Jedro

Ne le, da bi prvotoženka in drugotoženka morali vedeti, da s sklenitvijo izročilne pogodbe prvotoženka škoduje njenim upnicam, ugotovljeno je bilo, da sta vedeli, da s takšnim razpolaganjem škodujeta upnicam prvotoženke. Že iz navedenih razlogov je tožbeni zahtevek utemeljen, če se upošteva, da je bil med toženkama sklenjen odplačni pravni posel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se v prvem odstavku II. točke izreka sodbe besedilo, ki se glasi „ A. A.“ nadomesti z naslednjim besedilom: „dedičev A. A.: B. B., C. C., Č. Č. in D. D.“, v drugem odstavku II. točke pa se besedilo „za poplačilo pod točko 1 tožbenega zahtevka navedenih terjatev prvo tožnice E. E. in drugo tožnice A. A.“ nadomesti z besedilom „za poplačilo iz prvega odstavka II. točke izreka sodbe navedenih terjatev prvotožeče stranke E. E. in drugotožeče stranke dedičev po pok. A. A.: B. B., C. C., Č. Č. in D. D. “.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da sta izročilna pogodba z dne 16. 6. 2010, sklenjena v notarskem zapisu št. SV 586/2010 med prvotoženko in drugotoženko, tretjetožencem, četrtotožencem in petotožencem ter šestotoženko, s katero je prvotoženka drugotoženki kot hčeri izročila svoje nepremično premoženje in sicer svoj solastninski delež do 3/8 na nepremičnini parc. št. 8 k. o. X, vpisani pri vl. št. 1076 k. o. X in solastninski delež do ½ na parc. št. 9/1, parc. št. 9/2, parc. št. 9/3, parc. št. 9/4, parc. št. 9/5 in parc. št. 9/6, vse k. o. X, vse vpisane pri vl. št. 860 k. o. X in sklep Okrajnega sodišča v Kranju Dn št. 6741/2010 z dne 27. 9. 2010 brez učinka do tožečih strank E. E. in A. A. do višine njunih izvršljivih terjatev v skupni višini 28.620,12 EUR (dvakrat 14.310,06 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od obeh zneskov 15.226,24 EUR od 27. 3. 2008 do 14. 11. 2011 in od obeh zneskov 14.310,06 EUR od 15. 11. 2011 dalje do plačila, pravdnih in pritožbenih stroškov v skupnem znesku 4.806,57 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2011 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v višini 334,75 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 4. 2011 dalje (prvi odstavek II. točke izreka sodbe); da je drugotoženka dolžna za izterjavo izvršljive terjatve obeh tožnic dopustiti prodajo nepremičnega premoženja, ki ga je pridobila z izročilno pogodbo z dne 16. 6. 2010 v notarskem zapisu št. SV 586/2010 in sicer v zgoraj navedenih solastninskih deležih, za poplačilo pod točko 1 tožbenega zahtevka navedenih terjatev prvotožnice E. E. in drugotožnice A. A., vse v roku 15 dni pod izvršbo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe), da se višji tožbeni zahtevek zoper drogotoženo stranko zavrne (III. točka izreka sodbe), in da se zavrne tožbeni zahtevek zoper tretjetoženca, četrtoženca, petotoženca in šestotoženko (I. točka izreka sodbe). Prvo sodišče je še odločilo, da je drugotoženka dolžna povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 3.379,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Drugotoženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da tožeči stranki tekom postopka nista zatrjevali, da je pravni posel treba obravnavati kot neodplačno razpolaganje. Tožeči stranki nista zatrjevali in dokazali, da vzajemni dajatvi nista enake vrednosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu oprlo svojo odločitev na dejstva, ki jih tožeči stranki nista zatrjevali, zato je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. V sodbi so nasprotja, saj prvo sodišče opredeljuje pogodbo enkrat kot odplačno, drugič pa kot neodplačno, kar izhaja iz 14. in 16. točke obrazložitve sodbe. Prvo sodišče je odločitev oprlo na izpovedbo drugotoženke, da je bila seznanjena, da se njena mati in teta „dajeta za denar“. Njeno izpovedbo je prvo sodišče vzelo iz konteksta in jo časovno ni umestilo. Drugotoženka je izpovedala, da je šele kasneje izvedela, da je bila izdana sodba, s katero je bila prvotoženka obsojena na plačilo. Prvo sodišče je zato napačno ugotovilo, da je bila drugotoženka seznanjena z denarnimi zahtevki tožečih strank. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi se prvo in drugotoženka morali zavedati možnosti oškodovanja upnic, saj zgolj vložena tožba ni pokazatelj utemeljenosti terjatve. Zmotno je tudi stališče, da je odločilno, da je bila prvotoženka seznanjena s postopkom, kot tudi samo prognozo spora. Prvotoženka s potekom postopka ni bila seznanjena, kar potrjuje dopis odvetnice z dne 7. 6. 2010 in plačilni nalog. Dejstvo, da je bila pooblaščenka prvotoženke seznanjena s sodbo, še ne pomeni, da je bila s sodbo seznanjena prvotoženka. Vročitev sodbe pooblaščenki še ne pomeni, da je bila s sodbo seznanjena prvotoženka. Če prvotoženka ni bila seznanjena s stanjem postopka, tudi ni mogla biti seznanjena s sodbo. Ugotovitev prvega sodišča, da je bila vsebina pogodbe v celoti prepuščena odvetnici nima podlage v izvedenih dokazih. Neutemeljen je tudi očitek prvega sodišča, da se prvotoženka za razpolaganje ni odločila vse do neugodne sodbe. Če prvotoženka ni vedela za sodbo, tudi ni mogla predvideti, da bo na ta način škodovala upnicam. Ker je odvetnica svetovala takšen tip pogodbe, gre za ravnanje iz sfere pooblaščenke, ne iz sfere prvotoženke. Tudi če se je odvetnica ukvarjala s vprašanjem dovoljenosti takšne pogodbe, o teh vprašanjih prvotoženki ni bilo ničesar znanega. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da tožene stranke niso znale pojasniti razloga za sklenitev pogodbe v času, ko je prvotoženki grozila terjatev s strani upnic. Tožene stranke za terjatev upnic v času sklepanja pogodbe niso vedele, sodba pa v tem delu tudi nima razlogov. D. M. je kot razlog za sklenitev pogodbe navedel škodo na strehi. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi morala drugotoženka navesti okoliščine, zaradi katerih se je prvotoženka odločila za sklenitev pogodbe. Drugotožeča stranka A. A. je pokojna, zato postavljeni tožbeni zahtevek ni sklepčen. Prvo sodišče je upoštevalo znesek delnega plačila v višini 1.852,36 EUR kot plačilo glavnice vsake upnice v višini 916,18 EUR. Tožeče stranke so bile na plačilo opozorjene tekom postopka, vendar zahtevka ustrezno niso modificirale, prvo sodišče je prekoračilo svoja pooblastila, saj je brez navedb tožečih strank utesnilo zahtevek. Zmotna je tudi odločitev o odmeri stroškov, saj ni izkazano povišanje po tarifni št. 1200. Priznanih stroškov tožečim strankam se v tem delu ne da preizkusiti. Tožba je bila vložena zoper šest toženih strank, tožeči stranki pa sta uspeli z zahtevkom le zoper drugotoženko, zato so bili stroški ostalih toženih strank, ki so bili priglašeni, v tem delu neupravičeno prezrti.

3. Tožeče stranke so vložile odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločilni razlogi v sodbi niso obrazloženi, utemeljeno pa pritožba navaja, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni upoštevalo, da je drugotožnica A. A. pokojna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo tako, da so v izreku sodbe navedeni dediči drugotožnice, ki so bili v predhodnih odločbah sodišča prve in druge stopnje že navedeni kot tožeče stranke(2), kar izhaja tudi iz uvoda sodbe.

6. Na podlagi prvega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika(3) se lahko odplačno razpolaganje izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi moralo biti znano. V postopku so bile prepričljivo ugotovljene navedene predpostavke, in sicer ne le, da bi prvotoženka in drugotoženka morali vedeti, da s sklenitvijo izročilne pogodbe prvotoženka škoduje njenim upnicam, ugotovljeno je bilo, da sta prvotoženka in drugotoženka(4) vedeli, da s takšnim razpolaganjem škodujeta upnicam prvotoženke(5). Posledično drugotoženka v postopku tudi ni mogla izpodbiti zakonske domneve iz drugega odstavka 256. člena OZ. Že iz navedenih razlogov je tožbeni zahtevek utemeljen, če se upošteva, da je bil med toženkama sklenjen odplačni pravni posel. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prvotoženka na podlagi sodbe sodišča prve stopnje I P 228/2008 z dne 15. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2658/2010 z dne 19. 1. 2011 dolžna plačati prvotožnici in pok. drugotožnici vsaki znesek v višini 15.226,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka v višini 4.806,57 EUR, na podlagi sklepa o izvršbi I 102/2011 z dne 12. 4. 2011 pa še izvršilne stroške v višini 334,75 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prvotoženka je svoje solastno premoženje prenesla v last drugotoženki z izročilno pogodbo z dne 22. 9. 2010. Prvo sodišče je še ugotovilo, da prvotoženka nima premoženja, s katerim bi lahko učinkovito plačala terjatve upnic.

