Jedro

S pritožbenimi trditvami, da ni podpisala nobene pogodbe s tožečo stranko in da bi lahko grafolog ugotovil, da podpis na pogodbi ni njen, ter da je s tožečo stranko dejansko sodeloval S., ne pa tožena stranka, slednja izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 23.1.2002, vzdržalo v celoti v veljavi v tč. 1 in 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 433.622,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je razvidna iz izreka ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 27.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2002 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 80.784,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je tožena stranka na zaslišanju navedla, da nikoli v življenju s tožečo stranko ni imela nobenega opravka, kar pomeni, da z njo ni sklenila pogodbe, o kateri se navaja v sodbi in takšne pogodbe nikoli ni podpisala. Vendar pa je očitno sodišče zanimalo le to, da se je vse to dogajalo v času, ko je ona še opravljala svojo dejavnost, čeprav bi se lahko, tako kot je predlagala, z grafologom ugotovilo, da na pogodbi ni njenega podpisa. Če bi se izvedel vsaj dokaz z zaslišanjem S., bi se to lahko ugotovilo, in sicer, da je vse to on naredil in nato dalj časa poslovno sodeloval s tožečo stranko.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora po 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev (glavni zahtevek), ki ne presega 500.000,00 SIT (sedaj: 2.086,46 EUR). V takšnem sporu izdana sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s 480. čl. ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče in stranke so torej vezane na dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer: da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju na podlagi pogodbe o sodelovanju z dne 20.10.1997, po kateri je tožeča stranka toženi stranki odstopila pravico do prodaje svojih turističnih aranžmajev; da se računi, katerih plačilo uveljavlja tožeča stranka, nanašajo na terjatve iz naslova prodaje turističnih aranžmajev. S pritožbenimi trditvami, da ni podpisala nobene pogodbe s tožečo stranko in da bi lahko grafolog ugotovil, da podpis na pogodbi ni njen, ter da je s tožečo stranko dejansko sodeloval S., ne pa tožena stranka, slednja izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti (pa tudi če ne bi šlo za takšen spor, je iz pogodbe razvidno, da jo je za toženo stranko podpisal D.J., ne pa toženka, pogodba vsebuje poleg podpisa tudi žig tožene stranke).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.