Jedro

Obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja. Zato so tožnikovi ugovori v smeri, da bi bilo treba uporabiti predpis, ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, neutemeljeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 17.558,89 EUR v zvezi z gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1071 k. o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremljenost zemljišča odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran (Uradne objave 23/09 – v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja), tako kot je Upravno sodišče to utemeljilo v sodbi U 680/2008 z dne 8. 9. 2010, ko je prvič odločalo o zadevi. Ker pa komunalni prispevek, odmerjen na podlagi navedenega programa opremljanja iz leta 2009, znaša 24.981,67, je toženka, upoštevaje t. i. „prepoved reformacije in peius“ iz 359. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katero je opozorilo Upravno sodišče s sodbo III U 506/2010 z dne 13. 4. 2012, ko je drugič odločalo o zadevi, odmerjeni znesek 24.981,67 EUR zmanjšala za razliko med odmerjenim zneskom po Odloku o programu opremljanja in zneskom 17.558,89, odmerjenim z že odpravljeno odločbo št. 429-61/2008, s katero je prvič odločala. V obrazložitvi navaja še, da so podatki, potrebni za odmero, povzeti iz priložene projektne dokumentacije.

Župan je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbeni ugovor, da Odlok o programu opremljanja ne more biti pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka, ker ni bil sprejet občinski prostorski akt, je zavrnil sklicevanjem na določbe 95. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in 20. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri odločanju uporabila napačen predpis glede na datum izdaje gradbenega dovoljenja in da glede na 108. člen ZPNačrt toženka tudi nima veljavnega predpisa za odmero komunalnega prispevka. Ker toženka še ni sprejela ne občinskega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPN) ne občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPPN), naj bi bil Odlok o programu opremljanja sprejet v nasprotju z določbo 74. člena ZPNačrt, ki določa, da se program opremljanja pripravi na podlagi OPN ali OPPN. Navaja, da se gradnja nahaja na območju prostorsko ureditvenih pogojev – PUP12, ki pa naj bi bil strateški in ne izvedbeni prostorski akt. Poudarja, da tudi izpodbijani akt, ki temelji na nezakonitem odloku, krši tretji in četrti odstavek 153. člena Ustave. Sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost Odloka o programu opremljanja, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam glede nezakonitosti njenih odlokov in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik tudi v vlogi z dne 10. 10. 2012 poudarja, da toženka še ni sprejela OPN in OPPN in da zato nima veljavnega predpisa za odmero komunalnega prispevka. Meni, da je Odlok o programu opremljanja izdelan na „izmišljenih podlagah in elementih za izračun“.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi s pravnim vprašanjem, katero pravo se uporabi pri odločanju, je tudi Vrhovno sodišče v več primerih (npr. X Ips 224/2007, X Ips 1484/2006, X Ips 1431/2006 in X Ips 496/2010) zavzelo jasno stališče da se, kadar zakon ne določa drugače, pri upravnem odločanju uporabljajo predpisi, ki so veljali v času odločanja prvostopenjskega organa. Prehodna določba prvega odstavka 108. člena ZPNačrt sicer določa drugače, vendar se nanaša na postopke, začete pred uveljavitvijo tega zakona (28. 4. 2007) in ne določa, da se komunalni prispevek tudi sicer odmerja po predpisih, ki so veljali v času izdaje gradbenega dovoljenja. Obveznost plačila komunalnega prispevka namreč nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja. Zato so tožnikovi ugovori v smeri, da bi bilo treba uporabiti predpis, ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, neutemeljeni.

Po navedenem in ker je iz upravnih spisov razvidno, da je bil postopek začet leta 2008 (tožnikova vloga z dne 11. 6. 2008), sta pravni podlagi za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt in Odlok o programu opremljanja, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje.

Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da pri sojenju ne sme uporabiti akta lokalne skupnosti, za katerega bi menilo, da ni v skladu z Ustavo ali zakonom (t. i. exceptio illegalis). Ne more pa slediti stališču tožnika, da je Odlok o programu opremljanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, v nasprotju s 74. in z drugim odstavkom 108. člena ZPNačrt. Drugi odstavek 108. člena ZPNačrt namreč določa, kateri predpis je podlaga za odmero komunalnega prispevka šest mesecev po uveljavitvi OPN, tožnik pa sam navaja, da toženka ni sprejela OPN, in tudi sodišču ni znano, da bi ga. V zadevi so zato neupoštevna tožbena stališča, ki temeljijo na predpostavki, da toženka ni sprejela programa opremljanja v šestih mesecih po uveljavitvi OPN. Tudi v enajstem odstavku 79. člena ZPNačrt je odmera komunalnega prispevka na podlagah, ki jih s pravilnikom določi pristojni minister (tj. Pravilnik o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme), če v omenjenem roku po sprejemu OPN ni sprejet program opremljanja. Kot rečeno, pa za tak primer v obravnavani zadevi glede na dejstvo, da OPN še ni bil sprejet, ne gre. Zato je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na drugi odstavek 108. člena ZPNačrt. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi bil tožniku komunalni prispevek odmerjen za še ne obstoječo komunalno opremo, tega tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje. Zato v obravnavani zadevi na drugačno stališče ne vpliva niti 74. člen ZPNačrt, saj se te določbe nanašajo na program opremljanja za načrtovano komunalno infrastrukturo, ki je brez ustreznega prostorskega načrta tudi graditi ni mogoče. Niso pa te določbe ovira za sprejem občinskega predpisa, ki bi bil podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno infrastrukturo. Poimenovanje tega predpisa „program“ opremljanja, pa samo po sebi ne more biti pravno odločilno (Tako Upravno sodišče tudi v sodbi I U 809/2012 z dne 14. 3. 2013).

Občina namreč zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zaradi tega je občina upravičena do povrnitve dela stroškov gradnje komunalne opreme v obliki komunalnega prispevka, ki ga je dolžan plačati zavezanec (prvi odstavek 79. člena). Občina lahko zato odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt).

Dejstvo, da toženka ni sprejela OPN za načrtovano komunalno opremo torej samo po sebi ne pomeni, da toženka ne bi smela odmeriti komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo oz. da so podlage, ki so bile upoštevane pri Odloku o programu opremljanja za obstoječo komunalno infrastrukturo „izmišljene“. Ker tožnik te pavšalne trditve ne pojasni, tudi ni mogoč preizkus zakonitosti navedenega predpisa lokalne skupnosti v tej smeri. Glede na to, da je bil Odlok o programu opremljanja javno objavljen, kar je pogoj za veljavnost predpisa, pa je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da mu ni bil omogočen vpogled vanj.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka, torej tudi prizadeta stranka, svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.