Jedro

Za sklep, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zadošča, če sodišče ugotovi, da hkrati obstajata najmanj ena od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem in najmanj ena od okoliščin, ki zadevajo storilca, ki v medsebojni povezavi utemeljujejo presojo, da je podana realna nevarnost, da bo oseba ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

Število kaznivih dejanj lahko predstavlja okoliščino, ki hkrati kaže na težo storjenih kaznivih dejanj, v povezavi z ostalimi okoliščinami pa tudi na obdolženčeve osebne lastnosti, to je nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj, kar je okoliščina subjektivne narave.

Obdolženec je utemeljeno osumljen, da je izvršil kazniva dejanja kot član dobro organizirane kriminalne združbe, v kateri je imel vsak član vnaprej določeno vlogo. V takem primeru so obdolženci ob tako organizirani kriminalni dejavnosti s skupnim delovanjem vsak v okviru lastne udeležbe izvrševali kazniva dejanja, s tem pa tudi ustvarjali pogoje, v katerih je bila ogrožena varnost prebežnikov na poti do cilja. V takšnih okoliščinah podrobnejša opredelitev vloge posameznega storilca v zvezi z ogrožanjem varnosti (pripor) ni potrebna.

Procesnega standarda neogibnosti pripora za varnost ljudi v postopku odločanja o priporu ni mogoče enačiti z "nevarnostjo za življenje in zdravje tretjih oseb" kot kriterijem iz 159. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih F.K. in S.A. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 14.11.2003 na predlog preiskovalne sodnice skladno z določbo 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženima F.K. in S.A. ter še devet soobdolžencem podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do 18.12.2003 do 05.55 ure.

Zoper navedeni sklep so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obdolženih F.K. in S.A. Zagovornik obdolženega F.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 25.11.2003 uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije in vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi.

Zagovorniki obdolženega S.A. uveljavljajo "bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določb Ustave Republike Slovenije ter kršitve določb KZ" in predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega A. odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Na obe zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj ju zavrne kot neutemeljeni (2. odstavek 423. člena ZKP). Glede zahteve zagovornika obdolženega F.K. navaja, da je pravilna ocena izpodbijanega sklepa, da so podane tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi ta obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Na to kažejo dejstva, da gre za večje število kaznivih dejanj, čas njihove storitve, povezano z ostalimi obdolženci, ter da je obdolženec imel pomembno vlogo pri organizaciji ilegalnih prehodov. Iz zgoraj navedenih objektivnih dejstev izhaja obdolženčeva vztrajnost in nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj, motiv za izvrševanje pa je koristoljubnost. Zato ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), saj na nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj ne kaže samo predkaznovanost in neurejene življenjske razmere, kot skuša subjektivne okoliščine prikazati vložnik, pač pa tudi okoliščine kaznivih dejanj. Vrhovni državni tožilec tudi meni, da je podaljšanje pripora nujno zaradi zagotavljanja varnosti ljudi in njihovega premoženja. S tem v zvezi se sklicuje na okoliščine, ki jih navaja izpodbijani sklep, ko ugotavlja obstoj tega pogoja za pripor. Te okoliščine pa po njegovem mnenju vodijo k zaključku, da je bilo neposredno ogroženo zdravje ilegalnih prebežnikov, s tem pa tudi, da je podana sorazmernost med priporom in ogrožanjem varnosti teh ljudi, kolikor bi obdolženec s kaznivimi dejanji na prostosti nadaljeval. Vrhovni državni tožilec kot neutemeljene zavrača tudi navedbe zagovornikov obdolženega S.A., da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila ogrožena varnost ljudi in da so ti očitki splošni in premalo konkretni. Nikakršne potrebe ni, da bi se izpodbijani sklep pri opredeljevanju neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ukvarjal z vlogo vsakega posameznega obdolženca pri ogrožanju zdravja prebežnikov. Dejstvo namreč je, da so obdolženci s skupnim delovanjem vsak v okviru svoje udeležbe ustvarjali pogoje, v katerih je bilo zdravje ilegalnih prebežnikov ogroženo. Tudi če so v posamičnih primerih dele poti prebežniki potovali v taksijih, to ne pomeni, da njihovo zdravje na poti do cilja ni bilo ogroženo.

Obdolženci so se zavedali razmer, v katerih se ta ilegalna dejavnost odvija. Odložitev pregona s strani državnega tožilca nima z opredeljevanjem varnosti ilegalnih prebežnikov nikakršne povezave, saj gre za ukrep, ki je bil namenjen zbiranju dokazov.

1./ K zahtevi zagovornika obdolženega F.K. za varstvo zakonitosti Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP izpodbijani sklep kot "subjektivni element" izpostavlja obdolženčevo nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj iz koristoljubja, pri čemer se naslanja na število očitanih kaznivih dejanj, kar pa v izpodbijanem sklepu že predstavlja osnovo za utemeljitev "objektivnega kriterija", medtem ko ostale okoliščine obstoj tega pripornega razloga zanikajo, saj je obdolženec nekaznovan, ni v nobenem drugem kazenskem postopku, ima premoženje in je "družinski človek z dvema mladoletnima otrokoma".

Priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti storilca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za sklep, da je ta priporni razlog podan, zadošča že, če sodišče ugotovi, da hkrati obstajata najmanj ena od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem in najmanj ena od okoliščin, ki zadevajo storilca, ki v medsebojni povezavi utemeljujejo presojo, da je podana realna nevarnost, da bo oseba ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

Izpodbijani sklep (stran 4) ugotavlja tako obstoj enih, kot drugih okoliščin. Pri obdolženem F.K. v zvezi s subjektivnimi okoliščinami navaja število kaznivih dejanj, čas storitve ter njegovo vidno vlogo pri organizaciji ilegalnih prehodov, slednje pa po oceni sodišča kaže na njegovo vztrajnost in nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj, katerih motiv je koristoljubje. Število kaznivih dejanj (obdolženec je utemeljeno osumljen storitve 26 kaznivih dejanj po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ) v tej zvezi predstavlja okoliščino, ki hkrati kaže na težo storjenih kaznivih dejanj, v povezavi z ostalimi navedenimi okoliščinami pa tudi na obdolženčeve osebne lastnosti, to je nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj. To pa je okoliščina subjektivne narave, ki skupaj z ostalimi okoliščinami opravičuje oceno o ponovitveni nevarnosti. Neosnovane so tako zagovornikove navedbe, da izpodbijana odločba nima razlogov glede subjektivnih okoliščin, relevantnih za presojo pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Kolikor zagovornik zanika obstoj tega pripornega razloga na podlagi drugačnega vrednotenja okoliščin, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej zakonski osnovi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora so: utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, eden od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ter neogibnost pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da zadnji pogoj ni izpolnjen. Ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja niti en konkreten primer, ko bi bilo ogroženo zdravje kateregakoli prebežnika zaradi obdolženčevega ravnanja; v izpodbijanem sklepu se ugotovljene okoliščine nedopustno posplošujejo na vse obdolžence.

Na neogibnost pripora za varnost ljudi je sodišče sklepalo na podlagi podatkov o ravnanju s prebežniki v času izvajanja ukrepov, ko je bilo ugotovljeno, da je šlo za jemanje in trganje osebnih dokumentov, odvzemanje osebnih stvari in uničenje ali odvrženje le-teh, puščanje prebežnikov v slabih vremenskih razmerah na prostem, za slabo preskrbo s prehrano in za izkoriščanje položaja, v katerem so se prebežniki znašli. Teh ugotovitev vložnik zahteve ne izpodbija. Na osnovi navedenih konkretnih okoliščin je sodišče razumno sklepalo, da so bile razmere, v katerih je potekalo spravljanje ljudi čez mejo, ogrožujoče ne le za zdravje teh ljudi, pač pa tudi za njihovo premoženjsko varnost; iz podatkov spisa izhaja, da so obdolženci terjali plačilo visokih zneskov (od 1.000 do 3.000 EUR) od praviloma ekonomsko šibkih prebežnikov.

