Jedro

Po 25.6.1991 komanda garnizona, ki je dotlej upravljala z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi je razpolagala z vojaškimi stanovanji. Ker tako tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice, se mora po določilu 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84), ki je takrat še veljal, izseliti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo, da izprazni dvosobno stanovanje in ga praznega izroči tožeči stranki ter toženko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno, da obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne. Sodišče napačno razlaga določila Skupne deklaracije, ki je bila podpisana na Brionih 7.7.1991 in ki jo je sprejela tudi RS 10.7.1991. Tedaj je bilo ustavljeno izvrševanje osamosvojitvenih aktov za 90 dni in glede upravljanja z vojaškimi stanovanji je v tem času veljal zvezni predpis. Odločba o dodelitvi stanovanja pa tudi ni bila v nasprotju z določili ZSR, ki je tedaj veljal. Določilo 1.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je potrebno razlagati skupaj z 2. in 3.odst. tega člena, ki določata, da se bo prevzem zveznega premoženja izvrševal postopoma, najpozneje do konca 1993. leta. Na podlagi dogovora o dokončnem umiku JLA, t.j. 18.10.1991, je RS prevzela vojaški stanovanjski fond. Zato tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Res je, da Pravilnik o dodeljevanju stanovanj skupčina RS ni ratificirala, vendar določila tega pravinika niso nasprotovala javnemu redu RS. V času suspenza odločba komande garnizona ni bila odločba tuje države, saj je SFRJ še obstajala po mednarodnem pravu in v času suspenza ni bila tuja država.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja in toženka ne uveljavlja nobene.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Po 1.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) komanda garnizona, ki je dotlej upravljala z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi je razpolagala z vojaškimi stanovanji. Nesporno med strankama je bilo, da je bila predmetna odločba izdana po 25.6.1991 t.j. 24.8.1991. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (prim. Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991). S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Pri tem ni zaslediti kakšnega neskladja med (kot revizija pravi) mednarodnim pravom in notranjim pravom, saj je z ratifikacijo Skupne deklaracije to postalo domače pravo, kar je imelo za posledico le odlog izvrševanja osamosvojitvenih aktov in na osamosvojitev ni vplivalo. Zato je opredelitev sodišča druge stopnje, da je sporna odločba - odločba organa tuje države, pravilna.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje revidentke na 2. in 3.odstavek 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj se ti dve določili nanašata le na možnost postopnega (fizičnega) prevzema premoženja JLA, vse v skladu z odredbami Predsedstva Republike Slovenije o preimenovanju enot JLA v enote TO Slovenije. Teh določil ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru komandi garnizona ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu vse do konca leta 1993, ampak je bila dana možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Enako velja glede sklicevanja tožene stranke na dogovor med Republiko Slovenijo in JLA o dokončnem umiku JLA do 18.10.1991, saj se s tem dogovorom glede razpolagalne pravice komande garnizona ni nič spremenilo. Ker tako tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice, se mora po določilu 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84), ki je takrat še veljal, izseliti.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).