Jedro

Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti, možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo.

Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo dejansko ne-realizacijo preiskovalnih dejanj in s tem onemogočanje izvedbe konkretnega kazenskega postopka. Zato pa tudi to ne more biti razlog za dopustnost upravnega spora po tej podlagi, saj naslovno sodišče ne more in ne sme s svojimi odločitvami onemogočati ali otežiti oziroma na sploh posegati v postopek, ki se izvaja pred rednimi sodišči. Vsi pristojni organi in sodišča pa imajo v postopkih, ki jih vodijo v skladu s svojimi pristojnostmi, dolžnost varovanja podatkov, ki so po posameznih zakonih določeni kot zaupni in zato uživajo posebno varstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper posamična akta – odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV Kpd 25686/2016 z dne 30. 6. 2016, in odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV Kpd 25686/2016 z dne 6. 7. 2016, v kateri je uvodoma navedla, da je toženka z njima posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice in predlagala, da sodišče obe odredbi odpravi (1. točka), da toženki naloži, da je tožnici dolžna v roku 3 dni vrniti vse zasežene predmete in dokumentacijo, kot izhajajo iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. D2810679/K1572685 (227-16) z dne 6. 7. 2016, in zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. D2810679/K1572685-BSC z dne 6. 7. 2016, morebitne kopije le-teh pa v roku 3 dni uničiti in o tem v istem roku obvestiti tožnico (2a. točka), da naloži Generalni policijski upravi, Upravi kriminalistične policije, Nacionalnemu preiskovalnemu uradu, da je dolžna tožnici v roku 3 dni vrniti vse zasežene predmete in dokumentacijo, kot izhajajo iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. D2810679/K1572685 (227-16) z dne 6. 7. 2016, in zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. D2810679/K1572685-BSC z dne 6. 7. 2016, morebitne kopije le-teh pa v roku 3 dni uničiti in o tem v istem roku obvestiti tožnico (2b. točka), da naloži Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, da je dolžno tožnici v roku 3 dni vrniti vse zasežene predmete in dokumentacijo, kot izhajajo iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. D2810679/K1572685 (227-16) z dne 6. 7. 2016, in zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. D2810679/K1572685-BSC z dne 6. 7. 2016, morebitne kopije le-teh pa v roku 3 dni uničiti in o tem v istem roku obvestiti tožnico (2c. točka) in da toženki naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri, dalje do plačila (3. točka).

2. V tožbi je tožnica navedla, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 166. člena, tretjega odstavka 172. člena, prvega odstavka 214. člena in prvega odstavka 215. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odredilo hišno preiskavo prostorov tožnice, in sicer pisarn in drugih prostorov, ki jih uporabljajo tam navedene osebe, drugih izrecno opredeljenih prostorov A., z isto odredbo je odredilo zaseg predmetov, konkretno 27, v odredbi opisanih sklopov različne dokumentacije tožnice, poleg tega pa še zaseg naprav in nosilcev s podatki v elektronski obliki, ki bi lahko razkrili vsebino korespondence in dogovarjanj oziroma vsebino osnutkov pri nastajanju dokumentacije ter druge morebitne dokumentacije, pomembne za uspešno izvedbo predkazenskega postopka in neposredno povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja preiskovanega kaznivega dejanja. Izvršitev odredbe je sodišče prepustilo delavcem policije – GPU Ljubljana, UKP, Nacionalnega preiskovalnega urada. Z odredbo, IV Kpd 25686/2016 z dne 6. 7. 2016, je sodišče preiskavo razširilo tudi na prostore A. na naslovu ..., Ljubljana. Odredbi sta bili 6. 7. 2016 vročeni guvernerju A., istega dne je bila opravljena hišna preiskava na navedenih naslovih. Izpodbijani odredbi sta bili izdani kot nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku zoper osumljene A.A., B.B., C.C. in D.D. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. V zvezi s pristojnostjo naslovnega sodišča za obravnavanje te tožbe se je tožnica oprla na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 157. člen Ustave RS. Predpostavka za pristojnost sodišča v takih primerih je, da prizadeti osebi ni na razpolago kakšno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-438/09). Zoper izpodbijana posamična akta – odredbi Okrožnega sodišča – ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, saj tožnica zoper odredbi glede na ZKP nima možnosti pritožbe. Stranke kazenskega postopka imajo na voljo različna (učinkovita) pravna sredstva med kazenskim postopkom, s katerimi lahko izpodbijajo zakonitost oprave posameznih preiskovalnih dejanj, tj. hišne preiskave in zasega predmetov (npr. izločitev tako pridobljenih dokazov, pritožba zoper sklep o uvedbi preiskave, ipd). Tožnica pa v tem predkazenskem postopku nima statusa osumljene pravne osebe in torej tudi ne pravnih sredstev, s katerimi bi lahko v nadaljnjem kazenskem postopku, če bo do njega seveda prišlo, izpodbijala zakonitost oprave navedenih preiskovalnih dejanj. Učinkovitega sodnega varstva nima niti pred sodiščem splošne pristojnosti po 134. in 178. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica tudi zahtevka, kot ga lahko postavi pred naslovnim sodiščem po 33. členu ZUS-1, ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti. Zagotovljeno pa ji tudi ni sodno varstvo po 2. členu ZUS-1. Izrecno tožnica še opozarja, da pri presoji procesnih predpostavk za dopustnost tožbe v upravnem sporu ne more biti odločilna okoliščina, da je izpodbijani akt po svoji naravi akt sodišča, saj to ne izhaja ne iz 4. člena ZUS-, kot tudi ne iz 157. člena Ustave. Drugačno stališče sodišča bi bilo v neskladju s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter četrtega odstavka 15. člena Ustave.

3. Tožnica je v nadaljevanju tožbe konkretizirala zatrjevane posege po posamičnih pravicah iz 22., 23., 25., 35., 36. in 37. člena Ustave RS. Pri tem je uvodoma izpostavila že večkrat izraženo stališče Ustavnega sodišča RS o (pod določenimi omejitvami) uživanju ustavnih pravic pravnih oseb (npr. odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-40/12). Hišna preiskava je poseg v pravico do zasebnosti, ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka se opravlja in ne glede na to, ali se opravlja v prostorih fizične ali pravne osebe. Poudarila je, da mora glede na položaj in vlogo, ki jo ima v slovenskem in EU pravnem redu (ZBS-1), uživati upravičeno višjo stopnjo pričakovanja prostorske in komunikacijske zasebnosti, pogoje za dopustnost posega v pravice tožnice pa je treba zato razlagati primerno strogo. Zaradi zagotavljanja njenega nemotenega delovanja je zato na več ravneh in v različnih predpisih določena zaupnost podatkov, s katerimi tožnica razpolaga (npr. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ZBS-1). Tožnica pa je tudi del Evropskega sistema centralnih bank, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke vseh držav članic EU. Tožnica mora tako ravnati v skladu z navodili in smernicami ECP in izpolnjevati odločitve organov odločanja ESCB v skladu s statusom, ki ga ima po Statutu ESCB in ECB. To se odraža tudi v ureditvi zaupnosti podatkov in informacij, s katerimi razpolaga tožnica. Zaradi svojega položaja pa ECB tudi uživa na ozemlju EU privilegije in imuniteto, potrebno za opravljanje njenih nalog (Protokol o privilegijih in imunitetah EU). Po tem Protokolu so varovani ne samo podatki na sedežu ECB, ampak podatki ECB, kjerkoli se nahajajo, torej tudi podatki, s katerimi razpolaga tožnica. V zvezi s tem je bil sprejet tudi sklep ECB (EU) 2016/1162 o razkritju zaupnih informacij v okviru preiskovanja kaznivih dejanj, ki pa sicer stopi v veljavo avgusta 2016. Vse to je treba upoštevati pri zagotavljanju varstva pravic tožnice iz 35., 36. in 37. člena Ustave. Sicer je ZKP v 214. in 215. členu protiustaven, saj v zvezi s posebnim položajem tožnice kot dela ECB in kot taki podvrženi strogim zahtevam glede varovanja zaupnosti podatkov, ne vsebuje nobenih posebnih določb oziroma omejitev, ki bi organom odkrivanja in pregona nalagala kdaj, v kakšnih okoliščinah ter pod kakšnimi pogoji lahko z opravo posameznih preiskovalnih dejanj posegajo in pridobivajo zaupne podatke tožnice. Ne ZKP ne ZBan-2 tožnici ne dajeta nikakršnih možnosti, da bi lahko zagotovila, da bo pri preiskavi spoštovana zaupnost listin in predmetov, ki niso predmet preiskave, zaupne informacije v smislu 14. člena ZBan-2, podatke ECB, ki uživajo poseben status, ter druge zaupne informacije, ki so povezane z nalogami, prenesenimi na ECB po Uredbi (EU) št. 1024/2013. Takšno stanje torej predstavlja neustavno pravno praznino, ki je v nasprotju s 35., 36. in 37. členu Ustave. Enako pa predstavlja neustavno pravno praznino tudi opisana ureditev ZKP in ZBan-2 glede na prej opisani sklep ECB. Okrožno sodišče torej takih odredb ne bi smelo izdati. Glede na način zasega pa tožnica tudi ne more natančneje opisati, v katerih točno določenih listinah in zaseženih predmetih se nahajajo zaupni podatki. Tožnica je zato tudi predlagala, da sodišče na podlagi 156. člena Ustave ter 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek odločanja o tožbi in začne postopek za oceno ustavnosti določb ZKP in ZBan-2 pred Ustavnim sodiščem. V nadaljevanju je tožnica izpostavila nedoločnost izdanih odredb in s tem povezane kršitve pravic tožnice iz 35., 36. in 37. člena Ustave. Iz obeh zapisnikov o hišni preiskavi posledično izhaja, da je policija povsem neselektivno zasegala dokumentacijo, ki so jo našli. Opis zasežene listinske dokumentacije pa tudi ne omogoča njene identifikacije. Za opravo hišne preiskave po 166. členu ZKP (kot nujnega preiskovalnega dejanja) pa tudi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Zato sta izdani odredbi v neskladju z 22. in tudi v neskladju s 35., 36. in 37. členom Ustave. Ker pa tožnici kot drugi osebi v tem primeru ni zagotovljena možnost pritožbe, je podana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zoper zaseg predmetov pa sploh ni nikakršnih pravnih sredstev, kar je tudi ustavno sporno. Tožnica je opozorila še na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-115/14, Up-218/14. Zahtevek za odpravo posledic pa je tožnica glede na potek kazenskega postopka naperila ne samo zoper sodišče, temveč tudi zoper policijo in tožilstvo.