Jedro

Tožena stranka je na podlagi administrativnega pregleda zahtevka za izplačilo ugotovila, da elektro dela niso vključena v popis del, ki ga je stranka priložila vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da bi se stroški za elektro dela morati priiznati v drugi fazi odločanja, to je odločanja o zahtevku za izplačilo. Gre za stroške, ki niso bili kot upravičeni zajeti v odločbi o pravici do sredstev, kar pomeni, da z zahtevkom za izplačilo v tem delu tožeča stranka ne more uspeti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v postopku ponovnega odločanja o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev z dne 10. 12. 2013, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-2/2013/8 z dne 23. 8. 2013, ki ga je vložila stranka Občina T., delno ugodila v višini 47.348,76 EUR, del zahtevka v višini 75.361,50 EUR pa zavrnila. Odločila je, da se stranki sredstva v višini 47.348,76 EUR nakažejo na njen transakcijski račun št. SI56 0137 3010 0004 520 in da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2.Tožena stranka je v postopku ponovnega odločanja preverila izpolnjevanje pogojev za izplačilo sredstev, ki jih je stranka uveljavljala z zahtevkom z dne 10. 12. 2013 in stranko na podlagi 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in zaključki in ji v skladu z določbo 9. člena ZUP dala možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. Stranka je dne 9. 3. 2018 vložila odgovor na poziv.

3.Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi ponovnega administrativnega pregleda zahtevka za izplačilo sredstev in upoštevala zapisnik o kontroli na kraju samem št. 33123-2/2013/31 z dne 10. 10. 2017 ter zapisnik št. 33123- 2/2013/33 z dne 16. 10. 2017. Kot neupravičene je opredelila stroške pri postavkah, ki stranki niso bili odobreni z odločbo o pravici do sredstev, oziroma zanje ni pridobila soglasja Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija). Nanašajo se na elektro dela, ki niso bila vključena v popis del, ki jih je stranka priložila vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev, zato z odločbo o pravici do sredstev stranki niso bila odobrena sredstva za kritje stroškov teh del. Prav tako stranka ni zaprosila za spremembo obveznosti in pridobila soglasja Agencije, kar pa je v primeru sprememb naložbe v skladu s 54. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in osmim odstavkom poglavja IV.2 Javnega razpisa dolžna storiti. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi Javni razpis, ki v osmem odstavku poglavja IV.2 določa, da lahko stranka skladno s 54. členom ZKme-1 po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom rokov iz odločbe o pravici do sredstev zaprosi za spremembo obveznosti iz te odločbe, vendar pa mora za vsako finančno, vsebinsko oziroma časovno spremembo predhodno pridobiti soglasje s strani Agencije. Stranka je bila z omenjeno obveznostjo seznanjena tudi v obrazložitvi odločbe o pravici do sredstev.

4.Stranka je v odgovoru na poziv glede elektro del navedla, da so ji bila sredstva dodeljena za namene gradnje vodovoda C. - gradbeno obrtniška dela. Pogoj za pridobitev sredstev je med drugimi bilo tudi gradbeno dovoljenje in projektna dokumentacija, iz katere je razvidno, da predmeten objekt brez črpališč in vodohrana ne funkcionira ter da so v popisih, ki so sestavni del PGD projekta, elektro dela opisana v postavkah Črpališče 1, Črpališče 2 in Vodohran. Stranka še navaja pojasnila RCI glede vključenosti elektro del v vrednost investicije.

5.Agencija je na podlagi ponovnega pregleda vloge ugotovila, da je stranka k vlogi priložila Dokazilo 2 - projektna dokumentacija, ki je obvezno dokazilo, ki ga mora vlagatelj predložiti k vlogi na javni razpis. V dokazilu D2.3 je navedeno, da mora biti del projektne dokumentacije med drugimi tudi stroškovno ovrednoten popis del, ki ga mora pripraviti odgovorni projektant. Iz popisa del, ki ga je stranka priložila k vlogi, je jasno razvidno, da elektro dela niso bila vključena in prav tako stranki niso bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev. V projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki ga je projektiralo Komunalno podjetje U., d.o.o., je sicer vključen Načrt električnih inštalacij in električne opreme ter k temu priložena rekapitulacija elektro del, ki pa ni natančno specificirano po postavkah. Prav tako je PGD priložen stroškovno ovrednoten popis del, ki je identičen popisu, ki ga je stranka priložila k Dokazilu 2 in na podlagi katerega so bila stranki odobrena sredstva. Prav tako je iz odločbe o pravici do sredstev št. 33123-2/2013/8 z dne 23. 8. 2013 razvidno, da je bila odobrena priznana končna vrednost v višini 239.154,50 EUR in da so se stranki sredstva v višini 39.052,00 EUR zavrnila. Če se zneska seštejeta, znaša vsota 278.206,50 EUR, kar je natančno toliko kot znaša k vlogi priložen stroškovno ovrednoten popis del, v katerega pa niso vključena elektro dela. Stranka torej za ta strošek sploh ni vložila vloge za sofinanciranje in je že iz tega razloga zahtevek za povračilo teh stroškov neutemeljen.

