Jedro

Zaradi poteka enoletnega roka od obvestila izvajalca o stvarnih napakah naročnik ne more več sodno uveljavljati svojih pravic iz naslova jamčevanja za napake.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu tožena plača 11.444,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 dalje in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 1.047,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je sicer formalno izvedlo glavno obravnavo, vendar ni izvajalo dokazov in je izpodbijano sodbo gradilo na preuranjeni ugotovitvi, da naj bi bila terjatev tožeče stranke zastarana. Iz razlogov sodbe ni razvidno, da bi tožena stranka ugovarjala zastaranje, zato je odločitev že iz tega razloga nepravilna. Če bi sodišče izvedlo dokazni postopek in s strani tožnika predlagane dokaze, tudi v primeru podanega ugovora zastaranja, ne bi moglo priti do take odločitve. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba (toženec je za tožnika opravil dela na strehi), čeprav bi lahko šlo za gradbeno pogodbo ali pa bi bilo odnos med pravdnima strankama treba presojati še po kakšnem drugem pogodbenem določilu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če gre za podjemno pogodbo, bi izveden dokazni postopek narekoval uporabo določila 636. člena OZ oziroma tretjega odstavka 663. člena OZ, če bi se razmerje obravnavalo kot gradbena pogodba. Predlagani dokazi (Ponudba št. 06-2/2012 z dne 27. 9. 2012, zaslišanje priče S. S., zaslišanje tožeče stranke in ostalih predlaganih prič), če bi jih sodišče prve stopnje izvedlo, bi nudili podlago za uporabo prej omenjenih členov OZ. Do drugačnih zaključkov bi sodišče prišlo tudi, če bi upoštevalo predlog tožeče stranke za združitev postopka s postopkom iz istega temelja, ki se vodi pod opr. št. VII Pg 2723/2013, kjer je kot tožnik nastopala družba A., d.o.o. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka ne uveljavlja konkretizirano. Absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa niso podane. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče ni izvajalo dokazov. Iz zapisnika z glavne obravnave 17. 6. 2014 in obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi predložene listinske dokumentacije, izvedbo drugih dokazov pa je opustilo, ker je ocenilo, da niso bili potrebni.

Nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke je stališče sodbe, da tožeča stranka, glede na drugi odstavek 635. člena OZ, sodno ne more več uveljavljati pravice, ker je tožbo vložila po preteku enoletnega prekluzivnega roka od notifikacije napak.

Nepomembno je, ali je pravilna opredelitev sodbe, da gre za podjemno pogodbo ali bi bilo njuno razmerje treba presojati na podlagi določb o gradbeni pogodbi. Določba drugega odstavka 663. člena OZ, ki se nanaša na gradbeno pogodbo, enako, kot drugi odstavek 635. člena OZ, ki se nanaša na podjemno pogodbo (upošteva ga sodba), določa, da pravica naročnika preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca.

Tožena stranka se je na izgubo pravice za uveljavljanje zahtevka iz naslova stvarnih napak izrecno sklicevala (pripravljalna vloga 14. 5. 2014), zato je pritožba, ki trdi, da je rok, določen v drugem odstavku 635. člena OZ oziroma drugem odstavku 663. člena OZ zastaralen (sodišče ga brez ugovora tožene stranke ne sme upoštevati), že iz tega razloga neutemeljen. Sodna praksa se sicer nagiba k stališču, da gre za prekluziven rok materialnega prava,(1) glede na obrazloženo, pa se sodišču druge stopnje v predmetni zadevi o naravi tega roka ni niti treba opredeliti.

Pritrditi je pritožbi, da se podjemnik ne more sklicevati na potek roka, če so podane okoliščine iz 636. člena OZ oziroma tretjega odstavka 663. člena OZ, pri čemer pa pritožba ne pove, na obstoj katerih okoliščin meri. Še več, očitno zmotno ocenjuje, da bi moralo sodišče samo (ne da bi tožeča stranka ponudila ustrezno trditveno podlago), z izvedbo dokazov, in na podlagi predloženih dokazov, sklepati na obstoj teh okoliščin. Tožeča stranka bi morala ponuditi najprej ustrezno trditveno podlago (7. člen ZPP, 212. člen ZPP). Dokazi so namenjeni dokazovanju trditev, ki jih ponudi stranka, in ne nadomeščajo trditvene podlage, kot si pritožba, glede na trditve „da je pravočasno predlagal vse dokaze“, očitno zmotno razlaga. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil (tega ne trdi niti v pritožbi), da je tožena stranka začela odpravljati napake ali vsaj pokazala pripravljenost za odpravo napak (636. člen OZ). Nasprotno, trdila je, da se tožena stranka na poziv 26. 8. 2011 za odpravo napak ni odzvala, in da k odpravi napak ni pristopila.

Ob upoštevanju ponujene trditvene podlage in predloženih dokazih, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za odločitev, ki je materialnopravno pravilna. Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da je tožeča stranka napake notificirala in zahtevala njihovo odpravo z dopisom 26. 8. 2009, da tožena stranka k odpravi napak ni pristopila in da je bila tožba vložena 21. 11. 2012, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do sodnega varstva.

Pavšalne pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje prišlo do drugačnih zaključkov, če bi upoštevalo predlog tožeče stranke za združitev s postopkom iz istega temelja, ki se vodi pod opr. št. VII Pg (pravilno VIII Pg) 2723/2013, kjer kot tožnik nastopa družba A., d.o.o., ne terjajo odgovora. Na morebitno litispendenco, ker se, kot navaja tožeča stranka, v postopku VIII Pg 2723/2013 obravnava identičen tožbeni zahtevek po tožbi tožnika A., d.o.o. (pravni prednik tožeče stranke),(2) mora paziti sodišče v zadevi VIII Pg 2723/2013. V predmetni zadevi je bila tožba vložena 21. 11. 2012, kar je pred vložitvijo tožbe v zadevi VIII Pg 2723/2013.(3) Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Višina priznanih stroškov tožene stranke je razvidna iz izreka sodbe, iz razlogov sodbe (8. točka), pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo na podlagi stroškovnika (pripravljalno vlogo s stroškovnikom tožene stranke je tožeča stranka prejela 22. 5. 2014), ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi, kar zadošča za pritožbeni preizkus.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali. Sodišče druge stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj VS RS sodba II Ips 658/2006 z odločbami navedenimi v njej.

(2) A., d.o.o. (prenosna družba), je na B., d.o.o. (prevzemna družba), prenesel del premoženja v obliki nepremičnin družbe in obveznosti, ki nanje odpadejo (notarski zapis z dne 27. 7. 2009, priloga A9).

(3) Iz sklepa VIII Pg 2723/2013 z dne 20. 5. 2014, s katerim je bila tožba zavržena (sklep še ni pravnomočen), je razvidno, da je tožeča stranka (A., d.o.o.) pri naslovnem sodišču vložila tožbo 4. 3. 2013.