Jedro

Zakoniti dediči v pritožbi navajajo, da je bil zapustnik slep, zaradi česar sporna oporoka glede na svojo obliko ni veljavna. Gre za pritožbeno novoto, ki je dovoljena, saj se navezuje na uveljavljanje dedne pravice zakonitih dedičev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Oporočni dedič S. P. krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zakonite dediče napotilo na pravdo, da se ugotovi, da zapustnikova oporoka z dne 28. 1. 2015, sestavljena pred dvema pričama, ni veljavna. Za vložitev tožbe zoper oporočnega dediča je prvo sodišče določilo rok 30 dni po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se pritožujejo zakoniti dediči, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep. Navajajo, da je temeljni pogoj za veljavnost pisne oporoke pred pričami, da mora oporočitelj znati brati in pisati. V predmetni zadevi obličnostni pogoji niso izpolnjeni. Zapustnik je bil slep. Zato ni izpolnjen pogoj, da mora oporočitelj znati brati in pisati. Posameznik, ki je slep, lahko napravi sodno oporoko ali oporoko pri notarju. Pisna oporoka pred pričami zato ne pride v poštev. Sporna oporoka ima hude napake v obliki, zato ne izpolnjuje zakonskih pogojev za veljavnost. Sklicevanje prvega sodišča na 212. člen ZD je napačno. O veljavnosti zapustnikove oporoke bi lahko odločilo zapuščinsko sodišče samo, ker je odločilno dejstvo, da je bil oporočitelj slep, znano vsem dedičem in kot tako ni bilo nikoli sporno. Zato prvo sodišče ne bi smelo prekiniti zapuščinskega postopka, ampak bi moralo samo odločiti o neveljavnosti oporoke in nadaljevati zapuščinski postopek. Zapustnik je bil nepokreten in v zelo slabem zdravstvenem stanju, zato tudi ni bil oporočno sposoben.

3. Oporočni dedič S. P. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zapuščinski postopek je nepravdni postopek oficiozne narave. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, potem ko so zakoniti dediči izjavili, da ne priznavajo zapustnikove oporoke (pri čemer za to izjavo niso navedli razlogov), razčistiti, ali gre glede zapustnikove oporoke za spor o dejanskih ali o pravnih vprašanjih. Prvo sodišče bi zato moralo ugotoviti, ali so med oporočnim dedičem in zakonitimi dediči sporna dejstva in katera so ta dejstva, ali pa gre za spor o uporabi prava.

6. Zakoniti dediči v pritožbi navajajo, da je bil zapustnik slep, zaradi česar sporna oporoka glede na svojo obliko ni veljavna. Gre za pritožbeno novoto, ki je dovoljena, saj se navezuje na uveljavljanje dedne pravice zakonitih dedičev. Oporočni dedič je zavzel zmotno stališče, da zakoniti dediči uveljavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zaradi česar se do njihove trditve, da je bil zapustnik slep, ni opredelil. 7. Prvo sodišče se napačno sklicuje na 212. člen ZD, saj ne gre za nobenega od primerov iz 1. in 2. točke 212. člena ZD. Gre lahko le za primer iz 1. točke drugega odstavka 210. člena ZD, pri čemer pa ni razjasnjeno, ali gre za spor o dejstvih ali pa je sporno le pravno vprašanje. Če bo sporno, ali je bil zapustnik slep, bo napotitev na pravdo potrebna (prvi odstavek 210. člena ZD), če pa bodo v zvezi z zapustnikovo oporoko sporna le pravna vprašanja (glede obličnosti sporne oporoke), bo o vprašanju veljavnosti zapustnikove oporoke lahko odločilo zapuščinsko sodišče (tretji odstavek 210. člena ZD).

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Prvo sodišče bo moralo ugotoviti, ali so med strankami sporna dejstva ali pa gre za spor o pravnih vprašanjih.

9. Oporočni dedič krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).