6.Prav tako Agencija stranki ni upoštevala stroškov, ki jih ni priznala že v odločbi o odobritvi sredstev ter jih tudi obrazložila. Neupravičeni stroški so nepredvidena dela, izdelava digitalnih posnetkov in izdelava PID-a. Spodaj navedene popisne postavke (prepisane iz Končne situacije del), je Agencija štela za neupravičene. Stranka v odgovoru na poziv ne oporeka tem ugotovitvam Agencije. Navaja, da je bila že ob prejemu odločbe seznanjena s temi dejstvi, vendar jih zaradi že oddane prijave in že uvedenega postopka za izbor izvajalca ni bilo mogoče več spreminjati.

7.Tožena stranka pa je v zvezi z nepravilnostmi ugotovljenimi s kontrolo na kraju samem pojasnila, da jo je izvedla 9. 10. 2017. Z meritvami je bilo ugotovljeno, da je bila pri postavki III Asfalt od točke 32 do točke 16 dolžina ceste 126,0 m, povprečna širina pa vsaj 3,5 m vključno z muldo, iz priložene vmesne situacije, obračun št. 3 - rekapitulacija, ki jo je stranka priložila k vlogi, pa je razvidno, da je bilo za dela pod postavko III Asfalt Od točke 32 do točke 16, obračunano 215 m dolžine asfalta in širine 3,5 m. Agencija je pri spodaj navedenih postavkah procentualno za 41 % (razlika med prijavljeno dolžino in dejansko izvedeno dolžino) zmanjšala količino izvedenih del.

8.V zvezi z izračunom zahtevka je tožena stranka pojasnila, da v primeru ugotovljenega odstopanja med višino zahtevanega zneska za izplačilo in upravičenim izplačilom po zahtevku postopa po določbi 30. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU). Agencija je ugotovila, da je razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom 30,7 %, kar presega dovoljeno mejo 3 %, stranka pa tudi ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, zato je Agencija na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU uporabila v nadaljevanju izračunano znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Stranka je priglasila zahtevek v višini 122.710,26 EUR, pri obravnavi zahtevka pa je Agencija ugotovila, da bi bila dejansko upravičena do 85.029,51 EUR. Razlika med obema zneskoma znaša 37.680,75 EUR in se po določbi 30. člena Uredbe 65/2011/EU odšteje od zneska, do katerega bi bila upravičena stranka (to je znižanje oziroma sankcija). Znesek, do katerega bi bila upravičena stranka (85.029,51 EUR), se tako zniža za omenjeno razliko (37.680,75 EUR). Glede na navedeno je Agencija zahtevku za izplačilo sredstev stranke ugodila v višini 47.348,76 EUR, del zahtevka v višini 75.361,50 EUR pa zavrnila.

9.Tožeča stranka vlaga tožbo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe iz razlogov zaradi katerih se odločba izreče za nično, na podlagi 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v povezavi s 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP in 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Prvi razlog ničnosti je podan zato, ker je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala brez zahteve tožeče stranke, hkrati pa tožeča stranka pozneje v navedeno ni niti molče niti izrecno privolila (4. alineja prvega odstavka 279. člena ZUP). Prav tako je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v upravni zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. V predmetnem primeru je namreč Vrhovno sodišče RS dne 19. 4. 2017 s sodbo opr. št. X Ips 61/2015 meritorno odločilo o reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju št. IV U 101/2014-6 z dne 15. 1. 2015 spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo tožene stranke opr. št. 33123- 2/2013/17 z dne 25. 3. 2014. Takšna sodba je pravnomočna in zoper njo ni možna pritožba. Tožena stranka je nato dne 22. 3. 2018 izdala izpodbijano odločbo opr. št. 33123-2/2013/45, s katero je ponovno odločala o zahtevku za izplačilo sredstev tožeče stranke, o katerem je že odločila dne 25. 3. 2014 in tako s ponovnim odločanjem kršila načelo prepovedi sojenja o isti stvari (ne bi in idem), vsled česar je izpodbijana odločba nična.

10.Tožeča stranka zavrača navedbo tožene stranke, ki izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe, da je o zahtevku za izplačilo sredstev ponovno odločala na zahtevo tožeče stranke. Edina zahteva, ki jo je tožeča stranka imela do tožene stranke, je izplačilo upravičenih sredstev iz naslova javnega razpisa. Dokaz, ki kaže na to, da tožeča stranka ni zahtevala ponovnega odločanja, je tudi opomin pred izvršbo št. 351-2/2013-20 z dne 14. 9. 2017, s čimer je pozvala toženo stranko na plačilo zneska v višini 122.710,26 EUR, ki hkrati predstavlja upravičene stroške iz naslova opravljenih del ter odločbe o pravici do sredstev iz javnega razpisa opr. št. 33123-2/2013/8.

