Jedro

Iz prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Za odgovorno osebo (dolžnika) ima zato obveznost vzpostaviti prejšnje stanje in obveznost plačati denarno odškodnino naravo alternativne obveznosti. Vendar oškodovanec (izjemoma) ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporno pohištvo še vedno obstaja, da ni poškodovano ali kako drugače obrabljeno in da ga je tožena stranka pripravljena vrniti. Restitucija je torej v celoti mogoča, zato gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo najmanj nepošteno, če bi, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, toženo stranko obsodili na plačilo denarne protivrednosti pohištva, obenem pa ji prepustili pohištvo, za katerega nima nobenega interesa in je zanjo brez uporabne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba zoper IV. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III., V., VI. in VIII. točki izreka.

III. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 604,20 EUR (I. točka izreka) in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 604,00 EUR (II. točka izreka). Terjatev tožeče stranke iz I. točke izreka je pobotalo s terjatvijo tožene stranke iz II. točke izreka (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 0,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2016 dalje (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.867,38 EUR je zavrnilo (V. točka izreka), kot tudi tožbeni zahtevek za izročitev poslovne dokumentacije (VI. točka izreka). V preostalem delu je postopek ustavilo (VII. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VIII. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV., V., VI. in VIII. točko izreka odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper IV. točko izreka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper IV. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 0,20 EUR s pripadajočimi obrestmi. IV. točka izreka je torej tožeči stranki v korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči, zato njena pritožba zoper ta del odločbe ni dovoljena in jo je višje sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

6. Pravdni stranki sta 1. 10. 2010 sklenili najemno pogodbo za poslovni prostor, in sicer tožeča stranka kot najemnik, tožena stranka pa kot najemodajalec. Ker tožeča stranka ni plačevala najemnine, je tožena stranka 7. 5. 2012 na vrata poslovnega prostora izobesila napis "najemna pogodba odpovedana", zamenjala ključavnico in s tem tožeči stranki preprečila vstop v poslovni prostor. Ker ji, po navedbah tožeče stranke, tožena stranka ni omogočila, da bi iz prostora vzela poslovno dokumentacijo in pohištvo, je tožeča stranka vrnitev teh stvari zahtevala s tožbo (kasneje je tožbo za vrnitev pohištva umaknila in zahtevala, da ji tožena stranka plača njegovo denarno protivrednost), obenem pa je zahtevala še vračilo depozita in plačilo odškodnine zaradi nastalih odvetniških stroškov.

**Glede pohištva**

7. Iz prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Za odgovorno osebo (dolžnika) ima zato obveznost vzpostaviti prejšnje stanje in obveznost plačati denarno odškodnino naravo alternativne obveznosti (sklep VS RS II Ips 494/2009). Vendar oškodovanec (izjemoma) ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 164. člena OZ).

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporno pohištvo še vedno obstaja, da ni poškodovano ali kako drugače obrabljeno in da ga je tožena stranka pripravljena vrniti. Restitucija je torej v celoti mogoča, zato gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo najmanj nepošteno, če bi, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, toženo stranko obsodili na plačilo denarne protivrednosti pohištva, obenem pa ji prepustili pohištvo, za katerega nima nobenega interesa in je zanjo brez uporabne vrednosti. Pritožnica sicer vztraja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da tudi tožeča stranka, ker je morala kupiti novo pohištvo, nima več interesa, da bi sporno pohištvo dobila nazaj. Vendar te navedbe za presojo po četrtem odstavku 164. člena OZ niso relevantne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bila tožeča stranka upravičena do denarne odškodnine le, če z vrnitvenim zahtevkom ne bi bilo v celoti vzpostavljeno njeno premoženjsko stanje, kakršno je bilo pred odvzemom posesti, oziroma če ji je nastala še kakšna druga škoda (npr. stroški zaradi uporabe oziroma nakupa nadomestnega pohištva), vendar tožeča stranka povrnitve tovrstne škode ni uveljavljala, saj je zahtevala le vrednost odvzetega oziroma zadrževanega pohištva. Navedbe pritožnice, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da le-tega tako ali tako ni več, pa so očitno netočne, saj je v primopredajnemu zapisniku zapisano, da pohištva ni v pisarni, kar pa nikakor ne pomeni, da ga ni več, ampak le to, da se ne nahaja v poslovnem prostoru, ki ga je imela v najemu tožeča stranka. Poleg tega je obstoj pohištva potrdila tudi priča R., implicitno pa obstoj pohištva izhaja tudi iz okoliščine, da je bila tožena stranka še 26. 2. 2016 pripravljena opraviti primopredajo pohištva (prim. 24. točko obrazložitve odločbe).

9. Ker je tožeča stranka glede na okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 23. - 25. točki obrazložitve, tudi po presoji višjega sodišča upravičena le do vrnitvenega zahtevka (kar je sodišče prve stopnje jasno, logično in prepričljivo obrazložilo, zato so pritožbeni očitki o njegovi arbitrarnosti neutemeljeni), se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na plačilo odškodnine za pohištvo, kot pravno ne (več) odločilnih, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

**Glede poslovne dokumentacije**

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek na vračilo dokumentacije zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da se dokumentacija, katere vrnitev zahteva, nahaja v posesti tožene stranke. Razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo takšen zaključek (gl. 16. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), pritožnica (obrazloženo) ne izpodbija. Čim je tako, pa se kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, katero dokumentacijo je vrnila tožeči stranki - glede na določbo 92. člena SPZ, bi morala najprej tožeča stranka (kumulativno) dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke. Tega pa ni zmogla.

