Jedro

Tožečo stranko je z dokazom glede prevoznosti poti, ki ga je tožena stranka izvedla v pritožbenem postopku seznanila pred izdajo izpodbijane odločbe, s tem pa ji je bila dana možnost udeležbe v postopku. Kot stranka, ki je dolžna ščititi javni interes v zvezi z javno potjo pa je bila v postopek vključena občina A., ki je na podlagi 8. člena ZJC dolžna ščititi javni interes.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 9. 12. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje izdal investitorju enotno dovoljenje za legalizacijo že izvedenih del (rušitev obstoječega objekta, zgrajeni temelji in del kletnega zidu) in dokončanje nadomestne gradnje stanovanjske hiše z nadvišanjem, na zemljišču parc. št. 1300/5 in 1330/3 k.o. B.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da se s predmetno gradnjo ni posegalo v javno pot. Naknadno, v pritožbenem postopku kar ni v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku, je bilo tudi pojasnjeno, da se s postavitvijo objekta javna pot ni zožala in da vožnja z večjim vozilom po poti ni ovirana. Kot dokaz je toženi stranki služila izjava Občine A. z dne 14. 1. 2003, ki se sklicuje na opravljeni preizkus prevoznosti s traktorjem in priklopnikom (samonakladalko). O tem je bila v pritožbenem postopku seznanjena tudi tožeča stranka, ki je nasprotovala izvedenemu dokazu, ker je bil preizkus izveden izven upravnega postopka. Ugovor pa je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da lahko v postopku kot dokaz uporabi vse, kar dokazuje neko okoliščino, stvar proste presoje uradne osebe pa je, ali tako okoliščino šteje za dokazano ali ne. Med prizadetima strankama Občino A. in investitorjem lega meje ni sporna, ravno tako tudi ne dejstvo, da objekt ne posega v javno pot, zato tožena stranka ni mogla slediti pritožbenem razlogovanju tožeče stranke. Tožeča stranka namreč ni predložila niti posrednega dokaza, ki bi kazal na to, da objekt posega v javno pot. Zgolj trditev, da je predlagala, da se izvede dokaze z izvedencem na njene stroške ob dejstvu, da za lastnike mejnih zemljišč odločilno dejstvo ni sporno ne more porajati dvoma v izvedeni dokaz. Izvedba predlaganega dokaza bi glede na ugotovljena dejstva pomenila le zavlačevanje postopka in dokazovanje že dokazanega ob dejstvu, da za lastnike mejnih zemljišč okoliščina o poteku meje in legi objekta ni bila sporna. V postopku ugotavljanja poteka meje sicer tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, vendar ta kršitev po mnenju tožeče stranke ni bistvena glede na to, da na sami obravnavi tožeča stranka izvedencu ni ugovarjala. Po mnenju tožene stranke je v zadevi bistveno, da stranke, katerih zemljišča mejijo druga na drugo, vedo, kje poteka meja in da potek meje med strankami ni sporen. Izvedenec je na obravnavi dne 1. 10. 2002 podal svoje mnenje, na tej obravnavi so sodelovale vse prizadete stranke, pritožnica pa razen predloga za izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke, ki naj bi ugotovil odstopanje novega objekta od starega ni navajala drugih predlogov ali ugovorov. V dopolnjenem postopku v zvezi s pritožbo je bil sestavljen zapisnik o izjavi pooblaščenca tožeče stranke o seznanitvi z dokazom o opravljenem preizkusu prevoznosti sporne poti in s fotodukumentacijo Občine A.. Kljub temu, da je tožeča stranka izvedbo dokazov zavrača kot nedopustne in nezakonite tožena stranka meni, da so bili izvedeni v skladu s 164. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Ni namreč potrebno, da so dokazi nastali zgolj v samem konkretnem upravnem postopku, lahko nastanejo tudi izven njega, vendar je potrebno vsem strankam v postopku omogočiti, da se o teh dokazih in dejstvih izjasnijo. Organ druge stopnje je sam ugotovil dejansko stanje v zvezi z dostopom, ki ga organ prve stopnje ni ugotavljal, ga pa je organ druge stopnje štel za potrebnega. V tem smislu gre za nova dejstva, o katerih je imela tožeča stranka v pritožbenem postopku možnost izjaviti se. Vsebine teh dokazil tožeča stranka ne zanika, zanjo je sporen le formalen postopek dokazovanja, ki pa glede na opisano ni sporen. Glede na navedeno je tožeča stranka pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb upravnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je investitor po odstranitvi starega objekta, zgraditvi novih temeljev in severovzhodnega dela kletnega zidu pri upravnem organu prve stopnje podal vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo oz. legalizacijo navedenih del in izgradnjo nadomestnega objekta. Investitor je star objekt v celoti porušil, iz priloženih fotografij pa izhaja, da gre dejansko za novo gradnjo in ne za nadomestno gradnjo, kot je sicer navedeno v lokacijski zazidalni dokumentaciji. Novo načrtovani objekt ima drugačne dimenzije, velikost in zmogljivost ter namembnost, zato ga ni mogoče šteti za nadomestno gradnjo. Tožeča stranka je tekom celotnega upravnega postopka zatrjevala in dokazovala, da je investitor del na novo zgrajenega obodnega zidu v sedanjih dimenzijah zgradil najmanj za 30 cm, to je za debelino tega zidu izven temeljev tlorisnega obsega in horizontalnega in vertikalnega gabarita starega objekta ter s tem posegel v obstoječo vaško pot, ki dejansko predstavlja strm in ozek prehod v starem vaškem jedru, zaradi česar se je v njeno škodo še dodatno poslabšala prehodnost te poti. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta v ponovljenem postopku omejili dokazovanje glede meje na pravnomočno geodetsko odločbo o dokončnosti meje med investitorjevo parcelo in javno vaško potjo. Med udeleženci postopka meja ni sporna niti odločilna, kot meni tožena stranka, pač pa vprašanje, ali je investitor z že izvedenimi gradbeni deli posegal v prostor izven temeljev in v okviru tlorisnega obsega horizontalnih in vertikalnih gabaritov starega objekta oz. ali je tožeča stranka z že izvedenimi gradbenimi deli na ta način posegla v javno vaško pot in jo s tem zožila oz. ali so odmiki glede na vrsto posega v prostor ustrezni glede na pogoje PUP. Upravni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja in geodetski mejni ugotovitveni postopek sta dva, v formalnem in vsebinskem pogledu povsem različna postopka, zato je jasno, da geodetski organ ni mogel in ne smel namesto prvostopnega organa ugotavljati in presojati za predmetno zadevo relevantno dejansko stanje. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v tej smeri, bi po mnenju tožeče stranke moral prvostopni organ s pomočjo strokovnjakov-izvedencev ustrezne stroke najprej z ustreznimi meritvami ugotoviti lego in linijo severovzhodnega obodnega zidu starega objekta, ki ga je investitor odstranil in ga nadomestil z novim pred izdelavo lokacijske dokumentacije. Obrisi linij odstranjenega starega objekta, so še razvidni na južni fasadi obstoječega objekta in tudi iz priloženih fotografij v spisu. V kolikor bi se ugotovilo, da je investitor posegel v telo javne vaške poti in s tem zožil njeno prehodnost bi morala slediti še strokovna ocena in presoja vplivov investitorjeve novogradnje na propustnost javne vaške poti, ki bi morala biti sestavni del lokacijske dokumentacije. Nedvomno je, da mejna črta med investitorjevo parcelo in javnim dobrom-potjo v naravi v času ustne obravnave ni bila vidna, saj ni bilo postavljeno nobenega mejnika, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi tudi ne pojasni, na podlagi česa in kako je lahko geodet, ne da bi v naravi sploh obstajala mejna znamenja med investitorjevo parcelo in javno potjo in ne da bi na javni obravnavi sam izvedel kakršnokoli meritev med navedenima parcelama, podaja ugotovitve v zvezi s spornimi dejstvi v obravnavani zadevi. Pravno nevzdržno pa je tudi utemeljevanje odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi na podlagi izjave Občine A. z dne 14. 1. 2003, ki se sklicuje na preizkus prevoznosti s traktorjem in samonakladalko, ki naj bi ga opravila sam investitor in Občina A., saj je bil dokaz izveden šele v pritožbenem postopku. Navedena izjava lahko predstavlja le navedbo in trditev, ki pa kot taka ne more biti podlaga za odločitev v zadevi, saj gre le za trditve, ki niso potrjene z izvedenimi dokazi, na način kot je izrecno predpisano za dokazovanje spornih dejstev v Zakonu o splošnem upravnem postopku. V zvezi z nespornostjo meje med javnim dobrom in parcelo investitorja pa tožeča stranka pripominja, da je mejašinja tudi ona, saj sicer ne bi imela statusa prizadete stranke v tem upravnem postopku. Glede na to bi morala biti udeležena tudi v postopku določanja meje med parcelo last investitorja in javno potjo. V zadevi sta bila sicer opravljena dva ogleda, vendar v listinah zadeve ni protokoliranega nobenega za zadevo relevantnega podatka glede spornih dejstev, ki naj bi jih zaznala uradna oseba na kraju samem. Upravni organ je zavrnil izvedbo dokaznega predloga glede izvedencev, s tem pa je bilo tožeči stranki onemogočeno, da bi izpodbila navedbe in dokaze nasprotne stranke. Pravica do izjavljanja in dokazovanja pa sta temeljni pravici stranke v vsakem demokratičnem postopku. S tem, ko upravni organ prve stopnje ni izvedel predlaganega dokaza je bilo tožeči stranki kršeno načelo enakega varstva pravic pred državnimi in drugimi organi. Tožena stranka je v pritožbenem postopku obravnavala tožničino pritožbo neobjektivno in pristransko v primerjavi z investitorjem kot nasprotno stranko, s tem pa ji je onemogočila, da bi ji bile zagotovljene pravice do enakega varstva pravic v postopku in pravice do pravnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je v zadevi, kot zastopnik javnega interesa, prijavilo udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Investitor kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo tožeči stranki tekom postopka omogočeno, da predloži nasprotne dokaze, vendar tega ni storila, saj ji je šlo le za zavlačevanje postopka. Problem prevoznosti poti, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se začne šele pri vogalu tožničinega kmečkega gospodarskega postopka, ki dejansko ovira prehodnost, saj je sama pri gradnji dodatno še razširila pot, saj ji je v interesu čimprejšnja pridobitev gradbenega dovoljenja in s tem začetek gradnje hiše, ki se je zavlekla že v dobo treh let. Zaradi dolgotrajnega postopka je utrpela do sedaj že veliko materialno škodo, saj se je cena izvajalcev gradbenih del in materiala povišala, poleg tega pa je zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja izgubila stanovanjski kredit. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS), v zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Po določbi 33. a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96-ZGO), ki je veljal v času izpodbijane odločbe, se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena ZGO razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje vse sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Določbe tega zakona, ki se nanaša na gradbeno dovoljenje se smiselno uporabljajo tudi za enotno dovoljenje.

V zadevi ni sporno, da se tangirani parc. št. 1330/5 in 1330/3 k.o. B. nahajata znotraj ureditvenega območja naselja B., v območju stavbnih zemljišč. Gradnja objektov kot tudi adaptacije nadomestne gradnje se v naselju urejajo skladno z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Ajdovščina (Uradno glasilo št. 1/88-PUP) v 2. odstavku 20. člena določa, da za dograjevanje in prenavljanje obstoječih objektov kot tudi za nadomestne gradnje na lokaciji prejšnjih objektov ne veljajo določbe glede minimalnega odmika iz 19. člena PUP. Ne glede na navedeno pa so po 3. odstavku 24. člena PUP ob soglasju upravljalca ceste možni manjši odmiki od v PUP-u predpisanih najmanjših odmikov posameznih objektov od vaških poti.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da v zadevi tudi ni sporno, da je investitor v postopku izkazal, da ima pravico graditi na zemljišču parc. št. 1330/5 in 1330/3 k.o. B., kakor tudi, da je nadomestna gradnja na navedenem zemljišču dopustna. Meja med zemljiščem parc. št. 1330/1 k.o. B. in parc. št. 1330/5 k.o. B. je dokončno določena z odločbo Geodetske uprave z dne 5. 7. 2000, ki je javna listina in kot taka verodostojen dokaz o poteku meje. Na obravnavi dne 1. 10. 2002 je izvedenec geodetske stroke ob navzočnosti vseh strank ugotovil, da se s predvidenim posegom ne posega v javno dobro. Ugovor tožeče stranke, da nadomestna gradnja investitorja nedopustno posega v funkcionalno zemljišče sicer v lasti investitorja za 30 cm v smeri proti javnemu dobru pa tudi ni utemeljen. Tožeča stranka je pridobila k načrtovani gradnji tako soglasje Krajevne skupnosti B. kot soglasje Občine A.. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke v zvezi z izvedbo dokaza prevoznosti poti. Tožena stranka je tožečo stranko z dokazom, ki ga je izvedla v pritožbenem postopku seznanila pred izdajo izpodbijane odločbe. S tem pa je bila tožeči stranki dana možnost udeležbe v postopku. Po mnenju sodišča pa so ugovori tožeče stranke neutemeljeni tudi zato, ker iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da prehodnost poti na najožjem mestu na skrajnem severnem vogalu nadomestnega objekta ostaja nespremenjena (2.60 m). Na vzhodnem delu, kjer se nahaja zamik zidu za 30 cm v smeri javne poti, pa je širina ceste bistveno večja (okoli 4 m). Glede na navedeno so neutemeljeni tudi vsi ostali tožbeni ugovori tožeče stranke. Tožeča stranka je bila v postopek vključena kot mejaš na severni strani spornega objekta. Kot stranka, ki je dolžna ščititi javni interes v zvezi z javno potjo pa je bila v postopek vključena Občina A., ki je na podlagi 8. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in 18/02-ZJC) in Odlokom o ureditvi prometa v naselju Občine Ajdovščina dolžna ščititi javni interes. Sodišče meni, da tožbeni ugovori tožeče stranke v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic, glede na navedeno in glede na to, da se sporna javna pot, ki jo uporablja tožeča stranka na najožjem delu ne bo zožala, niso utemeljeni.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravile, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.