11.Tožeča stranka v tožbi iz previdnosti uveljavlja nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožena stranka napačno zaključuje, da elektro dela niso bila vključena v popis del, ki ga je tožeča stranka priložila vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ter da je to razlog, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do izplačila celotnega zneska. Elektro dela so smiselno zajeta v projektni dokumentaciji, ki je bila potrjena s strani tožene stranke, in sicer v postavkah Črpališče 1, Črpališče 2 in Vodohran. Del te projektne dokumentacije za prijavo na javni razpis je bila tudi izdelava Investicijskega programa z analizo stroškov in koristi ter študijo izvedbe. Investicijski program je bil izdelan na podlagi projektne dokumentacije PGD: Izgradnja vodovoda v Občini Polzela in v Občini Šmartno ob Paki, D., d.o.o., št. Projekta 58-VO/2008-PGD, december 2008. V posledici je bilo izdano Gradbeno dovoljenje št. 351-36/2010-1211 z dne 3. 6. 2010 (UE Velenje). Tožeča stranka poudarja, da ni prišlo do nikakršne spremembe naložbe in da so vsa elektro dela bila smiselno vključena v projektno dokumentacijo ter investicijski načrt, vsled tega tudi ni bilo potrebno nobeno soglasje za spremembo naložbe, skladno s 54. členom ZKme-1 kot navaja tožena stranka. Elektro dela so bila predmet projektne dokumentacije ter s tem v celoti odobrena s strani tožene stranke, nikakor pa omenjena dela ne predstavljajo takšnih del, da bi bila predmet ločene vloge za sofinanciranje. Tožeča stranka je iz navedenega razloga v celoti upravičena do izplačila vrednosti opravljenih specificiranih elektro del.

12.Nadalje tožeča stranka uveljavlja, da med upravičene stroške, ki jih tožena stranka zavrača, sodi tudi izvedba nepredvidenih del in izdelava PID-a. Ta dela so bila (enako kot elektro dela) predmet zgoraj navedene projektne dokumentacije, ki jo je potrdila tožena stranka za namen črpanja nepovratnih sredstev iz javnega razpisa. Vsa izvedena nepredvidena dela so bila vnesena v gradbeno knjigo in vključena v pogodbeno ceno pri posameznih postavkah. Tožeča stranka pojasnjuje, da narava nepredvidenih del ni bila takšna, da bi morala biti ta dela predmet dodatnega naročila, za katerega se sklepa aneks k pogodbi, pač pa so bila nujna za dokončanje celotnega projekta. Tudi glede izdelave PID dokumentacije in geodetskega posnetka tožeča stranka navaja, da je bilo to predmet projektne dokumentacije in kot takšno vključeno v izvedbo projekta, zaradi česar so ti stroški v celoti upravičeni.

13.Tožena stranka v izpodbijani odločbi neizplačilo zneska v višini 75,361,50 EUR utemeljuje na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Z navedenim izračunom se tožeča stranka ne strinja, ker je bilo v tem delu nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju ter posledično napačno uporabljen materialni predpis. Tožeča stranka je izvedla dela samo in izključno po projektni dokumentaciji ter v okviru vrednosti, ki jih je predvidel investicijski načrt. Ob tem ni bilo nikakršnih negativnih odmikov od projektne dokumentacije. Vsa dela je tožeča stranka notificirala ter toženi stranki ažurno podajala zahtevano dokumentacijo, in sicer tako med potekom same investicije kot po njenem zaključku. Tožeča stranka iz previdnosti uveljavlja, da se t.i. znižanje ne uporabi, če lahko upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska (zadnji stavek prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU). Tožeča stranka ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska, za kar je predložila vse pravno relevantne dokaze.

14.Glede na navedeno tožeča stranka primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa v zavrnilnem delu izreče za nično. Podredno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi.

15.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v tožbi, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Obširno pojasnjuje postopek za izvajanje ukrepov razvoja podeželja ter postopke izvedbe kontrol, ki jih zahtevajo predpisi Evropske Unije. Tožena stranka je v ponovljenem postopku opravila kontrolo na kraju samem, na kateri so se ugotovile nepravilnosti, ki so med drugim vodile do delne zavrnitve zahtevka tožeče stranke. Tožena stranka navedene zahteve glede izvedbe kontrolnih postopkov iz Uredbe 65/2011/EU dosledno spoštuje in je posledično odločila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

16.Glede spremembe obveznosti tožena stranka dodatno pojasnjuje, da se lahko stranki ob izplačilu sredstev priznajo upravičeni stroški zgolj za postavke, ki so bile vključene že s samo odločbo o pravici do sredstev. Za vsa ostala dela je potrebno pridobiti soglasje tožene stranke za spremembo obveznosti, skladno z 54. členom ZKme-1 in tudi osmega odstavka poglavja IV.2 Javnega razpisa. Glede na vse navedeno tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da odloči, da se tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

17.Tožeča stranka v 1. pripravljalni vlogi prereka vse navedbe, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo ter v celoti vztraja pri predlogu iz tožbe. Med drugim navaja, da tožeča stranka ni spoštovala kontrolnih postopkov iz Uredbe 65/2011/EU. Kršila je 4. točko 24. člena Uredbe 65/2011/EU, ker ni opravila najmanj enega obiska oz. preveritve realizacije naložbe pred zahtevkom za izplačilo sredstev. Kot neutemeljene šteje navedbe, ki se nanašajo na 65. člen ZUS-1, na obveznost odločiti o zahtevku za izplačilo sredstev, češ da je edina akreditirana agencija RS za izplačila in preverjanja le-teh. Uvodoma pojasnjuje, da je iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 61/2015 jasno razvidno, da je odločilo v sporu polne jurisdikcije, da je predmetno sodišče ob izdaji sodbe razpolagalo z vso razpisno dokumentacijo, prav tako je podalo jasno in utemeljeno razlago načina uporabe 30. člena Uredbe 65/2011/EU, kot izhaja iz 15. točke obrazložitve sodbe. Tožeča stranka poudarja, da administrativno preverjanje ne zahteva posebnega znanja, in da je Vrhovno sodišče ob odpravi odločbe upoštevalo vse predpise. Tožeča stranka se opredeljuje tudi do navedb glede preverjanja na kraju samem, kot že omenjeno, tožena stranka ni izvedla ogleda investicije na kraju samem, pač pa je prvotno odločbo o zavrnitvi zahtevka za izplačilo sredstev št. 33123-2/2013/17 z dne 25. 3. 2014 izdala zgolj na podlagi administrativnega preverjanja. Tožena stranka tudi kasneje, vse do sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 61/2015 z dne 19. 4. 2017 ni opravila pregleda na kraju samem, pa čeprav 4. točka 24. člena Uredbe 65/2011/EU določa, da administrativni pregledi naložbenih dejavnosti vključujejo najmanj en obisk dejavnosti, ki prejema podporo, ali naložbenega območja, da se preveri realizacija naložbe. Ponoven administrativni pregled zahtevka za izplačilo sredstev, kot tudi kasnejša kontrola na kraju samem z dne 10. 10. ter 16. 10. 2017 so neupravičeni in nedovoljeni, saj je o tej stvari že bilo odločeno. Tožena stranka je s ponovnim odločanjem o isti stvari oz. z izdajo izpodbijane odločbe opr. št. 33123-2/2013/45, grobo kršila načelo prepovedi sojenja o isti stvari (ne bi in idem), vsled česar je izpodbijana odločba nična.

18.Tožeča stranka prereka tudi navedbe iz točke IV. odgovora na tožbo. Ob tem vnovič poudari, da ni bilo nikakršnih negativnih odmikov od projektne dokumentacije ter da je tožeča stranka vsa dela notificirala ter toženi stranki ažurno podajala zahtevano dokumentacijo, in sicer tako med potekom same investicije kot po njenem zaključku.

19.Tožeča stranka glede spremembe obveznosti poudarja, da so bila vsa elektro dela smiselno in utemeljeno vključena v projektno dokumentacijo ter investicijski načrt, vsled tega tudi ni bilo potrebno nobeno soglasje za spremembo naložbe, skladno s 54. členom ZKme-1, kot navaja tožena stranka. Elektro dela so bila predmet projektne dokumentacije ter s tem v celoti odobrena s strani tožene stranke, nikakor pa omenjena dela ne predstavljajo takšnih del, da bi bila predmet ločene vloge za sofinanciranje.

20.Tožena stranka je z vlogo z dne 6. 9. 2018 pojasnila, zakaj je kot edina akreditirana plačilna agencija v Republiki Sloveniji upravičena odločati o zahtevkih upravičencev kmetijske politike. Tožeča stranka neutemeljeno poudarja razlike med administrativno kontrolo in kontrolo na kraju samem. Funkcija plačilne agencije ni zreducirana le na obiske kontrolorjev na kraju samem. Plačilna agencija mora biti sposobna izpolnjevati akreditacijska merila po Uredbi 907/2014, kar v nadaljevanju obširno pojasnjuje in zavrača očitke, da se ni izjavila glede elektro del, ki naj bi bila smiselno in utemeljeno vključena v projektno dokumentacijo in investicijski načrt in vztraja pri predlogu, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

21.Tožeča stranka v II. pripravljalni vlogi prereka vse navedbe iz vloge tožene stranke, zavrača vse navedbe tožene stranke iz odgovora na pripravljalno vlogo kot neutemeljene in navaja, da se tožena stranka ni izjavila o vseh navedbah tožeče stranke iz I. pripravljalne vloge z dne 19. 7. 2018. Ponovno poudarja obveznost administrativnih pregledov naložbenih dejavnosti v skladu z 4. točko 24. člena Uredbe 65/2011/EU.

22.Tožeča stranka kot neutemeljene označuje tudi navedbe tožene stranke v zvezi z vključitvijo elektro del v projektno dokumentacijo v postavkah Črpališče 1, Črpališče 2 in Vodohran. Tožeča stranka je že pojasnila, da so bila elektro dela del investicijskega programa, vključno z analizo stroškov, ter da predstavljajo upravičen strošek naložbe. Tožeča stranka je zadostila pogojem navedenih v 2. odstavku 83. člena Uredbe o ukrepih 1., 2., 3. in 4. Osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in za namen izplačila upravičenih stroškov priložila vsa ustrezna dokazila.

23.Tožeča stranka naslovno sodišče opozarja tudi na postopkovne pomanjkljivosti iz predhodnega postopka pri izdaji izpodbijane odločbe, ki se je izdala po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku, zato bi morala biti tožena stranka seznanjena z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka, pri čemer bi se morala do njenih navedb vsebinsko opredeliti. Tožena stranka tega ni storila, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke oziroma kontradiktornosti, opredeljeno v 9. in 146. členu ZUP.

24.Upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki kršila procesne pravice ter ji omejila procesna jamstva s tem, ko ji ni bilo omogočeno, da bi se izjavila o vseh dejstvih ter okoliščinah, pomembnih za odločitev, je tožečo stranko v prvi vrsti prikrajšaa za pravico do izjave, posledično pa je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila materialno pravo.

25.Tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter ponovno opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča RS in navaja, da je tožena stranka s ponovnim odločanjem o isti stvari oz. z izdajo izpodbijane odločbe kršila načelo prepovedi sojenja o isti stvari (ne bi in idem), vsled česar je izpodbijana odločba nična. Tožeča stranka se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje že podane navedbe, iz previdnosti pa uveljavlja, da je tožena stranka med t.i. drugo fazo postopka, pri presoji upravičenosti oziroma neupravičenosti stroškov po posameznih postavkah nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju (3. točka prvega odstavka ZUS-1) ter je posledično napačno uporabila materialni predpis (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

26.Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev predložila dokaze, dodatno pa predlaga vpogled v celotni spis tožeče stranke, zlasti v Gradbeno dovoljenje št. 351-36/2010-1211 z dne 3. 6. 2010 ter v Investicijski program z analizo stroškov in koristi ter študijo izvedbe, januar 2013 in Program upravljanja naložbe z dne 21. 1. 2013.

27.Tožeča stranka predlaga, da se v zvezi z vključitvijo elektro del v projektno dokumentacijo in investicijski načrt oziroma v popis del, ki ga je tožeča stranka priložila vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev, in v zvezi z izvedbo nepredvidenih del in izdelavo PID-a, ki sodijo med upravičene stroške, ter vseh drugih del, ki sodijo med upravičene stroške, pa jih tožena stranka kot takšne zavrača, zasliši E. E., ki je pri tožeči stranki vodila predmetni projekt - vodovod C.

K I. točki izreka:

28.Tožba ni utemeljena.

Povzetek glavne obravnave (uvodne in zaključne besede strank ter izvedeni dokazi)

29.Sodišče je dne 14. 6. 2021 opravilo javno glavno obravnavo. V dokaznem postopku je izvedlo dokaz z vpogledom v listine v upravnem spisu zadeve, dokaz z zaslišanjem tožeče stranke in zaslišanjem priče E. E.

30.Dne 6. 1. 2023 je sodišče na podlagi 292. in 302. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glavno obravnavo, ki je bila zaključena 14. 6. 2021, zaradi spremembe v sestavi senata, ponovno začelo. Izvedbi novega naroka za glavno obravnavo pred spremenjenim senatom so se stranke, ob upoštevanju 302. člena ZPP, pisno odpovedale.

31.Tožeča stranka je v uvodnih navedbah na glavni obravnavi kot sporno izpostavila nepriznanje elektro del, nepredvidenih del, nadzora nad deli, stroške izdelave dokumentacije, kot nespornega pa je opredelila zmanjšano količino izvedenih del. Vztrajala je, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev sredstev. Toženi stranki je predložila vso dokumentacijo, iz katere izhaja, da objekt ne more delovati brez spornih elektro del. V bistvu ni res, da tožeča stranka elektro del ni prijavila v razpisni dokumentaciji, ker so zajeta tako v predloženi dokumentaciji, enako pa velja za nadzor nad deli in izdelavo PDI dokumentacije. Ta dela niso predstavljala del, ki bi bila predmet ločenega financiranja in so bila v celoti odobrena s strani tožene stranke.

32.Tožena stranka je vztrajala pri navedbah podanih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Navaja, da elekto dela niso bila vključena v popis del, prav tako ne v investicijski program, saj niso bila posebej in natančno specificirana kot to določa Javni razpis v drugi podtočki točke 4.1.1., skladno z 2. točko prvega odstavka 83. člena Uredbe PRP. Nepredvideni stroški so bili zavrnjeni že v sami odločbi o pravici do sredstev, ki je postala pravnomočna. Zavrnila je očitek postopkovnih kršitev iz 146. člena ZUP in se sklicevala na strankin odgovor z dne 8. 3. 2018.