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnica izpodbija odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV Kpd 25686/2016 z dne 30. 6. 2016 in, IV Kpd 25686/2016 z dne 6. 7. 2016, ter predlaga njihovo odpravo, hkrati s predlogom za odpravo posledic, ki so nastale zaradi izdaje teh odredb. S citiranima aktoma je bila odrejena hišna preiskava prostorov A., torej tožnice, na naslovu ..., Ljubljana (z opredelitvijo prostorov na tem naslovu) in na naslovu ..., Ljubljana (z opredelitvijo prostorov na tem naslovu) in zaseg (tudi v odredbi) opredeljenih predmetov ali listin. Izpodbijani odredbi nedvomno nista upravni akt v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1 (nasprotnega tožnica niti ne zatrjuje), niti ne gre za upravni/a akt/a, za katerega bi zakon določal, da je zoper njega mogoče sprožiti upravni spor v t.i. rednem upravnem sporu. Po 3. členu ZUS-1 namreč upravni akti (tudi) niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 6. Po 4. členu ZUS-1 pa naslovno sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Takšno možnost je predvidel že drugi odstavek 157. člena Ustave, ki (enako kot zadnje citirana zakonska določba) določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Takšno varstvo pa v tem upravnem sporu uveljavlja tožnica. Glede na prej citirani določbi ZUS-1 in Ustave, mora sodišče v primerih subsidiarnega upravnega spora v predhodnem preizkusu tožbe preveriti, če je zoper tak akt (v tem primeru gre za akt, ki ga je izdalo sodišče redne pristojnosti) morebiti zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnica tožbo vlaga, ker se ne strinja z odredbama Okrožnega sodišča v Ljubljani o izvedbi hišne preiskave in zasega predmetov, oziroma načinom izvršitve teh odredb, s čimer naj bi ji bile kršene ustavne pravice iz 22., 23., 25., 35., 36. in 37. člena Ustave RS, ter zatrjuje, da drugega sodnega varstva nima, ker v kazenskem postopku po določbah ZKP, v okviru katerega sta bili izdani izpodbijani odredbi, ni osumljenka, prav tako pa meni, da nima učinkovitega sodnega varstva pred sodiščem splošne pristojnosti po 134. in 178. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. Sodišče ugotavlja, da sta bili v obravnavanem primeru izpodbijani odredbi izdani na podlagi prvega odstavka 166. člena (ta omogoča preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča opravo posameznih preiskovalnih dejanj pred izdajo sklepa o preiskavi pod tam določenimi pogoji), tretjega odstavka 172. člena (ta omogoča preiskovalnemu sodniku prepustitev policije izvršitev odredbe o hišni ali osebni preiskavi), prvega odstavka 214. člena (ta določa pogoje, pod katerimi je možno opraviti preiskavo stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb) in prvega odstavka 215. člena ZKP (ta pa določa način odreditve preiskave s pisno odredbo, ki mora biti obrazložena). Iz citiranih določb je torej razvidno, da gre za postopek v kazenski zadevi, za katerega je pristojno redno sodišče. Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila torej izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Tako tudi sodna praksa, nazadnje Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti (kar ZKP dopušča - glej 214. člen ZKP) možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo. Kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo (nazadnje v že citiranem sklepu, I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016), se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi torej odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani (preiskovalnega sodnika), namreč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev (rednih sodišče, kot tudi specializiranih sodišč), lahko torej tožnica izpodbija le pred stvarno pristojnimi sodišči, kjer postopek poteka. Sodišče se tako ne strinja s stališčem tožnice, da ni mogoče kot odločilne okoliščine za izpolnjevanje procesnih predpostavk dopustnosti upravnega spora po 4. členu ZUS-1 šteti le to, da gre za akt sodišča, saj je bil ta akt izdan v okviru določenega sodnega postopka, kjer – kot že povedano – so strankam (in pod določenimi pogoji tudi drugim osebam) dane pravice, ki jih imajo možnost uveljavljati, če s potekom postopka in sprejetimi odločitvami niso zadovoljne. Razlaga sodišča v tej zadevi pa zato tudi ni v nasprotju s pravico iz 23. in 15. člena Ustave.