**Glede odpovedi najemne pogodbe**

11. Nerelevantne so pritožbene navedbe, češ da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke v delu, v katerem je odločalo o zakonitosti in pravilnosti odpovedi najemne pogodbe in da je odločitev v zvezi s tem tudi sicer nepravilna. Sodišče prve stopnje namreč ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker je bila najemna pogodba zakonito odpovedana (ergo, ne gre za pravno odločilno dejstvo), temveč ker tožeča stranka ni dokazala, da se del dokumentacije, katere vrnitev zahteva s tožbo, nahaja v posesti tožene stranke; ker je bil njen zahtevek na plačilo odškodnine v vrednosti odvzetega pohištva po materialnem pravu neutemeljen oziroma glede odvetniških storitev, ker je zahtevek zastaral, tudi sicer pa tožeča stranka nastanka škode in vzročne zveze ni izkazala.

**Glede pobotnega ugovora**

12. Pritožnica trdi, da je tožena stranka v vlogi z dne 5. 5. 2016 podala navedbe, ki so bile "izven okvira do tedaj zatrjevanega pobota" in da zato sodišče prve stopnje nanje ne bi smelo opreti svoje odločitve. To pa za obrazloženost pritožbenega očitka ne zadošča (enako velja za navedbe, da tožena stranka "nikoli ni postavila ugovora pobota tako, kot bi ga morala") - pritožnica ne pojasni, katere točno so tiste navedbe, ki naj bi jih v zvezi s pobotnim ugovorom tožena stranka prvič podala šele v vlogi z dne 5. 5. 2016, sodišče pa upoštevalo (oziroma zakaj/v čem je bil postavljen pobotni ugovor nepravilen). V kolikor pritožnica v nadaljevanju trdi, da je tožena stranka navedbe o pobot uveljavljani terjatvi v višini 604,00 EUR prvič podala šele po prvem naroku (s čimer smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 286. člena ZPP), pa bi morala tožeča stranka to kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče. V obravnavanem primeru bi to pomenilo najkasneje na naroku z dne 21. 4. 2016, ko je sodišče pozvalo toženo stranko, naj terjatve iz vloge z dne 25. 2. 2016 (med katerimi je bila tudi terjatev v višini 604,00 EUR) natančneje specificira (tožeča stranka je najkasneje takrat vedela, da je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke v vlogi z dne 25. 2. 2016 štelo za pravočasne, oziroma da jih bo upoštevalo, sicer tožene stranke logično ne bi pozivalo na dopolnitev navedb). Ker tega tožeča stranka ni storila, te kršitve v pritožbi ne more več uveljavljati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

13. Očitek, da je sodišče prve stopnje kar samo vzpostavilo tožbeni zahtevek glede pobotnega ugovora v II. točki izreka, je neutemeljen. Podlago za takšno postopanje je sodišče prve stopnje imelo v tretjem odstavku 324. člena ZPP, v katerem je določeno, da obsega izrek sodbe tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Tudi sicer pa je to svojo odločitev sodišče prve stopnje pravilno in obširno pojasnilo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in se višje sodišče na te razloge, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

14. Odločitev v III. točki izreka tožeča stranka ugovarja zgolj zaradi domnevno napačne odločitve v II. točki izreka. Ker je ta dejansko pravilna, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni odločalo o umiku pobotnega ugovora. Tudi ta očitek ni utemeljen - sodišče odloča o pobotnem ugovoru le, če tožena stranka to zahteva. Glede terjatve v višini 5.944,12 EUR pa je tožena stranka že tekom postopka navedla, da je (več) ne uveljavlja v pobot. Ker ne gre za zahtevek, temveč le za obrambno sredstvo, sodišče prve stopnje o umiku tudi pravilno ni odločilo v izreku sodbe.

16. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeči stranki podala pobotno izjavo z dne 3. 5. 2012 so očitno nerelevantne, saj je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da do materialnega pobotanja ni prišlo.

17. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni nikoli podala specifikacije svojih terjatev do tožeče stranke, ki so že zajete s pravnomočnimi sklepi o izvršbi. Že sama tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 20. 4. 2016 navedla, da ima tožena stranka izvršilne naslove za terjatve v višini 5.944,21 EUR (tožena stranka je v nadaljevanju za te terjatve umaknila pobotni ugovor). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka obstoju in višini v pobot dani terjatvi v znesku 604,00 EUR ni nasprotovala (v vlogi z dne 9. 3. 2016 je trdila le, da pobotne izjave v zvezi s to terjatvijo ni prejela). Prav tako ni bilo zatrjevano, še manj izkazano, da bi zanjo tožena stranka imela izvršilne naslove, oziroma da je podana litispendenca (tovrstne ugovore je tožeča stranka podala le v zvezi s terjatvijo v višini 5.944,21 EUR).

18. Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).