33.Župan Občine T., je pojasnil, da je bil projekt Izgradnja vodovoda na C. v celoti uspešno izpeljan, vse do predaje v upravljanje. Podrobnosti bo verjetno znala razložiti sodelavka, ki je bila takrat zadolžena za neposredno vodenje projekta. Poudaril je, da so investicijo izvedli z manjšimi sredstvi od predvidenih, povedal je tudi, da so bila elektro dela sestavni del projektne dokumentacije, ker je delovanje sistema vezano na delovanje elektroinstalacij.

34.Zaslišana priča E. E. je pojasnila, da je bila odgovorna za izvedbo projekta, da pa so bili sicer vključeni tudi drugi organi. Pojasnila je, da je bila za vodovodni sistem C. izdelana projektna dokumentacija, ki je vključevala samo traso primarnega vodovoda vključno s sekundarnimi priključki, tri črpališča in vodohran ter je vključevala vsa dela, tudi elektromontažna dela za celoten sistem. To je pogoj za pridobitev dovoljenja in predajo v uporabo. Pojasnila je tudi, da morajo biti popisi skladni s projektno dokumentacijo in da slednjo pripravi projektant. Dodala je tudi, da sprememb ni bilo in da so bila pri črpališču zraven vključena tudi elektro dela. V zvezi z nepredvidenimi deli je pojasnila, da so vključena v dokumentacijo in da o njih, ker to ni treba, niso obveščali tožene stranke, so pa razvidna iz gradbene knjige.

35.Tožeča stranka je v zaključni besedi poudarila, da je bilo v dokaznem postopku dokazano, da je zahtevek utemeljen. Odločitev tožene stranke, da ni priznala stroška izvedbe elektro del in tudi nepredvidenih del za izdelavo digitalnih posnetkov in PID dokumentacije, je nepravilna. Poudarila je tudi, da gre za dokumentacijo, in je bistveni sestavni del naložbe, ki brez tega ne more funkcionirati. Pridobljena in predložena je bila vsa dokumentacija. Iz tega razloga meni, da je tožena stranka brez potrebe izrazito formalistična in bi morala določila razpisa razlagati na način, kot jih tožeča stranka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

36.Tožena stranka je navedla, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in da izvedeni dokazi niso pokazali drugačnega dejanskega stanja. Priča ni jasno izpovedala, da so bila elektro dela natančno specificirana v sami vlogi, saj bi se tožena stranka morala zavedati, da teh stroškov ne sme vključiti v zahtevek, ker so bile določbe Javnega razpisa jasne.

Presoja sodišča

37.V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba s katero je tožena stranka v postopku ponovnega odločanja odločila, da se zahtevku za izplačilo sredstev z dne 10. 12. 2013, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-2/2013/8 z dne 23. 8. 2013, ki ga je vložila stranka Občina T., delno ugodi v višini 47.348,76 EUR, del zahtevka v višini 75.361,50 EUR se zavrne in sicer v zavrnilnem delu zahtevka.

38.Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu nična na podlagi 4. alineje prvega odstavka 279. člena ZUP in na podlagi 4. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP, pojasnjuje, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v drugi fazi postopka, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju. To pomeni, da je tožena stranka že odločala o pravici do sredstev in sicer z odločbo št. 33123-2/2013/8 z dne 23. 8. 2013. Z navedeno odločbo, ki jo stranki upravnega spora poznata in je bila vpogledana v dokazne namene, so bila tožeči stranki odobrena nepovratna sredstva v višini do 147.791,18 EUR za sofinanciranje iz Ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom, za naložbo "Gradnja vodovoda in obnova ceste C.". Med strankami v obravnavani zadevi nadalje ni sporno, da je tožeča stranka dne 10. 12. 2013 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 122.710,26 EUR, ki ga je tožena stranka zato, ker je tožeča stranka ponudnika F., d.o.o. izbrala z obvestilom o izbiri najugodnejšega ponudnika že 9. 7. 2013, torej pred izdajo odločbe o pravici do sredstev z dne 23. 8. 2013, zaradi neizpolnjevanja pogoja iz javnega razpisa, v celoti zavrnila. Nadalje med strankama upravnega spora ni sporno, da je o tožbi zoper navedeno odločitev odločilo Upravno sodišče RS s sodb0 št. IV U 101/2014-6 z dne 15. 1. 2015 in tožbo stranke zavrnilo, v revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče s sodbo št. X Ips 61/2015 z dne 19. 4. 2017 reviziji stranke ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbo Agencije št. 33123-2/2013/17 z dne 25. 3. 2014 odpravilo. Iz 11. točke sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je moralo razsoditi o spornem vprašanju, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo (v celoti) zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, ker je izbrala izvajalca pred začetkom datuma upravičenosti do sredstev. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da tožeča stranka s tako izbiro izvajalca v konkretnem primeru ni prevzela nobenih obveznosti na račun morebiti dodeljenih sredstev in zato ni kršila določbe prvega odstavka 120. člena Uredbe PRP in javnega razpisa, je reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo.

