Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnik ne verjame v podani mnenji invalidskih komisij, ki sta soglasni, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ne predstavlja razloga za izvedbo dokaza z določitvijo sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 18. 10. 2007 in iste opravilne številke z dne 26. 3. 2007 in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine z izplačilom pokojninskih dajatev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da tožnik ni z ničemer objektiviziral navedb, iz katerih bi izhajalo, da izvedensko mnenje invalidske komisije ne bi bilo objektivno in strokovno. Vseskozi je zatrjeval, da v ugotovitve invalidske komisije ne verjame, zato je predlagal angažiranje novih sodnih izvedencev iz kirurgije, nevrologije in interne stroke, ki bi gotovo ugotovili, da ni pridobitno sposoben za svoje delo steklopihalca oziroma za druga dela, ki so s tem povezana. Meni, da je sodišče s tem, ko ni dovolilo angažiranja vseh izvedencev, kršilo 14. člen ustave. Vztraja, da bi bilo potrebno angažirati vse tri izvedence in izvedence medicine dela, ki bi si ogledal lastnosti in zahtevnost dela, ki ga opravlja. Nadalje izpostavlja plačilo članom invalidske komisije in navaja, da so izvedenci delali po naročilu toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev ZPP in Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in sicer po stanju v času do izdaje dokončne odločbe. Konkretno je to do 26. 3. 2007, ko je toženec z dokončno odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 18. 10. 2007, s katero je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 % in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez del, kjer bi v slučaju izgube zavesti poškodoval ali povzročil škodo drugim, brez dela na vročini, ponoči, pretežno sedeče dve tretjini delovnega časa, v preostalem pa brez hoje in sicer s polnim delovnim časom od 22. 3. 2007 dalje. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev toženca kot pravilno in zavrnilo tožnikov predlog o postavitvi izvedencev specialistov kirurga, nevrologa, internista ter po potrebi specialista medicine dela, prometa in športa, kot nepotrebne.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza o postavitvi izvedencev kršilo ustavno pravico iz 14. člena ustave Republike Slovenije. To načelo je sodišče dolžno upoštevati, vendar ne v takem smislu, da bi bilo dolžno izvesti vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Tudi po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP sodišče ni vezano na predloge strank in na to, katere dokaze bo izvedlo. Odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev, je v pristojnosti sodišča. Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi, za presojo v sporu niso odločilni, ali pa tudi, če šteje, da je neko dejstvo dokazano, teh dokazov ne bo izvajalo. Dolžnost stranke pa je, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek (212. člen ZPP).

Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik sicer ves čas postopka navajal, kakšne težave ima in obenem zatrjeval, da je nezmožen za delo. Vendar pa za takšno trditev ni ponujal nobenih dokazov oziroma se ni skliceval niti na kakršenkoli konkreten dokaz, torej na takšne objektivne dokaze, iz katerih bi bilo razvidno zatrjevano stanje oziroma drugačno stanje, kot je bilo pri tožniku ugotovljeno v predsodnem postopku. Zgolj dejstvo, da tožnik ne verjame v podano mnenje invalidskih komisij, ne more biti razlog za izvedbo dokaza z izvedencem.

Neutemeljen pa je tudi dvom v objektivnost podanega mnenja ter v zvezi s tem očitek, da je invalidska komisija mnenje podala po naročilu toženca. Takšne pritožbene navedbe so pavšalne in nimajo v mnenjih nobene podlage.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je v mnenjih invalidskih komisij, to je invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta bili soglasni, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, imelo dovolj objektivne in z medicinskega vidika prepričljive podlage. Zaradi stanja po zlomu stegnenice, prikrajšanja desne okončine za 2,5 cm, stanja po zlomu leve stegnenice in levega gležnja, epilepsije etilične etiologije ter bolečin v križu, tožnik glede na medicinsko dokumentacijo in izvid osebnega pregleda, ki ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo, po mnenju obeh invalidskih komisij za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je delo krogličar I oziroma steklopihač zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni ni več zmožen. Še vedno pa je zmožen za delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu, na katerem v primeru izgube zavesti ne bo poškodoval sebe ali povzročil škode drugi osebi, ne na vročini in ne ponoči, izmenoma stoje in sede, brez daljše hoje po neravnem terenu ter dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg. Pri njem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih tožnik ne bi bil več zmožen za pridobitno delo in da bi bilo pri njem podano stanje določeno v 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.