Jedro

Toženka ob podaji odpovedi ni mogla vedeti, da bo tožnica nezmožna za delo tudi po poteku odpovednega roka, saj tega obdobja odločba ZZZS z dne 9. 1. 2025 ni pokrila. Zato je v odpovedi navedla odpovedni rok, vendar je po njegovem izteku spoštovala določbo 116. člena ZDR-1 in tožnici delovno razmerje pri toženki z iztekom roka ni prenehalo. Pravilno je tudi stališče, da zaradi navedbe odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta ni nezakonita.

Toženka tožnice pri odločitvah o tem, katere prodajalke iz zaprtih trgovin je prerazporedila v druge poslovne enote in katerim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ni diskriminirala. Delavke iz zaprtih trgovin na Goriškem je premestila v bližnje trgovine na Goriškem. Tožnica je bila od njih bolj oddaljena, v bližnje poslovne enote na obalni regiji pa ni bila razporejena, ker ni bilo potrebe po prodajalki, ampak samo po opravljanju dela poslovodje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 1. 2025, ki jo je tožnici podala toženka, nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še vedno traja, da je toženka dolžna tožnico v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ponovno prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in ji za celotno obdobje, od odpovedi za čas, ko tožnica ni bila bolniško odsotna, obračunati in po odvodu davkov in prispevkov izplačati plačo v neto znesku in vse druge prejemke kot da bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in ji povrniti stroške postopka v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži v plačilo vse dosedanje tožničine stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazno breme na delodajalcu, ki mora dokazati, da je odpovedni razlog tako resen, da nujno nalaga prenehanje delovnega razmerja. Ker je bila tožnica na dolgotrajni bolniški odsotnosti vse od decembra 2023, bremena njenih nadomestil ne nosi toženka, zato ji tožnica ne povzroča nikakršni strošek, plačilo regresa, na katerega se sklicuje toženka, pa ni nevzdržen strošek, glede na to, da je toženka delniška družba in da njeni prihodki znašajo skoraj 80 milijonov evrov letno. Tožnica je predložila razpise prostih delovnih mest, saj njena pogodba o zaposlitvi ni bila vezana na delovno mesto v trgovini v A. Toženka v postopku ni niti navajala in dokazala, da ji tožničino delovno mesto povzroča takšne stroške, da jih ne more več nositi. Njene navedbe so bile usmerjene le v dokazovanje utemeljenosti zapiranja maloprodajnih enot, ki seveda nujno pomenijo krčenje števila delovnih mest. Tožnica je uveljavljala tudi diskriminacijo pri podaji odpovedi, in sicer njeno bolniško odsotnost, toženka pa v postopku ni pojasnila, zakaj je odpoved izmed šestih delavk prejela ravno tožnica. Diskriminacija je prepovedana v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 in VS RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 223/2016 zavzelo stališče, da mora delodajalec poleg utemeljenosti odpovednega razloga dokazati tudi, da izbira delavca ni posledica diskriminacije, če jo delavec zatrjuje. Toženka je namreč odpovedala pogodbi o zaposlitvi le dvema delavkama, ostale pa je prerazporedila. Sodišče se je osredotočilo le na trgovino v A., čeprav tožničino delovno mesto ni bilo opredeljeno v tej trgovini. Po navedbah toženke tudi druga delavka iz trgovine v A., ki je bila premeščena v trgovino v B. iz razloga, da bi lahko nadomeščala poslovodjo, tam tega dela ne opravlja. Navaja tudi, da je imela toženka v času podaje odpovedi prosto delovno mesto živilskega delavca v C., pa toženka, ker je bilo na tem delovnem mestu več izmensko delo, tožnica pa je zaradi varstva starševskih pravic delala polovični delovni čas in bi morala dati soglasje za opravljanje tega dela, na to ni pomislila, s tem pa je tožnico diskriminirala tudi na podlagi koriščenja pravic iz starševskega varstva. Uveljavlja tudi procesno kršitev pri zaslišanju strank, saj toženka tega ni predlagala, sodišče pa je zaslišanje člana uprave toženke na naroku opravilo. Prav tako pa je odpoved nezakonita tudi zato, ker naj bi tožnici delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka, kar pa ni v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 in je tožnica morala vložiti tožbo v roku 30 dni od prejema odpovedi, čeprav ji delovno razmerje takrat še ni prenehalo.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice. Meni, da je izpolnila tako trditveno kot tudi dokazno breme glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne procesne kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne 19. 11. 2021 na delovnem mestu prodajalka za nedoločen čas. Na podlagi razporeditve delodajalca je delo opravljala v trgovini v A. s polovičnim delovnim časom 20 ur tedensko. Poleg nje je delo opravljala še ena delavka kot poslovodja. Tožnica je bila v bolniškem staležu od decembra 2023. Tožbo je vložila, ker ji je toženka dne 22. 1. 2025 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskega in poslovnega razloga (vročena ji je bila 23. 1. 2025), s katero ji je bila priznana pravica do odpovednega roka 38 dni in pravica do odpravnine.

7.Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker je zaslišalo tudi zakonitega zastopnika toženke, čeprav tega toženka ni predlagala. Predlog za zaslišanje strank je podala tožnica. Sodišče je sledilo njenemu dokaznemu predlogu in je zaslišalo tudi toženko (skladno z določbo 257. člena ZPP).

8.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka izpeljala postopek odpovedi skladno z določbami 87. in 88. člena ZDR-1, spoštovala pa je tudi določbo 116. člena ZDR-1. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo po izteku 38-dnevnega odpovednega roka navedenega v odpovedi. Toženka ob podaji odpovedi ni mogla vedeti, da bo tožnica nezmožna za delo tudi po poteku odpovednega roka, saj tega obdobja odločba ZZZS z dne 9. 1. 2025 ni pokrila. Zato je v odpovedi navedla odpovedni rok, vendar je po njegovem izteku spoštovala določbo 116. člena ZDR-1 in tožnici delovno razmerje pri toženki z iztekom roka ni prenehalo. Pravilno je tudi stališče, da zaradi navedbe odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta ni nezakonita.

9.Na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka (zaslišanje tožnice, direktorja nabave in maloprodaje D. D., člana uprave E. E. in vodje kadrovske službe F. F. ter vpogledom v obvestila o izbrisu poslovnega subjekta iz Poslovnega registra Slovenije prilogi B2 in B3) je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka zaradi ekonomske nevzdržnosti v letu 2024 zaprla šest poslovnih enot (trgovine v G., H., A., I., J. in K. ter dva lokala L. v M. in N.) in da se bo trend zapiranja nadaljeval tudi v letu 2025, pri čemer je toženka z mesecem aprilom 2025 zaprla tudi trgovino v O. ter pravilno zaključilo, da je zaradi tega pri toženki prenehala potreba po delu prodajalke. Kljub temu, da je bila trgovina v A. zaprta 3. 10. 2024, pa toženka tožnici ni takoj odpovedala pogodbe o zaposlitvi, saj je do januarja čakala, če se bo kje odprlo prosto delovno mesto, do tega pa ni prišlo.

10.V nadaljevanju je pravilno ugotovilo, da potreba toženke po delu prodajalk zaradi večletnega trenda zapiranja prodajaln upada. Toženka ni zaposlovala novih prodajalk, saj ni bilo potrebe. V točki 15 obrazložitve je natančno pojasnilo, kdaj, za katero delovno mesto in v kateri poslovalnici je bil aktualen kateri oglas, in pravilno zaključilo, da v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici toženka ni potrebovala nove zaposlitve na delovnem mestu prodajalec.

11.Pravilen je tudi zaključek, da toženka tožnice pri odločitvah o tem, katere prodajalke iz zaprtih trgovin je prerazporedila v druge poslovne enote in katerim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ni diskriminirala. Delavke iz zaprtih trgovin na Goriškem je premestila v bližnje trgovine na Goriškem. Tožnica je bila od njih bolj oddaljena, v bližnje poslovne enote na obalni regiji pa ni bila razporejena, ker ni bilo potrebe po prodajalki, ampak samo po opravljanju dela poslovodje (trgovina v B.), zato je bila tja premeščena tožničina sodelavka iz trgovine v P. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da delovno mesto živilski delavec v C. v januarju 2025 ni bilo več aktualno, saj je oglas že pretekel, oglas za prodajalko v trgovini toženke v M., ki odraža novo kadrovsko potrebo, pa še ni bil aktualen, ker je bil rok za prijavo na ta oglas 21. 4. 2025. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da osebne okoliščine tožnice na odpoved pogodbe o zaposlitvi niso vplivale, je zato pravilna. Toženka je namreč dokazala, da je bila njena izbira objektivna in ni temeljila na osebnih okoliščinah tožnice.

12.Tako je toženka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker je za to obstajal utemeljen odpovedni razlog, kar je toženka tekom postopka dokazala.

13.Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka.

Zveza: