Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila za nadurno delo pravilno upoštevalo stališče sodne prakse, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje (sodba VDSS Pdp 692/2021, sklep VDSS Pdp 184/2014, sodba VDSS Pdp 185/2017, sklep VDSS Pdp 53/2019). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je bila toženka z nadurami seznanjena, kar potrjuje že samo dejstvo, da je direktor tožnici odobraval koriščenje viška ur.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in sodbo toženki naložilo, da tožnici obračuna odpravnino v višini 511,82 EUR bruto in plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2020 dalje do plačila, obračuna nadure v bruto znesku 1.009,26 EUR in plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2020 dalje do plačila, obračuna nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2020 v bruto znesku 854,40 EUR in plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2020 dalje do plačila, plača zakonske zamudne obresti od zneska 783,82 EUR za obdobje od 1. 7. 2020 do 16. 4. 2021 (I. točka izreka). Zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov je s sklepom zavrglo (II. točka izreka). Toženki je v plačilo naložilo 566,10 EUR stroškov postopka (III. točka izreka) ter odločilo, da je zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti (plačilo nadur, nadomestila za neizkoriščen letni dopust in stroške postopka - 2. in 3. alineja I. točke izreka, III. in IV. točka izreka) se pritožuje toženka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ne pritožuje pa se zoper sodbo na podlagi pripoznave (odločitev glede odpravnine in zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanega regresa). V pritožbi toženka navaja, da je sodišče odločitev glede plačila nadur sprejelo zgolj na osnovi lastnoročnega prikaza tožnice, pri tem pa ni upoštevalo zakonske norme, po kateri mora nadurno delo odrediti delodajalec. Tožnica s strani delodajalca odobritve ni dobila in je samoiniciativno mesečno prikazovala nadure. Običajno ob dnevih, ko je imela tožnica promocije na terenu, ni prišla na sedež toženke, temveč se je na promocije odpravila od doma. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je tožnica za odločanje in evidentiranje števila ur, imela odobritev toženke. Zmotna je tudi odločitev glede nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnica je imela vse možnosti, da izkoristi pripadajoči dopust, vendar ji to ni bilo v interesu. Od marca do septembra 2020 je bila napotena na čakanje za celotni delovni čas in bi v tem času lahko koristila dopust, kar pa kljub vzpodbujanju s strani toženke ni želela, prav tako ne v času trajanja odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S strani toženke ji je bilo dejansko omogočeno, da dopust koristi, zato ji nadomestilo ne pripada. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

6. Pravilna je utemeljitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je zahtevek za plačilo nadur utemeljen, ker je tožnica dokazala, da je opravljala delo preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila za nadurno delo pravilno upoštevalo stališče sodne prakse, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje (sodba VDSS Pdp 692/2021, sklep VDSS Pdp 184/2014, sodba VDSS Pdp 185/2017, sklep VDSS Pdp 53/2019). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je bila toženka z nadurami seznanjena, kar potrjuje že samo dejstvo, da je direktor tožnici odobraval koriščenje viška ur. Glede seznanjenosti toženke z obsegom opravljenega dela je tako pravilno kot bistveno opredelilo dejstvo, da je tožnica direktorju toženke redno posredovala mesečne plane promocij, iz katerih je bil razviden načrtovani obseg dela, in ki jim slednji nikoli ni nasprotoval, ker se mu niso zdeli sporni, kot je to tudi sam izpovedal. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je bil direktor toženke seznanjen s številom načrtovanih promocij, posledično pa tudi s tem, kakšen čas je potreben za izvedbo načrtovanega dela, ki ga je tožnica po planu tudi opravila. Vsled navedenemu se izkaže za neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da tožnica odobritve ni dobila in je samoiniciativno mesečno prikazovala nadure.

7. Nadalje so pravilni, pa tudi povsem logično, jasno in prepričljivo obrazloženi zaključki sodišča prve stopnje glede obsega opravljenih nadur. V zvezi z obsegom opravljenih nadur je tožnica predložila potne naloge, ki izkazujejo dejansko opravljen obseg časa, ki je bil za izvedbo nalog potreben. Toženka obsegu opravljenega dela, ki ga je tožnica dokazovala s predloženimi nalogi, ni argumentirano oporekala, ni predložila nobenega (drugačnega) dokazila, ki bi njene pavšalne ugovore o obsegu tožničinega dela in njegove razporeditve v okviru delovnega časa utemeljilo, niti ni zanikala, da ji je tožnica v tem postopku predložene dokumente redno posredovala zaradi obračuna plač. Ob dejstvu, da sama svojih evidenc ni predložila, ker jih ni vodila, čeprav jo k temu predpisi zavezujejo, je sodišče prve stopnje obseg opravljenega dela pravilno ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je ponudila tožnica. Upoštevajoč navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Vsa relevantna dejstva so ugotovljena. Kako delavec vodi svojo evidenco delovnega časa, je v njegovi domeni, ali z njo, še posebej ob izostanku evidence, ki jo je dolžan voditi delodajalec, ter v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tudi dokaže obseg opravljenega dela, pa je v presoji sodišča. V konkretnem primeru je tožnica obseg opravljenega nadurnega dela uspela dokazati, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo.

8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o priznanju nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 v znesku 854,40 EUR z obrestmi. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na sodno prakso Sodišča EU, še posebej zadevi C-619/16 in C-684/16, iz katerih izhaja, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Pri presoji je tako potrebno upoštevati, ali je delodajalec delavcu dejansko omogočil uveljavitev te pravice. Delodajalec sicer delavcu ne sme odrediti koriščenja letnega dopusta, mora pa konkretno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti dopust, tako da ga vzpodbudi k izrabi dopusta, ter da ga pravočasno in natančno pouči o možnosti izgube te pravice. Če delodajalec uspe dokazati, da je bil delavec ustrezno poučen in je dejansko imel možnost izrabiti letni dopust, a tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja, pravo Unije ne nasprotuje temu, da delavec to pravico izgubi in da v primeru prenehanja delovnega razmerja s tem izgubi tudi denarno nadomestilo. Drugačna razlaga bi lahko vodila do prakse, ko delavci namenoma ne bi koristili dopusta, da bi si povečali plačo ob prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka tožnice ni vzpodbudila h koriščenju dopusta niti v času čakanja na delo niti v času teka odpovednega roka. Svojo dokazno oceno je glede navedenega prepričljivo utemeljilo na dejstvu, da toženka ni predložila nobenega dokaza o tem, da je tožnico sploh obvestila, koliko dni letnega dopusta ji pripada za leto 2020, še manj kdaj ga lahko koristi. Ni torej dokazano, da je toženka tožnico obvestila oziroma jo dejansko vzpodbudila k temu, da dopust koristi v času čakanja na delo ali v času teka odpovednega roka. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem logično označilo za neprepričljiv argument toženke, da je tožnico vzpodbujala h koriščenju dopusta v času, ko ji je bilo odrejeno čakanje na delo v izogib plačilu nadomestila za čas čakanja na delo, saj je nadomestilo za čas čakanja na delo nižje od nadomestila za koriščenje letnega dopusta. Prav tako se je glede tega sodišče pravilno oprlo na vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A5), v kateri ni navedeno, da lahko tožnica v času odpovednega roka koristi letni dopust. Vsled navedenemu pa posledično tudi ni dokazano, da tožnica dopusta ne bi koristila namerno in ob popolnem poznavanju posledic njegovega neuveljavljanja.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške, kot jih je utemeljeno priglasila, in sicer za odgovor na pritožbo 375 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji- OT), kar skupaj z materialnimi stroški znaša 229,50 EUR.