Obdolženi F.K. je utemeljeno osumljen, da je izvršil serijo kaznivih dejanj po 311. členu KZ kot član dobro organizirane kriminalne združbe, v kateri je vsak član imel vnaprej določeno vlogo. Ob tako organizirani kriminalni dejavnosti so obdolženci s skupnim delovanjem vsak v okviru lastne udeležbe izvrševali kazniva dejanja, s tem pa tudi ustvarjali pogoje, v katerih je bila ogrožena varnost prebežnikov na poti do cilja. V takšnih okoliščinah pa podrobnejša opredelitev vloge posameznega storilca v zvezi z ogrožanjem varnosti ni potrebna.

Glede na to, da je sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora, vključno z neogibnostjo pripora za varnost ljudi, je sodna odločba tudi v tem delu zakonita.

2./ K zahtevi zagovornikov obdolženega S.A. za varstvo zakonitosti Zagovorniki tega obdolženca v zvezi z izpodbijanim sklepom ugotavljajo, da ne vsebuje razlogov oziroma da so njegove ugotovitve, da naj bi bilo zdravje prebežnikov ogroženo, pavšalne oziroma posplošene. Tudi vložniki te zahteve sklepu očitajo, da ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, da je bila prav z ravnanji, ki se očitajo temu obdolžencu, ogrožena varnost prebežnikov.

Na tovrstne ugovore je v obrazložitvi te odločbe že bilo odgovorjeno pod točko 1 v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega F.K., zaradi česar vložena zahteva v tem delu ne terja posebne obrazložitve.

Vložnikom zahteve tudi ni mogoče pritrditi, ko navajajo, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj v konkretnem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je na 6. strani navedeno, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah, teži kaznivih dejanj posameznih obdolžencev ter ob dejstvu, da naj bi bila kazniva dejanja izvršena v dobro organizirani združbi, ne pride v poštev nadomestitev pripora z milejšimi ukrepi, ker ni mogoče pričakovati, da bi z njimi bila zagotovljena varnost ljudi in njihovega premoženja. Tako je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep tudi v tem pogledu zakonit. Vložniki zahteve ne pojasnijo, katerega od zakonskih razlogov iz 420. člena ZKP uveljavljajo s tem, ko navajajo, da naj bi bila v postopku uporabljena "dvojna merila" pri ugotavljanju in ocenjevanju ogrožanja varnosti ljudi: v postopku odkrivanja kaznivih dejanj organi pregona niso ugotovili takšne stopnje ogrožanja varnosti ljudi oziroma zdravja, ki bi narekovala takojšnje ukrepanje, ampak so odložili pregon (zahteva se očitno sklicuje na določbo 159. člena ZKP), medtem ko v postopku odločanja o priporu sodišče ugotavlja, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi oziroma da je bilo življenje in zdravje ljudi ogroženo do te stopnje, da je podaljšanje pripora utemeljeno.

Tudi s takšno nesprejemljivo primerjavo dveh povsem različnih procesnih institutov kot sta pripor in odložitev ukrepanja policije po 159. členu ZKP, s katero očitno v nasprotju z zakonom izpodbijajo le dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP), vložniki zahteve ne morejo prepričati v nezakonitost izpodbijanega sklepa. Procesnega standarda neogibnosti pripora za varnost ljudi v postopku odločanja o priporu ni mogoče enačiti z "nevarnostjo za življenje in zdravje tretjih oseb" kot kriterijem iz 159. člena ZKP, po katerem pristojni državni tožilec v postopku zbiranja dokazov odloča, ali bo zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti začasno dovolil odložitev odvzema prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov iz tega zakona.

Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta obe zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.