5. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. G.m.b.H., B.-B. (ZRN), ki jo zastopa C. C., odvetnik v Ž., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 159/99 z dne 17. 11. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 669/99 z dne 27. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo na podlagi izostanka št. 8 Pg 18/96 z dne 7. 5. 1996 ugodilo njegovemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 47 616,24 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 1993 dalje. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo št. I Cpg 669/99 z dne 27. 5. 1999 spremenilo prvostopenjsko sodbo, tako da je zavrnilo zahtevek ustavnega pritožnika v delu, ki se je nanašal na zakonite zamudne obresti. Ustavni pritožnik je zoper sodbo Višjega sodišča vložil revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo št. III Ips 159/99 z dne 17. 11. 1999 delno ugodilo reviziji in spremenilo sodbo Višjega sodišča, tako da mora po sodbi Vrhovnega sodišča tožena stranka od glavnice v višini 47 616,24 DEM, plačati zamudne obresti po stopnji, kot se plačuje v kraju izpolnitve na sedežu tožeče stranke, to je na sedežu ustavnega pritožnika.

2.Ustavni pritožnik izpodbija tako sodbo Višjega sodišča kot sodbo Vrhovnega sodišča. Navaja, da obrestnih mer za obresti na obveznosti, izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis in da zato v postopku izdaje sodbe na podlagi izostanka tudi ne moremo govoriti o nepravilni uporabi materialnega prava. Obema sodiščema zato ustavni pritožnik očita, da sta sami zagrešili kršitev materialnega prava, ko sta odločili, da je bilo prekršeno neko nedoločeno, abstraktno materialno pravo, ne pa konkretni predpis. S tem pa naj bi po zatrjevanju ustavnega pritožnika njega kot tujo pravno osebo postavili v neenakopraven položaj napram dolžniku v Republiki Sloveniji. Ustavni pritožnik tudi zatrjuje, da sodba zaradi spremembe v delu glede zamudnih obresti, ki je posledica odločitve revizijskega sodišča, v Republiki Sloveniji ne more biti izvršljiva, kar potrjuje zatrjevano kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Navaja tudi, da je bil nedopustno omejen in prizadet pri sodnem varstvu pravic (pri tem navaja 15. člen Ustave), kot tuji pravni osebi pa naj mu ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave). Ustavnemu sodišču pritožnik predlaga, naj v celoti razveljavi izpodbijani sodbi Vrhovnega in Višjega sodišča ter ugotovi pravnomočnost in izvršljivost sodbe sodišča prve stopnje. Glede slednje tudi navaja, da je postala pravnomočna že 13. 9. 1996, saj je bila v postopku vloga tožene stranke z naslovom "Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pritožba, Odgovor na tožbo" zavržena (sodišče naj bi vlogo obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje), Okrožno sodišče pa je dalo na sodbo sodišča prve stopnje klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Izpodbijane odločbe v postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče s svojimi odločitvami zagotavlja zgolj, da sodišča v svojih odločitvah ne sprejmejo stališč oziroma dajo z razlago zakona takšne vsebine, ki bi bile nezdružljive s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ustavno sodišče z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave presoja, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave. Ustavni pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da je pri odločanju na drugi stopnji in v revizijskem postopku prišlo do kršitev procesnih pravil, vendar tega z ničimer ne pojasnjuje. Kolikor pa ustavni pritožnik zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna in da torej Višje sodišče ne bi smelo spremeniti te sodbe, je treba povedati naslednje. Iz priložene sodbe Višjega sodišča izhaja, da je sodišče zavrglo vlogo tožene stranke le v delu, ki pomeni predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ter da je Višje sodišče odločalo o delu vloge, ki je pomenil pritožbo in za katerega je ugotovilo, da ga je šteti za pravočasno pritožbo. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77) je v drugem odstavku 348. člena določal, da pravočasna pritožba ovira, da bi sodba postala pravnomočna (identično določbo vsebuje sedaj drugi odstavek 333. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Zato je očitek Višjemu sodišču, da je spremenilo pravnomočno sodbo, neutemeljen. Kot je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, preuranjeno ugotovljena pravnomočnost in izvršljivost na to ne more vplivati. Ustavni pritožnik tudi ne pojasnjuje, s čim naj bi bil med pravdo postavljen v neenakopraven položaj v razmerju do tožene stranke. Iz ustavne pritožbe je razvidno predvsem, da se ne strinja s takšno uporabo materialnega prava, kot izhaja iz sodb Višjega in Vrhovnega sodišča. Zatrjevanih kršitev pravice enakega varstva v postopku pred sodiščem druge stopnje in Vrhovnim sodiščem Ustavno sodišče ni ugotovilo. V pravilnost odločitev Višjega in Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati. Odločitev Vrhovnega sodišča, ki je zadnje odločalo v tem postopku, je razumno obrazložena in je zato ni mogoče označiti kot arbitrarno, kar bi sicer lahko tudi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Navedb, da izpodbijana sodba v Republiki Sloveniji ni izvršljiva, ustavni pritožnik ni izkazal, zato mu tudi ni mogla biti kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

5.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v tej zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik