Jedro

Z navedbami, da je v obtožnici navedena vrednost odtujenega vozila bistveno pretirana (za najmanj 30 % glede na podan premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnice in da je tudi naložena povrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi obtožencu previsoka), pritožnik po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede navedenih dejstev, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog, upoštevaje, da je bila obtožencu izrečena sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), za katero mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo v priporu prebit čas od 9. 12. 2020 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo Zavarovalnici X. d. d. premoženjskopravni zahtevek v višini 10.378,39 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2021 do plačila; po drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek premoženjske koristi v višini 3.621,61 EUR; po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede višine povrnitve premoženjskopravnega zahtevka in glede višine povrnitve protipravno pridobljene premoženjske koristi ter zaradi "bistveno" previsoko odmerjene kazenske sankcije. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in obtožencu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta in šestih mesecev zapora ter dosodi nižji premoženjskopravni zahtevek in nižji znesek povrnitve protipravne premoženjske koristi; podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zniža pod šest mesecev zapora, dosodi nižji premoženjskopravni zahtevek in zniža znesek naložene povrnitve protipravne premoženjske koristi, dosojene v prvostopenjski sodbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z navedbami, da je v obtožnici navedena vrednost odtujenega vozila bistveno pretirana (za najmanj 30 % glede na podan premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnice X. in da je tudi naložena povrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi obtožencu previsoka), pritožnik po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede navedenih dejstev, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog, upoštevaje, da je bila obtoženemu A. A. izrečena sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde (drugi odstavek 370. člena ZKP). Obtoženec je namreč na predobravnavanem naroku, potem, ko mu je bila predstavljena spremenjena obtožnica z dne 3. 2. 2021, izjavil, da je vsebino obtožbe razumel, prebran je bil premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnice X. s prilogami, v nadaljevanju je bil poučen tudi o tem, da se na predobravnavnem naroku lahko izjavi o tem, ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava ali ne, poučen kaj po vsebini pomeni priznanje krivde, tožilstvo pa mu je predočilo tudi, da v primeru priznanja krivde, predlaga, da sodišče izreče obtožencu zaporno kazen v višini dveh let in štirih mesecev zapora. Po podanih pripombah obtoženčevega zagovornika glede vrednosti odtujenega vozila ter višine premoženjskopravnega zahtevka Zavarovalnice X., kar vse izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku na list. št. 398-402, je obtoženec (po krajši prekinitvi naroka), na zapisnik podal izjavo, da krivdo po obtožbi priznava, prav tako je pripoznal tudi premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnice X. v višini 10.378,39 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2021 do plačila. Tako podano izjavo o priznanju krivde je po oceni višjega sodišča moč razlagati le na način, da se ta nanaša na vsa dejstva in okoliščine, ki so navedene v obtožnem aktu in kasneje povzete v izpodbijani sodbi, kar pomeni, da je obtožencu bilo prav dobro znano, kakšna vrednost je bila navedena v opisu kaznivega dejanja in kakšen znesek premoženjskopravnega zahtevka uveljavlja Zavarovalnica X. Zato so pomisleki pritožnika o navedeni pretirani vrednosti ukradenega vozila in pretirani višini uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka neupoštevni in ne morejo biti predmet pritožbene presoje, še najmanj na način, da bi višje sodišče v pravilnost teh ugotovitev kakorkoli podvomilo.

5. Sklicevanje obtoženčevega zagovornika na to, da obtoženec nima in ni imel denarja za dolgotrajen postopek dokazovanja z izvedenci glede premoženjskopravnega zahtevka, kar da izkazuje, da je priznanje podal v stiski, prav tako ni upoštevno. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče skrbno presodilo okoliščine podanega priznanja krivde, nenazadnje je obtoženec ves čas imel ob sebi tudi (istega) zagovornika, kar v celoti upravičuje zaključek, da je priznal krivdo po premisleku in jasno izraženi volji, iz tako podanega priznanja pa izhaja tudi priznavanje vseh okoliščin kaznivega dejanja, tudi glede vrednosti ukradenega vozila, saj sicer obtoženec krivde za storjeno dejanje ne bi priznal, ugotavljanje okoliščin v zvezi z vrednostjo ukradenega vozila pa bi lahko, v primeru nepriznanja krivde, bilo predmet izvajanega dokaznega postopka.

6. Kolikor pritožnik navaja zakonske pogoje za to, da sodišče lahko obtožencu izreče pogojno obsodbo, višje sodišče ugotavlja, da so te navedbe sicer točne, vendar brezpredmetne ob dejstvu, da je bila obtožencu izrečena zaporna kazen in da je prvostopenjsko sodišče moralo in tudi je obrazlagalo okoliščine v zvezi z izrekom zaporne kazni. Čeprav je res, da se je v znatnem obsegu, po nepotrebnem, opredeljevalo tudi do izreka kazenske sankcije (pogojne obsodbe), ki je ni izreklo.

