Jedro

Slabo ekonomsko finančno stanje podjetja se navzven praviloma najprej izkazuje v likvidnostnih težavah. Zato je tudi po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) podjetje čim postane nesposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti dolžno sprejeti v zakonu predpisane ukrepe ob nastopu nelikvidnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1. ugotovilo, da pravna dejanja tožnika, in sicer sedem izvršenih plačil v korist toženca v skupni višini 198.500,40 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika; 2. da je toženec dolžan v roku osmih dni v stečajno maso tožnika plačati znesek v navedeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2006 dalje in 3. da je tožna stranka dolžna v roku osmih dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 115.462,40 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2006 dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugotovitveni in dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne; oz. razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je prišlo do kršitve materialnega prava v zvezi s tolmačenjem samega termina slabo ekonomsko finančno stanje stečajnega dolžnika. Sodišče je namreč likvidnostne težave tožeče stranke - eno leto pred uvedbo stečaja, po mnenju pritožnika napačno kvalificiralo kot slabo ekonomsko finančno stanje. Pri tem opozarja, da ekonomsko finančnega stanja subjektov ni možno ugotavljati le na podlagi bilanc stanja in izkaza uspeha, saj le-ta pogosto ne izkazujejo dejanskega stanja pri subjektu. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati kriterije, na podlagi katerih subjekti v pravnem prometu medsebojno ocenjujejo svojo ekonomsko sposobnost. To pa ocenjujejo predvsem z ugotavljanjem, kakšna je plačila sposobnost subjekta, s katerim prihajajo v pravni promet in ali se ta plačilna sposobnost subjekta spreminja. Ker se v konkretnem primeru plačilna sposobnost dolžnika ves čas poslovanja s pritožnikom ni spreminjala, ni moč govoriti, da je šlo za poslovanje s pravnim subjektom, katerega ekonomsko finančno stanje je slabo z vidika pritožnika. Tudi subjektivni element v obravnavanem primeru ni izkazan. V zvezi s tem opozarja, da je dolžnik ne glede na bilance stanja in izkaze uspeha, svoje obveznosti poravnaval v približno enakih rokih. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, kjer je napačno tolmačilo termin ekonomsko finančno stanje, oz. slabo ekonomsko finančno stanje ter tudi napačno razlagalo obstoj subjektivnih elementov na strani tožene stranke kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj tožnika v stečajnem postopku. Sicer pa prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dokazi, na katere se sklicuje pa so sami s seboj v nasprotju, določenih dokazov, ki jih je v dokaznem postopku ponudil toženec, pa ne upošteva. Ker je bil stečaj v predmetni zadevi začet 27.12.2005, bi lahko bila sporna izplačila, ki so se odvila od 27.12.2004. Bilanca za leto 2004 se je oddajala v letu 2005 in je bila tretjim osebam znana lahko šele sredi leta 2005. Tožena stranka je izstavila račune za opravljene storitve tožeči v prvi polovici leta 2005, torej še pred časom, ko so bili izdani podatki o poslovanju tožnika za leto 2004. Za poslovne partnerje je bila kot znana okoliščina znan kapital, ki je v letu 2003 znašal 52.466.000,00 SIT. O podatkih o poslovanju stečajnega dolžnika za leto 2004 pa se je lahko tožena stranka seznanila šele sredi leta 2005, ko so bili javno objavljeni in so razvidni iz podatkovne baze APP in AJPES-a. Za tožečo stranko tako ni možno kot dejstvo, na podlagi katerega je razsojeno v njeno škodo, vzeti podatkov za leto 2004 o upadu kapitala na 26.731.000,00 SIT, ker bi bila tožena stranka lahko s temi podatki seznanjena šele sredi leta 2005. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve v postopku, niti take, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Nerazumljive so pritožbenemu sodišču pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje eno leto pred uvedbo stečaja obstoječe likvidnostne težave tožeče stranke napačno kvalificiralo kot slabo ekonomsko finančno stanje. Da se slabo ekonomsko finančno stanje podjetja navzven praviloma najprej izkazuje v likvidnostnih težavah je vsakomur jasno. Zato je tudi po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) podjetje čim postane nesposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti dolžno sprejeti v zakonu predpisane ukrepe ob nastopu nelikvidnosti (12.čl. ZFPPod). Če pa v dveh mesecih od nastopa nelikvidnosti še vedno ni mogoče zagotoviti likvidnosti z ukrepi, kot so prepisani pa mora uprava predlagati začetek postopka prisilne poravnave oz. stečaja. Iz navedena torej povsem jasno izhaja, da že sama nelikvidnost podjetja predstavlja tako resen problem v finančnem poslovanju podjetja, ki lahko privede do stečaja. To pa pomeni, da že likvidnostne težave podjetja pomenijo za ostale udeležence dovolj resno opozorilo, ki pri poslovanju s takim podjetjem zahteva posebno skrbnost. Po nastanku nelikvidnosti pa je upravi izrecno prepovedano opravljati dejanja, ki bi bila v primeru stečaja izpodbojna po 125.oz.126.čl. ZPPSL (15.čl. ZFPPod). Zlasti pa ni mogoče sprejeti teze, da bi bilo potrebno pri ugotavljanju, kaj predstavlja slabo ekonomsko finančno stanje, upoštevati le kriterije, na podlagi katerih subjekti v pravnem prometu medsebojno ocenjujejo svojo ekonomsko sposobnost. Slabo ekonomsko stanje je objektivno ugotovljivo dejstvo, katerega zunanji odraz se kaže v nelikvidnosti ali prezadolženosti, kar vse v skrajni konsekvenci privede lahko tudi do stečaja. Zato je povsem jasno da so nedvomno okoliščine, na katere je sodišče prve stopnje opozorilo v 3. odstavku na 3. strani sodbe in ki jih navaja kot objektivne okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je bilo ekonomsko finančno stanje tožnika slabo že dalj časa pred izvršitvijo izpodbijanih pravnih dejanj tiste, na podlagi katerih je pač mogoče taka objektivna dejstva ugotoviti.

V nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe pa pritožba tudi trdi, da naj bi se sodišče prve stopnje na obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti sklicevalo zgolj na znesek 26.731.000,00 SIT, ki kaže na upad kapitala pri stečajnem dolžniku in le na tej podlagi sklepalo, da je tožena stranka vedela oz. bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožnika. V zvezi s tem je namreč sodišče jasno povedalo, da bi tožena stranka za slabo finančno stanje tožnika morala sklepati na podlagi lastnih evidenc, in sicer zlasti na podlagi dejstva, da terjatve, ki jih je imela v razmerju do tožeče stranke, ni prejela nikoli plačanih ob dospelosti, ampak tudi z večmesečnimi zamudami. Nadalje pa je kot razlog za tako sklepanje upoštevalo tudi toženčevo navedbo, da je v kontaktih z zaposlenimi dobival informacije, da se je poslovanje (pri tožniku) stabiliziralo in da se obrača na bolje. Če stanje tožeče stranke ne bi bilo slabo, takih informacij tožena stranka nedvomno ne bi potrebovala.

Pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, glede na zgoraj obrazloženo, ne drži. Zgolj pavšalno navrženih trditev o absolutnih bistvenih kršitvah postopka pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Odločilna dejstva je namreč sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, kateri dokazi naj bi bili sami s seboj v nasprotju in katere dokaze sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi jih moralo, pa pritožnik niti ni konkretno navedel. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.