Jedro

Tožnica ni upravičen do povrnitve izgubljenega dobička v višini plače, do katere bi bila upravičena pri agenciji A. d.o.o., pri kateri se ni zaposlila, ker je pričakovala zaposlitev pri toženi stranki. Do zavrnitve zaposlitve in s tem do zatrjevanega izgubljenega dohodka ni prišlo zaradi kakšnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak zaradi odločitve tožnice, da ne sprejme ponujene zaposlitve pri agenciji. Čeprav je na njeno odločitev vplivalo prepričanje o skorajšnji zaposlitvi pri toženi stranki, to ne more predstavljati relevantne vzročne zveze za odškodninsko obveznost tožene stranke. Med tožnico in pričama, ki ju izpostavlja pritožba, je šlo očitno le za pogajanja o tožničini morebitni zaposlitvi pri toženi stranki, do česar pa ni prišlo. Dejstvo, da je tožnica zaradi zavrnitve dela pri agenciji utrpela izgubo dohodka, ni v pravno relevantni povezavi s tem, da je imela takrat zgolj okvirna pogajanja za zaposlitev pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 39.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.834,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo, in sicer le v delu, ki se nanaša na plačilo 13.200,00 EUR, ter zoper odločitev o stroških postopka s tem v zvezi, se pritožuje tožnica. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče ji ni priznalo škode, ki ji je nastala zaradi obetane zaposlitve pri toženi stranki, zaradi česar je zavrnila zaposlitev pri agenciji A. d.o.o. Sodišče je napačno poudarilo, da osebi, s katerima se je pogajala, nista pristojni za odločanje o zaposlitvah. Napačno je zaključilo, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke. Tožena stranka ni podala navedb o tem, da je za odločanje o zaposlitvah pristojen nadzorni svet. Zatrjevala je le, da ni prišlo do sestanka, obljube ali dogovora o zaposlitvi. Tožnica je bila takrat brezposelna, zato ni logično, da bi, če ne bi bilo dogovora s toženo stranko, zavrnila delo v agenciji. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je do dogovora o zaposlitvi res prišlo. Tožnici je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, saj je zaradi dogovora s toženo stranko odklonila delo za plačilo 1.100,00 EUR neto, za čas enega leta, z možnostjo podaljšanja. Podana je vzročna zveza, saj je ravno zaradi dogovora s toženo stranko zavrnila ponujeno zaposlitev. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevku ugodi oziroma, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica uveljavlja škodo zaradi izgubljenega dobička v višini plače, do katere bi bila upravičena pri agenciji A. d.o.o., pri kateri pa se ni zaposlila, ker je pričakovala zaposlitev pri toženi stranki. Že na prvi pogled je vprašljiv obstoj vzročne zveze med zatrjevanim izgubljenim dohodkom in ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na strani tožene stranke ni bilo protipravnega ravnanja, ki bi kazalo na odškodninsko obveznost tožene stranke.

7. Do zavrnitve zaposlitve in s tem do zatrjevanega izgubljenega dohodka ni prišlo zaradi kakšnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak zaradi odločitve tožnice, da ne sprejme ponujene zaposlitve pri agenciji. Četudi je na takšno odločitev vplivalo tožničino prepričanje o skorajšnji zaposlitvi pri toženi stranki, to ne more predstavljati relevantne vzročne zveze za odškodninsko obveznost tožene stranke. Med tožnico in pričama, ki ju izpostavlja pritožba, je šlo očitno le za pogajanja o tožničini morebitni zaposlitvi pri toženi stranki, do česar pa ni prišlo. Dejstvo, da je tožnica zaradi zavrnitve dela pri agenciji utrpela izgubo dohodka, ni v pravno relevantni povezavi s tem, da je imela takrat zgolj okvirna pogajanja za zaposlitev pri toženi stranki.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni podala zadostnih navedb in da ni zadostila dokaznemu bremenu. Jasno je, kdo dokazuje katere elemente odškodninske obveznosti. Na toženi stranki je le obrnjeno dokazno breme glede krivde, glede vseh ostalih elementov odškodninske obveznosti pa je dokazno breme na tožnici (131. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Tudi s tega vidika tožnica v sporu ni bila uspešna.

9. Ni podlage za ugotovitev odškodninske obveznosti tožene stranke.

10. Ker je dogajanje, iz katerega naj bi izvirala škoda, potekalo v času, ko tožnica ni bila več zaposlena pri toženi stranki, ampak si je zgolj obetala ponovno zaposlitev pri njej, pri čemer ugotovitve obstoja delovnega razmerja ni vtoževala, je vprašljiva tudi stvarna pristojnost delovnega sodišča, v kar pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne sme poseči. 11. Glede na to, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo uveljavljanega pritožbenega razloga in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnica zato, ker v sporu ni uspela, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).