8. Prav tako ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot razlog za tožbo po 4. členu ZUS-1), temveč je mogoče njihovo varstvo uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih z ZKP, po njihovem izčrpanju pa z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 37/2016).

9. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati tožničino razlogovanje, da zahtevka po 33. členu ZUS-1, kot ga lahko postavi pred naslovnim sodiščem, ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti in da je iz tega razloga upravni spor v tej zadevi dopusten. Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni oziroma last ECB in zaupni oziroma, ki niso predmet preiskave in zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo dejansko ne-realizacijo preiskovalnih dejanj in s tem onemogočanje izvedbe konkretnega kazenskega postopka. Zato pa tudi to ne more biti razlog za dopustnost upravnega spora po tej podlagi, saj naslovno sodišče – kot povedano smiselno že v točki 7 – ne more in ne sme s svojimi odločitvami onemogočati ali otežiti oziroma na sploh posegati v postopek, ki se izvaja pred rednimi sodišči. Vsi pristojni organi in sodišča pa imajo v postopkih, ki jih vodijo v skladu s svojimi pristojnostmi, dolžnost varovanja podatkov, ki so po posameznih zakonih določeni kot zaupni in zato uživajo posebno varstvo (kot že sama tožnica navaja, je dolžnost varovanja zaupnih podatkov v tem primeru določena npr. v 47. členu ZBS-1, 14. členu ZBan-2, itd.). V zvezi s tem (t.j. po mnenju tožnice ne-urejene možnosti izločitve takih podatkov po ZKP v primerih, kot je obravnavani) se sicer res lahko postavi vprašanje ustavne skladnosti predmetne ureditve po ZKP, kar tožnica tudi ugovarja, vendar pa se naslovno sodišče v tem upravnem sporu do tega vprašanja iz zgoraj navedenih razlogov ne more opredeljevati. Zato pa tudi ne more slediti predlogu tožnice za prekinitev odločanja pred tem sodiščem ter začetku postopka pred Ustavnim sodiščem po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču v zvezi s 156. členom Ustave.

10. Sodišče je tako glede na povedano tožbo tožnice zavrglo kot nedopustno (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1).

11. Ker je sodišče v zadevi odločilo procesno, torej na formalen način, se ni spuščalo v vsebinsko presojo tožničinih ugovorov v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic zaradi izdaje izpodbijanih odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani.

12. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.