Jedro

Po pritožbi tožene stranke tudi sodišče druge stopnje ni ugodilo njenemu predlogu, naj se v postopku imenuje strokovna institucija, zaradi česar pravila o dokazovanju z izvedenci v postopku niso bila pravilno uporabljena, to pa je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo v zadevi, naj postavi novega izvedenca in ko bo zanesljivo ugotovilo, kolikšen odstotek trajne invalidnosti je posledica tožnikove poškodbe v prometni nesreči, naj pravilno uporabi določbo 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 496/97 že pojasnilo, da je treba šteti, da je zavarovalnica dobila obvestilo najkasneje tedaj, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca o tožnikovi invalidnosti po ustreznih tabelah zavarovalnice in je to mnenje potrjevalo obstoj invalidnosti najmanj v mejah tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik kasneje v pravdi uspel (objavljeno v Zbirki odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998, Gospodarski Vestnik, Ljubljana, 1999, str. 36).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.015.301,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.4.1996 do plačila; poleg tega pa je sklepalo še o plačilu pravdnih stroškov, o umiku dela tožbenega zahtevka in o oprostitvi plačila sodnih taks. V zvezi s sodbo o glavni stvari je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik hudo telesno poškodoval v prometni nesreči dne 8.9.1993. Ker je bil nezgodno zavarovan za trajno invalidnost in za dnevno odškodnino, mu gre ustrezno plačilo zavarovalnine. Med pravdnima strankama ni bilo spora, da je bila korektno izplačana dnevna odškodnina; sporno pa je bilo plačilo zavarovalnine zaradi trajne invalidnosti, saj je tožena stranka izplačala za 21-odstotno trajno invalidnost 2.489.490,00 SIT; tožnik pa je zahteval za 38-odstotno trajno invalidnost še vtoževani znesek. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša njegova trajna invalidnost res 38 odstotkov, je tožbenemu zahtevku (v tistem delu, ki ni bil umaknjen) v celoti ugodilo.

Ker se tožena stranka s tako sodbo ni mogla strinjati, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga ugoditev reviziji, spremembo sodbe ali podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ker sodišče ni pravilno uporabilo določila 254. člena ZPP. Tožena stranka je ves čas, zlasti pa s pripravljalno vlogo z dne 2.2.2000 navajala, da se ne strinja z mnenjem izvedenca mag. A. D., prim. dr.. Zlasti se ni strinjala z oceno stopnje invalidnosti poškodbe levega skočnega sklepa, ki jo je izvedenec ocenil s 15%, vsa predhodno izdelana mnenja zdravnikov pa so navajala nižji odstotek. Tožena stranka meni, da izvedenec ne bi smel upoštevati artrotičnih sprememb in da niti v dopolnilnem mnenju ni odgovoril na jasno zastavljeno vprašanje. Zato trdi, da bi bilo treba v primeru tolikšnih odstopanj med predhodnimi mnenji zdravnikov in izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, postaviti novega izvedenca: komisijo za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. V zvezi s prisojenimi zamudnimi obrestmi tožena stranka očita zlasti sodišču druge stopnje, da neargumentirano oziroma brez razlage vztraja pri datumu 29.4.1996, čeprav tožena stranka tedaj ni razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, saj je mag. D. prvi ugotovil znake artrotičnih sprememb in ocenil deformacijo na bazi druge metaterzalne kosti. Tožena stranka, ki je vložila revizijo proti sodbi, izraža svoje nestrinjanje tudi z odločitvijo o plačilu pravdnih stroškov.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da mora sodišče prve stopnje, ki vodi glavno obravnavo, po 285. členu ZPP omogočiti, da se v dokaznem postopku ugotovi in pojasni sporno dejansko stanje. Čeprav je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču, ne gre za prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave republike Slovenije, URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, z ustavnima zakonoma, Ur. l. RS, št. 42/97 in 66/2000 in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. l. RS, št. 41/94-Mednarodne pogodbe, št. 7). Pravila o dokazih in o izvajanju dokazov so natančneje določena v ZPP, kjer je predvideno dokazovanje z izvedenci v primeru, če je za ugotovitev ali za razjasnitev dejanskega stanja potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V spornem primeru gre za oceno tožnikove trajne invalidnosti, za kar je potrebno znanje medicinske stroke. Po 245. členu ZPP opravlja izvedensko delo praviloma en izvedenec in sodišče je imenovalo izvedenca mag. A. D., prim. dr., toda tožena stranka je od izdelave njegovega mnenja dalje v pripravljalnih vlogah, ki jih je vložila na sodišču dne 9.2.1999, 16.4.1999, 9.9.1999 in 3.2.2000 ter na glavnih obravnavah dne 9.9.1999 in 3.2.2000 ugovarjala njegovemu mnenju in njegove izsledke, ki se nanašajo zlasti na ugotovitev 15-odstotne invalidnosti, primerjala z mnenji, ki sta jih naročili pravdni stranki in so jih pripravili različni zdravniki. Sodišče prve stopnje je zaradi tega res zahtevalo dopolnitev izvedenčevega mnenja, toda predlogom tožene stranke, naj imenuje za izvedenca še komisijo za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ni ugodilo. S tem je toženi stranki onemogočilo, da bi njeno argumentirano nasprotovanje presodil še nek tretji, neodvisen strokovnjak oz. skupina strokovnjakov z različnih specializiranih področij. Ker je preveč upoštevalo navedbe tožeče stranke, ki je poudarjala načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, je toženi stranki onemogočilo enakopraven položaj v postopku in se je premalo potrudilo, da bi popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Po pritožbi tožene stranke tudi sodišče druge stopnje ni ugodilo njenemu predlogu, naj se v postopku imenuje strokovna institucija, zaradi česar pravila o dokazovanju z izvedenci v postopku niso bila pravilno uporabljena, to pa je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Revizija tožene stranke tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o zamudi in o teku zakonskih zamudnih obresti, sodišče druge stopnje pa na pritožbeni ugovor tožene stranke ni dalo ustreznega pojasnila, čeprav bi moralo v obrazložitvi svoje sodbe presoditi vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določila ZPP do take mere, da so kršitve lahko vplivale na pravilnost in zakonitost njunih sodb. Zato je revizijsko sodišče ugodilo utemeljeni revizije tožene stranke in po prvem odstavku 379. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sodbi. Razveljavilo je torej sodbo, s katero je bilo toženi stranki pravnomočno naloženo plačilo glavnice 2.015.301 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.4.1996 do plačila.

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo v zadevi, naj postavi novega izvedenca in ko bo zanesljivo ugotovilo, kolikšen odstotek trajne invalidnosti je posledica tožnikove poškodbe v prometni nesreči, naj pravilno uporabi določbo 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem mora zavarovalnica izplačati dogovorjeno zavarovalno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo o nesreči in podatke, na podlagi katerih bi morala ugotoviti znesek njene obveznosti. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 496/97 že pojasnilo, da je treba šteti, da je zavarovalnica dobila obvestilo najkasneje tedaj, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca o tožnikovi invalidnosti po ustreznih tabelah zavarovalnice in je to mnenje potrjevalo obstoj invalidnosti najmanj v mejah tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik kasneje v pravdi uspel (objavljeno v Zbirki odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998, Gospodarski Vestnik, Ljubljana, 1999, str. 36).

Ker uspeh tožene stranke v bodoči pravdi ni znan, je revizijsko sodišče razveljavilo tudi sklep o stroških, ki je povzet v sodbah prve in druge stopnje (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP), za odločitev o revizijskih stroških pa je pooblastilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP), ki naj na koncu postopka odloči o vseh pravdnih stroških skupaj.