Jedro

S presojo pravne podlage odločb, ki se izvršujeta, kar predlaga tožnica, bi sodišče v davčnem izvršilnem postopku kršilo izrecno določbo ZDavP (1. odstavek 46. člena), po kateri s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Tožnica v davčnem izvršilnem postopku tudi ne more urejati svojih lastninskih razmerij in kot zatrjuje, napak zapuščinskega postopka, ter se na to neurejenost tudi ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, s katerim je zoper tožnico uvedel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v višini 789.420,50 SIT, zamudnih obresti v višini 188.580,50 SIT in stroškov postopka v višini 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov tožnice. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, dalje: ZDavP), ki v 40. členu določa, da uvede davčni organ zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, postopek prisilne izterjave. Postopek uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora poleg drugih sestavin, določenih v 43. členu ZDavP, vsebovati tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, je lahko izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi davčno knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor. V danem primeru se od tožnice izterjuje dolg, ki izhaja iz seznama zaostalih obveznosti, ki je kot izvršilni naslov naveden v izpodbijanem sklepu in je njegov sestavni del. V seznamu zaostalih obveznosti pa sta kot izvršilni naslov navedeni odločbi o odmeri dohodnine in odločba o odmeri davka na dediščine in darila. Obe odločbi sta bili tožnici tudi vročeni, kar izhaja iz povratnic v spisu. S pretekom 30-dnevnega roka so obveznosti postale izvršljive, iz podatkov v spisu pa izhaja, da jih tožnica ni poravnala, zato je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izdal sklep o izvršbi.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da se iz odločbe tožene stranke ne vidi, kaj sploh predstavlja izvršilni naslov. Iz razlogov odločbe izhaja, da naj bi bil izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti ter tudi odločba o odmeri davka na dediščine in darila ter odmerna odločba. Izvršilni naslov je lahko samo eden in tako ni razvidno, kaj v tej zadevi to sploh je. Kolikor pa je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti, pa nima vseh podatkov, katere bi moral imeti po ZDavP. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna in nasprotuje načelom pravičnosti. Tožnica ne more biti zavezanka za plačilo kakršnihkoli dajatev, ki se nanašajo na nepremičnine parc. št. 959/7 in 959/8 k.o. C zato, ker je lastnica pretežnega dela teh nepremičnin Republika Slovenija. Prej je bil lastnik teh nepremičnin BBB, ker pa so to kmetijska zemljišča, so bila prenesena na Sklad kmetijskih zemljišč. Republika Slovenija je celo zoper tožnico in njenega pokojnega moža vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice, ker je prišla do sklepa, da nepremičnine, na katere se nanaša davčni dolg, niso last tožnice. Tožena stranka bi že zdavnaj morala urediti zemljiškoknjižno stanje, kar pa je opustila. Prav to in pa napaka pri izvedbi zapuščinskega postopka pri Okrajnem sodišču v Krškem po pok.BB , umrli 15. 7. 1978, je prišlo do napačnega vpisa tožnice in njenega pokojnega moža kot lastnikov predmetnih nepremičnin. Tožnica ni premožna in bi ji plačilo dajatev predstavljalo velik problem, seveda pa bi po drugi strani zahtevala obnovo postopka v odmernih postopkih, ki naj bi predstavljali izvršilni naslov in za tem tudi vrnitev plačanih davščin z zamudnimi obrestmi. Če tej tožbi ne bi bilo ugodeno, bi prišlo do situacije, da bi morala tožeča stranka najprej davčni dolg plačati in ga takoj za tem v novem postopku zahtevati nazaj. Glede na to tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem sporu svoje udeležbe ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje tožena stranka ter z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS).

Neutemeljene in v nasprotju s podatki upravnih spisov so tožbene trditve, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kaj sploh predstavlja izvršilni naslov. V obravnavanem primeru dolguje tožnica davek iz dveh odločb, zato je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti tožnice, ki ga kot svoj sestavni del in podlago za izvršbo navaja tudi sklep o dovolitvi izvršbe. V seznamu zaostalih obveznosti pa sta kot izvršilni naslov navedeni obe odločbi (s številko in datumom), datum izvršljivosti vsake odločbe ter višina dolga in zamudnih obresti (2. odstavek 44. člena ZDavP), odločbi, ki se izvršujeta, pa sta seznamu tudi priloženi. Navedeno pomeni, da je izvršilni naslov jasno in pravilno opredeljen, če pa sta mu priloženi tudi odločbi, ki se izvršujeta, pa to v ničemer ne zmanjšuje jasnosti, kaj v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov. Sodišče samo ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe pomanjkljivosti sklepa o dovolitvi izvršbe ni našlo, ne more pa sprejeti zgolj pavšalnega ugovora, da seznam nima vseh podatkov, ki jih zahteva ZDavP, pri čemer tožnica ne pove, katerih.

Zahteve tožnice, da sodišče razišče pravno podlago za izdajo obeh odločb, ki se izvršujeta, torej odločbe o odmeri dohodnine in odločbe o odmeri davka na dediščine in darila, ker tožnica ne more biti lastnica nepremičnine parc. št. 959/7 in 959/8 k. o. C in je v zemljiški knjigi na obeh nepremičninah nanjo napačno vpisana lastninska pravica, tožena stranka pa je zoper njo tudi vložila tožbo na priznanje lastninske pravice na obeh nepremičninah, (za kar prilaga tožbi sodbo na podlagi pripoznave in izvensodno poravnavo - obe iz leta 2002), sodišče v tem postopku ne more upoštevati. S presojo pravne podlage odločb, ki se izvršujeta, kar predlaga tožnica, bi sodišče v davčnem izvršilnem postopku kršilo izrecno določbo ZDavP (1. odstavek 46. člena), po kateri s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Tožnica v davčnem izvršilnem postopku tudi ne more urejati svojih lastninskih razmerij in kot zatrjuje, napak zapuščinskega postopka, ter se na to neurejenost tudi ne more uspešno sklicevati. Na drugačno odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati zatrjevano slabo premoženjsko stanje tožnice, prav tako ne okoliščina, da bo, ko bo uredila vsa, v drugih postopkih sporna vprašanja, plačani davek terjala nazaj.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.