39.Ob upoštevanju odločitve Vrhovnega sodišča sodišče pritrjuje toženi stranki, da je morala v ponovnem postopku odločiti o zahtevku stranke z dne 10. 12. 2013 ter pri odločitvi upoštevati določbo 56. člena ZKme-1, ki v prvem odstavku določa, da stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke, razen v primeru iz drugega odstavka 53. člena tega zakona ter upoštevati nadaljnji določbi, drugi odstavek istega člena in (ali) tretji odstavek istega člena.

40.Tožena stranka je torej morala odločiti o zahtevku stranke za izplačilo sredstev in samo v primeru ugotovitve, da zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zahtevek odobriti in sredstva izplačati na strankin transakcijski račun (brez izdaje odločbe). V primeru ugotovitve, da zahtevku ne bo ugodila v celoti, pa mora o zahtevku odločiti z odločbo. Ker je torej tožena stranka o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev morala odločiti, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu, na podlagi 4. alineje prvega odstavka 279. člena ZUP in na podlagi 4. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP, nična.

41.Kot je sodišče že navedlo, se nepovratna sredstva za sofinanciranje dodeljujejo v postopku odločanja na podlagi 53. in 56. člena ZKme-1. Postopek odločanja, ki izhaja iz določb zakona, ki ga je v izpodbijani odločbi povzela tožena stranka, je v svojih odločitvah večkrat pojasnilo tudi Vrhovno sodišče. Sprejelo je stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku, v katerem se najprej odloči o pravici do sredstev. Izdaja te odločbe temelji na določbi 53. člena ZKme-1, ki določa, da pristojni organ strankam, katerih vloge izpolnjujejo prepisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, izda odločbo o pravici do sredstev. Z odločbo o pravici do sredstev pristojni organ torej odloči o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt in taka odločitev predstavlja pravni temelj zahtevka za izplačilo. V drugi fazi postopka (kot v obravnavani zadevi), pa mora pristojni organ odločiti o zahtevku stranke za izplačilo sredstev, dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo. V tej fazi postopka se preverja resničnost izdatkov nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverja dejansko izvedeni projekt s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo in sprejme odločitev bodisi na podlagi drugega, tretjega ali četrtega odstavka 56. člena ZKme-1. V tej fazi postopka obseg preverjanja narekujejo določbe ZKme-1, Uredbe PRP in javnega razpisa, vendar se v tej fazi ne morejo ponovno preverjati pogoji, ki jih je pristojni organ že preveril v prvi fazi postopka, torej pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, ker mu to preprečuje institut pravnomočnosti odločbe. Na tem mestu pa sodišče pojasnjuje tudi, da vlagatelja zahteve za izplačilo sredstev izdana odločba o pravnem temelju zahtevka tudi zavezuje (omejuje), ker ne more pričakovati izplačila tistih stroškov povezanih z odobrenim in finančno ovrednotenim projektom, o katerih z odločbo o dodelitvi sredstev ni bilo odločeno. Skladno z določbo 54. člena ZKme-1, pa lahko stranka tudi po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ki mu organ, če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, ugodi.

42.V obravnavani zadevi torej ni sporno, da je tožena stranka o pravnem temelju zahtevka pravnomočno odločila z odločbo št. 33123-2/2013/8 z dne 23. 8. 2013 in tožeči stranki odobrila nepovratna sredstva v višini 147.791,18 EUR, za sofinanciranje iz ukrepa 322 - Obnova in razvoj vasi, niti ni sporna pravna podlaga načina preverjanja, Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU). V skladu z določbami Uredbe 65/2011/EU Agencija opravi pregled na kraju samem in administrativni pregled zahtevka.

