledalo stroške, ki so ji nastali z vložitvijo prve pripravljalne vloge. Ker gre po oceni pritožbenega sodišča za potrebne stroške (155. člen ZPP),3 je tožena stranka, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), upravičena do njihovega povračila. Gre za stroške sestave prve pripravljalne vloge po tarifni številki 19/1 OT v višini 300 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 171,35 EUR.

13. Neutemeljena pa je pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ne priznajo priglašeni stroški za posvet s stranko po tarifni številki 39/1 OT in za pregled listin po tarifni številki 39/2 OT. Navedeni storitvi sta bili po podatkih spisa opravljeni v zvezi z zastopanjem tožene stranke v tej pravdi oziroma natančneje v zvezi s sestavljanjem vlog tožene stranke,4 kar pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, kot zmotno navaja tožena stranka, temveč za storitvi, ki sta že zajeti v storitvi po tarifni številki 19 OT. Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za navedeni storitvi po tarifni številki 39 OT.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zvišalo za 171,35 EUR oziroma na 383,96 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških:

15. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (60%)5 , ji je tožnica dolžna povrniti ustrezen del stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), kar znaša 71,21 EUR (150 točk za sestavo pritožbe ? tarifna številka 21/2 OT, 2 % materialne stroške, 22 % DDV ter 33,00 EUR sodne takse, skupaj 118,68 EUR), v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP ). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Po tem kriteriju je procesni rok tisti rok, ki opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja v postopku, če pa se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, na samo materialno pravico ali obveznost, je materialnopravni primerjaj dr. Polonca Kovač, Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis, Pravosodni bilten, št. l /2014, str. 207. Glej tudi Načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS, 18. 11. 1996, ter prof. dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 200. 2 Glej na primer VS RS sklep II Ips 469/2001 z dne 9. 1. 2002. 3 Tožena stranka je v tej vlogi med drugim zatrjevala, da je obravnavana tožba prepozna. 4 Tožena stranka je stroške za navedeni storitvi priglasila v prvi pripravljalni vlogi, preden je bil opravljen poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. 5 Tožena stranka je s pritožbo zahtevala, da se ji priznajo še odvetniški stroški v višini 500 točk, uspela pa je glede 300 točk.