Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, in tudi izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti zato navedeno vse, kar je pomembno za odločitev, zahtevi pa morajo biti tudi priloženi vsi ustrezni dokazi. Tožnikova zahteva pa ni vsebovala nobenega konkretnega dejstva in nobene konkretne okoliščine ter dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče v obravnavanem primeru sklepati na verjeten nastanek težko popravljive škode. Tožnik bi namreč moral jasno in določno navesti, kaj bi morebitna izterjava dolgovanega zneska pomenila glede na njegovo siceršnje premoženje in za njegovo preživljanje, ne pa, da v pritožbi navaja, da izkazovanje in dokazovanje premoženjskega stanja ni neposredna zahteva, ki bi jo tožnik moral opraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, ker niso izkazani pogoji iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev odločb Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 2.4.2004, in Ministrstva za finance z dne 18.8.2008, s katerima je bilo tožniku naloženo plačilo razlike DDV za obdobje od januarja do avgusta 2003 v višini 151.540,48 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe (8.5.2004).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

Tožnik vlaga pritožbo, ker je v nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje prepričan, da je v svojem predlogu za odlog izvršbe s stopnjo verjetnosti izkazal nevarnost in tudi obstoj težko popravljive škode, ki mu bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nedvomno nastala. Četudi bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča glede neizkazanosti verjetnosti nastanka težko popravljive škode s strani tožnika pravilna, bi ga le-to moralo pozvati, da svoje sicer podane in zatrjevane navedbe glede obstoja težko popravljive škode dopolni z dodatnimi obrazložitvami oziroma v konkretnem primeru dokazili. Glede na dejstvo, da je bil po sklepu Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) z dne 9.6.2008, ki ima tudi naravo javne informacije in je navedeno v tožbi zoper izpodbijani odločbi, izbrisan iz registra v posledici velikega dolga (prezadolženosti), ki ga je kot samostojni podjetnik posameznik pridobil, to vsaj s stopnjo verjetnosti nedvomno izkazuje obstoj nevarnosti nastanka težko popravljive škode, ki mu bi nastala z izvršitvijo plačila 151.540,48 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za odlog izvršitve odločb do izdaje pravnomočne odločbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnik ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov nastala težko popravljiva škoda. Po ustaljeni upravnosodni praksi mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, in tudi izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti zato navedeno vse, kar je pomembno za odločitev, zahtevi pa morajo biti tudi priloženi vsi ustrezni dokazi. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče po uradni dolžnosti presodi le, ali odložitev nasprotuje javni koristi ter koristi nasprotnih strank, ostale okoliščine in razloge pa mora v zahtevi navesti in izkazati ter utemeljiti stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, tako da je trditveno in dokazno breme, čeprav le do stopnje verjetne izkazanosti dejstev (škode), v celoti na njeni strani. Zato sodišče ni dolžno samo ugotavljati in preverjati možnosti nastanka težko popravljive škode ter tako tudi ne izvaja dokazov, temveč opre svojo odločitev na predložene dokaze oziroma samo preveri vsa konkretna dejstva in konkretne okoliščine, ki jih mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, jasno in določno navesti v zahtevi, tako da jih je mogoče prepričljivo preizkusiti.

Zato tudi ni upravičen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožnika ni pozvalo, da svoje zatrjevane navedbe glede obstoja težko popravljive škode dopolni z dodatnimi obrazložitvami oziroma dokazili, kršilo načelo materialne resnice kot temeljno načelo upravnega postopka kot tudi načelo kontradiktornosti postopka. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da v 32. členu ZUS-1 kot v posebnih določbah glede začasnih odredb v upravnem sporu ni predvideno, da bi moralo sodišče v primeru nepopolne oziroma nejasne zahteve za izdajo začasne odredbe tožnika pozvati na dopolnitev zahteve, pa tudi 31. člen ZUS-1 ureja le obveznost sodišča, da tožnika pozove le na dopolnitev tožbe, ne pa tudi glede zahteve za izdajo začasne odredbe. To bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom začasne odredbe, ki naj bi hitro in učinkovito začasno uredila stanje oziroma zadržala izvršitev izpodbijanega akta, in tudi v nasprotju z načelom hitrosti postopka v teh primerih. Na to kažeta tudi kratka roka, in sicer 7-dnevni rok, določen za sodišče prve stopnje, da odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe, in 15-dnevni rok za odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje (peti in šesti odstavek 32. člena ZUS-1).

Sodišče prve stopnje je zato utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo na podlagi tožnikovih navedb, ki pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z ničemer ne izkazujejo verjetnosti težko popravljive škode. Vrhovno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da splošne trditve o negativnih posledicah prisilne izterjave, brez navedb konkretnih okoliščin in predloženih dokazil o premoženjskem stanju tožnika, ne omogočajo presoje o tem, ali bo tožniku povzročena škoda, ki jo bo težko popraviti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tako že prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožnika, ni izkazan, zato sodišče prve stopnje pravilno ni tožnikove zahteve presojalo tudi z vidika ugotavljanja drugega pogoja - prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Glede na to da tožnik v pritožbi ponovno poudarja, da z ugoditvijo odloga izvršbe po njegovem prepričanju tudi z ničemer ni oškodovana javna korist, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so po določbi 20. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/99 in naslednji oziroma kasneje 121. člen ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04) odločbe davčnega organa (praviloma) izvršljive takoj. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča to pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Plačilo davka je splošna družbena obveznost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, zato je v javnem interesu, da se davek čim prej izterja. Glede na tako prevladujoč javni interes za poplačilo javnih dajatev v primeru, ko je predlagana njihova odložitev, zato ni dovolj le pavšalno sklicevanje na težko popravljivo škodo, ampak bi moral tožnik kot predlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe izkazati še posebne okoliščine, ki bi morale biti močnejše od javnega interesa. Poleg tega pa gre pri plačilu davka za materialno obveznost oziroma za materialno škodo, ki pa po ustaljenem stališču upravno sodne prakse (tudi ustavno sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije) sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode - takšne škode zato tudi ne predstavlja plačilo DDV. Za izdajo začasne odredbe morajo biti zato izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu.

Teh posebnih okoliščin pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ni izkazal, še posebej, ker je težko popravljiva škoda sicer neopredeljen pravni pojem, ki jo je zato treba v vsakem posameznem primeru posebej izkazati in to izrecno in konkretizirano za tožnika in ne za neko tretjo osebo. Zato se tožnik v tožbi in pritožbi ne more uspešno pavšalno sklicevati, da gre za težko popravljivo škodo že zato, ker je splošno znano dejstvo in z razumom povprečnega človeka očitno, da plačilo 151.540,48 EUR nedvomno predstavlja, najmanj s stopnjo verjetnosti, okoliščino, da bo tožniku kot fizični osebi z izvršitvijo tega plačila nastala težko popravljiva škoda, oziroma da plačilo tako velikega zneska vsakemu povprečnemu državljanu in posamezniku na sploh predstavlja višino, ki je ogromna in za fizično osebo tudi težko plačljiva. Še zlasti zato, ker gre v obravnavanem primeru le za del neplačanega DDV in le za obdobje sedem mesecev leta 2003, kar kaže na velik obseg tožnikovega poslovanja, ki znatno presega povprečne prihodke povprečnega občana, zato je treba ta relativno visok znesek presojati v odnosu do tožnika in njegovega poslovanja ter siceršnjega premoženjskega stanja.

Tožnikova zahteva pa ni vsebovala nobenega konkretnega dejstva in nobene konkretne okoliščine ter dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče v obravnavanem primeru sklepati na verjeten nastanek težko popravljive škode. Tožnik bi namreč moral jasno in določno navesti, kaj bi morebitna izterjava dolgovanega zneska pomenila glede na njegovo siceršnje premoženje in za njegovo preživljanje, ne pa, da v pritožbi navaja, da izkazovanje in dokazovanje premoženjskega stanja ni neposredna zahteva, ki bi jo tožnik moral opraviti. Zato zgolj sklicevanje na to, da je bil tožnik zaradi prezadolženosti izbrisan iz registra AJPES in da je zato zavezan izpolniti davčno obveznost kot fizična oseba, tudi glede na to, da že po predpisih, ki urejajo gospodarske družbe, podjetnik odgovarja za svoje obveznosti s svojim celotnim premoženjem, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam nosi stroške pritožbenega postopka.