42.V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi administrativnega pregleda zahtevka za izplačilo ugotovila, da elektro dela niso vključena v popis del, ki ga je stranka priložila vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev. Ugotovitev temelji na listinah priloženih vlogi za dodelitev sredstev. Tako je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je stranka vlogi priložila obvezno dokazilo Dokazilo 2 - projektno dokumentacijo in se sklicevala na dokazilo D2.3, ki mora obsegati stroškovno ovrednoten popis del, ki ga mora pripraviti odgovorni projektant. Pojasnila je, da je iz popisa del, ki ga je stranka priložila k vlogi razvidno, da elektro dela niso bila vključena in prav tako stranki niso bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev. Sodišče po vpogledu v listine predloženega upravnega spisa (fascikel št. 1), ki vsebujejo prijavo na vlogo, ugotavlja, javni razpis (vlogo, dopolnitve vloge in odločbo o pravici do sredstev) pritrjuje toženi stranki, da je sicer vlogi priložen (tudi) projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), ki ga je projektiralo Komunalno podjetje D., d.o.o., ki vključuje Načrt električnih inštalacij in električne opreme ter k temu priložena rekapitulacija elektro del, vendar ni natančno specificirana po postavkah. PGD je priložen stroškovno ovrednoten popis del, ki je identičen popisu, ki ga je stranka priložila k Dokazilu 2. Sodišče po vpogledu v navedeno dokumentacijo (Dokazilo 2 in D2) ugotavlja, da je osnovni obrazec izpolnila tožeča stranka, ki je označila, da je vlogi priložen med drugim tudi stroškovno ovrednoten popis del. Po pregledu "Rekapitulacije", ki je sestavni del navedenega dokazila, sodišče ponovno ugotavlja, da v slednji elektro dela niso stroškovno ovrednotena. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predloženi stroškovno ovrednoten popis del upoštevala že sama v 5. točki prijavnega obrazca Finančni podatki naložbe in sicer v točki 5.1 Celotna vrednost naložbe (278.206,50 EUR). Gre za stroškovno ovrednoteno vrednost investicije, ki jo je po presoji sodišča tožena stranka pravilno upoštevala pri odločitvi o odobritvi sredstev. Okvir odločanja namreč predstavlja zahtevek stranke, preko katerega organ ne more odločati. Iz tega razloga sodišče zavrača tožbene ugovore, da bi se stroški za elektro dela morati priznati v drugi fazi odločanja, to je odločanja o zahtevku za izplačilo, ker je iz gradbenega dovoljenja in projektne dokumentacije razvidno, da predmeten objekt brez črpališč in vodohrana ne funkcionira ter da so v popisih, ki so sestavni del PGD projekta, elektro dela opisana v postavkah Črpališče 1, Črpališče 2 in Vodohran, črpališči pa brez elektro del ne moreta delovati. Kot je sodišče že pojasnilo, gre za stroške, ki niso bili kot upravičeni zajeti v odločbi o pravici do sredstev, kar pomeni, da z zahtevkom za izplačilo v tem delu tožeča stranka ne more uspeti.

43.V nadaljevanju pa sodišče kot pravilni pritrjuje tudi nadaljnji sporni ugotovitvi tožene stranke, ki je kot neupravičene štela uveljavljane stroške (nepredvidena dela, izdelava digitalnih posnetkov in izdelava PID-a), ker gre za stroške, ki jih je tožena stranka kot neupravičene zavrnila že v odločbi o pravici do sredstev, ki je pravnomočna. Iz navedenega razloga na drugačno odločitev v zadevi po presoji sodišča ne more vplivati navedba tožeče stranke, da je bila postavka nepredvidena dela sestavni del projektne dokumentacije in njihov nastanek dokazan z vpisom v gradbeno knjigo. Enako velja za strošek izdelave PID dokumentacije in geodetskega posnetka. Dodatno sodišče zavrnitev tega tožbenega ugovora utemeljuje tudi z že izraženim mnenjem v tej sodbi, da v drugi fazi postopka pristojni organ med drugim preverja dejansko izvedeni projekt s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo in ne odloča (ponovno) o odobritvi sredstev za investicijo.

44.Ker je po presoji sodišča tožena stranka ugotovila odstopanja med višino zahtevanega zneska za izplačilo in upravičenim izplačilom po zahtevku, je bila dolžna uporabiti pravila Uredbe 65/2011/EU, 30. člen. Ugotovitev, da v konkretnem primeru razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom znaša več kot 3 %, je tudi po presoji sodišča, zato ker stranka ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, narekovala uporabo ukrepa znižanja v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Tožena stranka je pojasnila, da razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom znaša 30,7 %, kar torej presega dovoljeno mejo 3 %, zato je bilo treba na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU izračunati znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Ker je tožena stranka ugotovila, da je bila tožeča stranka dejansko upravičena do izplačila 85.029,51 EUR, je bila ta znesek dolžna odšteti od priglašenega zahtevka v višini 122.710,26 EUR. Razlika med obema zneskoma znaša 37.680,75 EUR in se po določbi 30. člena Uredbe 65/2011/EU odšteje od zneska, do katerega bi bila upravičena stranka, zato je tožena stranka zahtevku za izplačilo sredstev stranke ugodila v višini 47.348,76 EUR, del zahtevka v višini 75.361,50 EUR pa zavrnila.

45.Sodišče pa v nadaljevanju zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev načela zaslišanja stranke oziroma kontradiktornosti, opredeljeno v 9. in 146. členu ZUP. Sodišče po vpogledu v listine predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka s Pozivom št. 33123-2/2013/40 z dne 22. 2. 2018 tožečo stranko na podlagi 146. člena ZUP seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in zaključki, ki se nanašajo na neupravičene stroške pri postavkah, ki stranki niso bile odobrene z odločbo o pravici do sredstev, oziroma zanje ni pridobila soglasja Agencije (elektro dela, nepredvidena dela, izdelava digitalnih posnetkov in izdelava PID-a). Nadalje sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka do navedenih ugotovitev opredelila v odgovoru z dne 8. 3. 2018, torej se je izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo, s čimer je bilo tudi po presoji sodišča zadoščeno načelu zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

46.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka:

47.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.

Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

VSRS Sklep X Ips 59/2017

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 146

Zakon o kmetijstvu (2008) - ZKme-1 - člen 53, 54, 56

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja - člen 30

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.