7. Obtožencu izrečeno višino kazni pritožnik graja s sklicevanjem na to, da prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejanskih olajševalnih okoliščin, in sicer dejstva, da je obtoženi krivdo priznal že na predobravnavnem naroku, da je pripoznal premoženjskopravni zahtevek ter izrazil jasno, pristno in iskreno obžalovanje storitve kaznivega dejanja. Prav tako, da ni upoštevalo, da je obtoženec star 23 let in da je v najobčutljivejših mladostnih letih izgubil očeta, kar je privedlo do šibkejšega psihičnega, čustvenega in gmotnega stanja.

8. Glede na razloge izpodbijane sodbe v točki 9, višje sodišče ugotavlja, da je bilo upoštevano tako obtoženčevo priznanje, kot tudi (sicer zelo zadržano izraženo) obžalovanje, vendar navedenih okoliščin prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni moglo ocenjevati in jim dajati še večji pomen, upoštevaje siceršnje okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, težo le-tega, izraženo tudi v pogledu vrednosti ukradenega vozila, zato izrečeni vrsti in višini zaporne kazni tudi po oceni višjega sodišča ni moč odrekati primernosti in pravičnosti. Poudarjanje pritožnika, da je obtoženec star šele 23 let, višje sodišče ne šteje kot posebej upoštevanja vredno dejstvo, saj obtoženca ugotovljena mladostna leta pri izvršitvi kaznivega dejanja niso v ničemer ovirala, v katerih najobčutljivejših mladostnih letih je obtoženec izgubil očeta, pa pritožnik tudi ni natančneje pojasnil, zato le navedeno tovrstno dejstvo s strani višjega sodišča po vsebini niti ne more biti preizkušeno in kakorkoli ovrednoteno v smislu upoštevanja kot dodatne olajševalne okoliščine.

9. Pritožnik zatrjuje tudi, da izrečena zaporna kazen obtožencu bistveno odstopa od uveljavljene sodne prakse v Republiki Sloveniji, vendar tudi temu delu pritožbenih izvajanj višje sodišče ne sledi. Izrekanje kazni posameznim storilcem kaznivih dejanj je vedno tudi odraz konkretno obravnavanega kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih je to bilo izvršeno ter konkretnega storilca kaznivega dejanja, s čimer je zasledovano tudi uveljavljeno načelo prilagoditve in individualizacije izrečenih sankcij storilcu. Pritožnik je sicer navajal opravilne številke posameznih zadev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in Višjega sodišča v Mariboru, pri preverjanju teh okoliščin, kolikor je to pač bilo mogoče z vpogledom v bazo sodnih odločb, pa je bilo ugotovljeno, da je v zadevah Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 11624/2017 z dne 4. 10. 2018 šlo za znesek 700 EUR pridobljene premoženjske koristi; v zadevi opr. št. II Kp 5528/2020 z dne 15. 12. 2020 pa za znesek v višini 900 EUR pridobljene premoženjske koristi, kar že samo po sebi izkazuje bistveno drugačno dejansko stanje glede pridobljene premoženjske koristi kot v obravnavanem primeru, ko je bila vrednost ukradenega vozila 14.000 EUR. V zvezi z odločbama Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 789/2013 z dne 3. 1. 2013 in Višjega sodišča v Mariboru II Kp 16080/2019 z dne 18. 11. 2019, navedeni odločbi v bazi sodnih odločb nista bili zasledeni, obtoženčev zagovornik pa tudi ni navajal kakšnih konkretnejših okoliščin v zvezi z navedenima sodbama, razen opravilnih številk in pravne opredelitve kaznivega dejanja ter višine izrečene kazni, kar samo po sebi ne predstavlja reprezentativne podlage za kakršnokoli primerjavo s konkretno obravnavano zadevo.

10. Za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odvzem vozila obtožencu 9. 12. 2020 ob odvzemu prostosti, višje sodišče ugotavlja, da tovrstno izraženi pomisleki že v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili predmet obravnavanega kaznivega dejanja, čeprav se je nakazovala določena povezava z le-tem, pač pa predmet obravnavanja v drugem postopku, v katerem bo obtoženec oziroma njegov zagovornik lahko uveljavljal navedene pomisleke o protizakonitem zasegu vozila, kot je to navajal v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, zato se pritožbenemu sodišču v zvezi z obravnavano pritožbo ni potrebno opredeljevati.

11. Ker se navedbe obtoženčevega zagovornika niso izkazale za utemeljene, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora višje sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kršitve kazenskega postopka oziroma kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Čeprav pritožnik s pritožbo ni uspel, je višje sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.