Jedro

Posestnega varstva posameznika na javni poti ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, naj se ugotovi, da jo je tožena stranka motila v neposredni posesti nepremičnine - travniške parcele št. 37/1 k.o. R. s tem, da je 1.7.1992 izkopala na tej parceli 80 m dolg jarek, vanj položila cevi, nametala kupe zemlje in uničila travo, ter naj se toženi stranki naloži, da vzpostavi prejšnje stanje s tem, da odstrani kupe zemlje pomešane s travo, in v bodoče prepovejo takšni in podobni posegi v posest. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ni izkopala kanalizacijskega jarka na parceli št. 37/1, temveč na parceli 628 k.o. R.. Le delno je tožena stranka začasno odložila material na tožničino parcelo in po njej vozila, ker se drugače ni dalo. Vendar ni šlo za samovoljno in protipravno ravnanje. Šlo je za delo v splošno korist in ni bil prizadet ekonomski interes tožeče stranke.

Tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev. Trdi, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi trditev, da je bilo vzpostavljeno na zemljišču, ki je v posesti tožeče stranke, prejšnje stanje, saj je priča C.G. izpovedal, da je tam, kjer je nasuta zemlja, kosil vse do škarpe. Nadalje je iz fotografij, posnetih zdaj, razvidno, da je ostala zemlja nasuta do današnjih dni. Tudi iz zapisnika o razpravi na kraju samem izhaja, da je nasuta zemlja ostala. Oporeka tudi trditvi, da odkriti mejnik ločuje tožničino parcelo in parcelo 628, sicer pa je bistveno, da je tožnica kosila vse do škarpe. Sodišče ni z ničemer ugotavljalo, da naj bi šlo res za parcelo 628. Gre za nasutje v višini dveh do treh metrov. S tem nasutjem pa je prekinjena javna pot in kadar jo bo hotel spet kdo vzpostaviti, bo vozil po tožničinem svetu. Sodišče ne pojasni, zakaj je verjelo le pričama - delavcema tožene stranke in priči Z., ki si je po nasutju pridobil del zemljišča, ne pove pa, zakaj ne verjame nevtralni priči G. Občinska odločba ni dovolila nikakršnega motenja posesti tožeče stranke niti ni mogla tega dovoliti. Iz zapisnika 16.7.1992 izhaja, da je trasa kanalizacije potekala ob javni poti, odriv zemlje pa je bil izvršen delno na tožničino parcelo.

Tožena stranka odgovarja na pritožbo, da po veljavnih predpisih in sodni praksi ni mogoče nuditi posestnega varstva na javni poti; da je zemljišče dvignjeno na delu, ki je javna pot zaradi padca cevi; da tožnica med deli ni utrpela nobene omembe vredne škode; da ni stvar tega postopka samovoljno širjenje funkcionalnega zemljišča lastnika hiše S. 95. Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasutja zemlje ni več na tožničini parceli, je pravilna in ta ugotovitev je tudi v skladu s pričevanjem C.G., ki ga pritožba večkrat omenja, saj je ta pričal, da "ko sem drugič kosil, na tožničinem travniku ni bilo kupov zemlje", kar pomeni, da je bilo v kratkem vzpostavljeno prejšnje stanje. Iz fotografij, ki jih prilaga tožeča stranka, ni razvidno, da bi bilo nasutje prav na tožničini parceli. Iz zapisnika o naroku na kraju samem pa izhaja, da je nasuta zemlja sicer ostala, vendar na javni poti, kakor je po tej ugotovitvi pozneje tudi pričal G. Neutemeljen je očitek, češ da sodišče ni z ničemer ugotavljalo, da naj bi šlo res za parcelo 628, na kateri so ostali kupi zemlje, kjer so bile položene cevi. Sodišče je na kraju samem odkrilo mejnik, za katerega ni tožnica, kot pravilno opaža sodišče prve stopnje, z ničemer izkazala, da ne pomeni meje med tožničino parcelo in javno potjo.

Sicer pa je dokazni postopek tudi pokazal, da je geometer odmeril traso za cevovod (priča K.). Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

Slednja ugotovitev velja tudi za uporabo materialnega prava.

Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica kosila vse do škarpe, se pravi tudi po javni poti, razkriva, da želi imeti tožeča stranka posestno varstvo tudi na javni poti, tega pa ji obstoječa zakonodaja ne nudi (70 in 75. člen ZTLR). Nihče namreč ne more pridobiti na javni poti (javnem dobru) nobenih individualnih pravic in tako tudi posesti ne.

Pridobi se sicer lahko posebna pravica uporabe, vendar le pod pogoji, ki jih določa zakon (prvi odst. 70. člena Ustave RS). Za takšen primer pa tu ne gre. So stvari, ki so zunaj pravnega prometa in med temi so tudi javna dobra, ki ne sodijo v civilnopravni pojem stvari, ker gre za stvari v splošni rabi, ki so na voljo vsej družbi in ki jih lahko uporabljajo vsi njeni člani, med takšne stvari pa sodi tudi javna pot. Velja omeniti stališče občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 24.2.1970, da se posestno varstvo ne more uveljaviti proti motitelju, če je svet, na katerem se motilno dejanje zgodi, javno dobro, temveč je tako ravnanje predmet upravnega postopka. S slednjim stališčem je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve v zvezi s tem, da je z ravnanjem tožene stranke prekinjena javna pot. Netočen je pritožbeni očitek, češ da ravnanje tožene stranke ni moglo pomeniti motilnega dejanja, ker je bilo dovoljeno na podlagi upravne odločbe, saj je sodišče le sodilo, da ne gre za samovoljno in protipravno ravnanje, ki ni bilo usmerjeno v ogrožanje oziroma motenje tožničine posesti na parceli 37/1, pri tem pa ugotavlja, da je šlo za delno in začasno odlaganje zemlje in vožnje po tej parceli.

Toda pri tem pravilno opaža, da ni šlo za kršitev tožničinega ekonomskega interesa. Seveda upravna odločba ne dovoljuje motenja posesti tožeče stranke, dopušča pa možnost, da pride do morebitne škode, zaradi česar nalaga investitorju, da odgovarja za morebitno škodo, ki bi jo povzročil sosedom mejašem z izvajanjem priglašenih del. Ni šlo tudi za nobeno brezobzirno poseganje v posest tožeče stranke, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da so bila dela hitro opravljena, da so se začela po prvi košnji in da je bilo vse končano že pred drugo košnjo in da je šlo le za začasno odlaganje zemlje in vožnje zaradi del v splošno korist. Poleg razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, velja v zvezi z uporabo materialnega prava dodati še, da restitucijski zahtevek ni več utemeljen ob ugotovitvi, da je tožena stranka vzpostavila prejšnje stanje na tožničini parceli, prepovedni pa tudi ne, saj je tu pojmovno izključeno nadaljnje motenje posesti (79. člen ZTLR), ker je bila napeljava cevovoda enkratno dejanje.

Končno sodišče tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, saj očitek, da sodišče ne obravnava v obrazložitvi sklepa izpovedi priče C.G., ne more pomeniti kršitve postopka, saj zakon predpisuje, da navedene sodišče v obrazložitvi sklepa le dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev (četrti odst. 338. člena v zvezi s 347. členom ZPP). Da ni nasprotij med izvedenimi dokazi in dejanskimi ugotovitvami sodišča, je bilo pojasnjeno že poprej. Ob tem naj bo še omenjeno, da k pritožbi priloženi zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu, kjer piše, da poteka trasa kanalizacije po zemljišču ob javni poti, medtem ko pa je odriv zemlje izvršen na zemljišče - delno - last K.L. nikakor ne pomeni, da bi potekala kanalizacija po tožničinem zemljišču, saj bi bilo to sicer zapisano, kot je bilo zapisano za odriv zemlje. Sicer pa sodišče kakšne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, ni odkrilo.

Ob vsem povedanem se pokaže, da pritožbi ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom tega sklepa, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa temelji na 381. in prvem odst. 155. člena ZPP, ker pritožba proti sklepu ni dvostransko pravno sredstvo in tako stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih.