Jedro

Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega E. T., zaradi zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi predloga višjega državnega tožilca, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor zoper obdolženca traja od 12. 1. 2021 od 21.00 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnici pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve Ustave.

5. Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi je sodišče takšno presojo opravilo in jo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi argumentiralo pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ocenilo je, da tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali do te mere, da ta ne bi bil več podan. Pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenosti suma kot enega izmed pogojev za podaljšanje pripora, pritožnica izhaja iz svojega videnja oziroma ocene v preiskavi zbranih podatkov in dokazov, češ da nobena od prič ni vedela izpovedati ničesar o številnih v obtožnici obdolžencu pripisanih ravnanjih ter da je državno tožilstvo relevantne očitke povzelo iz oškodovankine kazenske ovadbe. Tem pritožbenim navedbam zaenkrat ni moč priznati uspeha. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, v predmetni fazi kazenskega postopka pravilno sklicevalo na izpovedbe prič, ki so bile zaslišane tekom preiskave, fotografije oškodovankinih poškodb, zapisnik o ogledu kraja dejanja z dne 12. 1. 2021 ter fotografije le-tega. Iz izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, izdelanega na podlagi oškodovankine zdravstvene dokumentacije, je izpeljalo zanesljiv zaključek o tem, da so dokumentirane oškodovankine telesne poškodbe lahko posledica v opisu kaznivega dejanja obdolžencu očitanega ravnanja zoper njo. Oškodovankine telesne poškodbe je videla njena sestra A. G. Kot priča pa je tudi potrdila, da si oškodovanka obdolženčevega nasilja ne upa prijaviti policiji. Oškodovankine telesne poškodbe sta neposredno zaznali tudi priči Ž. K. in M. B., posredno pa je o njih izpovedoval V. O. Soseda Z. H. in A. H. sta kot priči izpovedali o glasnih prepirih med obdolžencem in oškodovanko, v tej zvezi pa je pomembno, da sta izpovedovali o glasu ženske osebe, ki je prosila, da se jo pusti pri miru ter da naj se pokliče policijo, ker jo storilec ne spusti iz stanovanja. Priča A. G. je izpovedovala tudi o tem, da ji je sestra zaupala, da jo je obdolženec pretepal, da ji ni dovolil iz stanovanja ter da ji je vzel telefon. Dokazi, katerih bistveno vsebino je sodišče prve stopnje povzelo, na ravni zahtevanega dokaznega standarda izkazujejo, da je bila oškodovanka L. G. žrtev obdolženčevega psihičnega in fizičnega nasilja, ki se je manifestiralo v grdem, bolečem in ponižujočem ravnanju, pretepanju, grožnjah z napadom na življenje in telo ter omejevanju svobode njenega gibanja. Takšno nasilno omejevanje njenih enakih pravic pa vsekakor pomeni spravljanje drugega v podrejen položaj, kar je zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja. Zato gre zaključiti, da v predmetni fazi kazenskega postopka zbrani dokazi zanesljivo izkazujejo večjo verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje kot pa, da ga ni. Njihova nadaljnja dokazna presoja pa bo seveda predmet odločanja v naslednji fazi kazenskega postopka. Zadostno dokazno sintezo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena je sodišče prve stopnje za predmetno fazo kazenskega postopka sprejelo v sklepnem delu točke 8 obrazložitve.

6. Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pod točko 9 pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene in ki brez dvoma kažejo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja kakršnega je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni presojalo le na splošno, kot to zatrjuje pritožnica, pač pa je pod točko 9 obrazložitve poudarilo, da objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja ter obdolženčeve osebnostne lastnosti izkazujejo resno, konkretno in realno nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval s kaznivimi dejanji z elementi nasilja kot je predmetno, saj ga niti obsodba zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki je postala pravnomočna 24. 11. 2020, torej le nekaj mesecev preden naj bi storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje, ni odvrnila od izvajanja nasilja.

7. Pritožnica izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje pod točko 10 obrazložitve na obdolženca naslavljalo očitek, da naj bi bil nevaren oškodovancem, kar pa naj bi bila zgolj splošna presoja, saj gre pri očitanem kaznivem dejanju za odnos med dvema konkretnima osebama. Sodišče druge stopnje ta pritožbeni očitek zavrača, saj je sodišče prve stopnje v drugem odstavku točke 10 jasno zapisalo, da varnost in zdravje (konkretne) oškodovanke nedvomno pretehtata nad pravico obdolženca do osebne svobode. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da naj bi bil obdolženčev položaj v tem kazenskem postopku posledica neenakosti orožij. Če ima pri tem v mislih ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, implementirano v 14. in 16. členu ZKP, je treba poudariti, da so bile obdolžencu v dosedanjem poteku kazenskega postopka zagotovljene vse kavtele, ki mu gredo po kazenskem postopkovniku in ustavi, sicer pa sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja, tudi na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma, postopa po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). V predmetnem primeru pa je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je oškodovanka izkoristila pravno dobroto ter zoper obdolženca ni izpovedovala, zanesljivo opravilo presojo ostalih relevantnih dokazov, ki zaenkrat še vedno potrjujejo obstoj utemeljenega suma.

8. Sodišče prve stopnje se je po prepričanju pritožbenega sodišča pod točko 9 obrazložitve ustrezno opredelilo tudi do predloga obdolženca, da stanovanje prepusti v brezplačno uporabo oškodovanki. Obdolženčeva izrazita ponovitvena nevarnost namreč ne nudi dovolj velikega jamstva, da bi milejši omejevalni ukrep kot je prepoved približanja oškodovanki, zagotovil njeno osebno varnost ter telesno integriteto.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife (ZST-1), v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.