8. Ravnanja prvo in drugotožene stranke ter odvetnice D. R. več kot prepričljivo potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, da sta toženi stranki vedeli in da sta bili seznanjeni, da se s sklenjeno izročilno pogodbo škoduje upnicam prvotoženke. Dokazni postopek je le dodatno potrdil, da je bil namen sklenitve izročilne pogodbe oškodovati upnici. Že iz sodb, na podlagi katerih sta upnici pridobili izvršilna naslova, izhaja, da je prvotoženka kot skrbnica za poseben primer vseskozi vedela, da sta tožnici, kot dedinji denacionalizacijskega upravičenca, upravičeni do denarnih zneskov iz denacionaliziranega premoženja, kot so jima bili priznani s sodbo. V obravnavanem postopku se niso reševala zapletena pravna ali dejanska vprašanja, zaradi katerih bi bila odločitev sodišča posebej negotova. Potrdilo se je le, da je prvotoženka neupravičeno zadržala denarne zneske iz naslova prodaje zemljišč, obveznic in izplačanih obresti, vse iz naslova denacionaliziranega premoženja. V tem okviru je treba tudi razumeti izpoved drugotoženke, da je vedela za spor med prvotoženko in upnicama. Iz sodbe sodišča prve stopnje I P 228/2008 z dne 15. 4. 2010 pa še izhaja, da je prvotoženka zatrjevala, da je drugotoženka upnicama izročila posamezne denarne zneske, ki so bili predmet zahtevka upnic. Prvo in drugotoženka živita na istem naslovu, kar še dodatno potrjuje, da se je natančno vedelo, da obstaja spor glede plačila obveznosti upnicama iz naslova denacionaliziranega premoženja, prvotoženka pa je prejela tudi tožbo, s katero sta upnici zahtevali plačilo navedenih terjatev. Prvotoženka se je z drugotoženko in A. B. večkrat oglasila pri odvetnici, ki je sestavila izročilno pogodbo za tožene stranke, prvotoženko je zastopala v pravdnem postopku in jo obvestila o razpisanem naroku, zato je prepričljivo dokazano, da je bila prvotoženka seznanjena s pravdnim postopkom, lahko je vsaj pričakovala, da bo v pravdi neuspešna, vedela pa je, da po sklenitvi izročilne pogodbe ne bo mogla plačati terjatev upnicama, v postopku pa ni bil izkazan noben razumen razlog(6), zaradi katerega je bila sklenjena izročilna pogodba v času, ko je bila že izdana sodba, s katero je bila upnicama prizna terjatev. Odvetnica je svetovala sklenitev izročilne pogodbe, ukvarjala se je z vprašanjem, ali je sklenitev izročilne pogodbe pravno dopustna in ali pravna praksa izključuje možnost izpodbijanja. Njena izpovedba je bila nejasna in nedoločna posebej v delu, ko je bilo treba konkretno odgovoriti na vprašanja, ki bi bila lahko v škodo toženih strank, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vsa navedena dejstva prepričljivo potrjujejo, da sta prva in druga toženka vedeli, da se s pogodbo škoduje upnicam prvotoženke.

9. Določba 287. člena OZ se nanaša na razmerja, ko je dolžnik v razmerju do upnika dolžan plačati več istovrstnih obveznosti, tretji odstavek 393. člena OZ pa določa, če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve. Ker se tudi v obravnavanem primeru terjatev deli na enake dele, je prvo sodišče delno plačilo terjatev prvotoženke do upnic pravilno obračunalo na način, da je plačani znesek razdelilo v sorazmerju z zahtevki obeh tožečih strank, ker prvotoženka ni podala izjave o načinu vračunanja, obveznosti do (obeh) upnic pa so enake, enak pa je tudi čas nastanka obveznosti.

10. Prvo sodišče je pravilno priznalo tožečima strankama pravdne stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Na podlagi tarifne št. 1200 je bilo utemeljeno priznano 30 % povišanje, zato so pritožbeni razlogi v tem delu neutemeljeni. Pritožbo vlaga drugotoženka, zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov, ki se nanašajo na odločitev v zvezi s preostalimi toženci.

11. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Drugotoženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako tožeče stranke, saj odgovor na pritožbo, glede na vsebino vloge, ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej npr. sklep sodišča prve stopnje I P 222/2011 z dne 6. 6. 2014 in sklep pritožbenega sodišča I Cp 2275/2014 z dne 15. 10. 2014. Op. št. (3): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): V nadaljevanju se zanju uporablja tudi označba „toženi stranki“.

Op. št. (5): Prvi tožnici E. E. in pokojni drugi tožnici A. A. Op. št. (6): Posebej ne popravilo strehe ali smrt moža, ki je bila časovno oddaljena.