Jedro

Obdolženec je pokazal veliko vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, saj naj bi po tem, ko češki organi niso izpolnili postavljenih zahtev, še naprej pošiljal nevarne snovi na naslove različnih oseb, kar kaže na nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal.

Izrek

Obdolženemu I. C. se iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor za tri mesece, to je do 6. 6. 2015 do 9.00 ure.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obdolženega I. C. je Specializirano državno tožilstvo dne 8. 12. 2014 vložilo zahtevo za preiskavo zaradi kaznivih dejanj terorizma po prvem odstavku 108. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 11. 12. 2014 zoper obdolženca uvedel kazensko preiskavo, sklep je pravnomočen. V teku preiskave je preiskovalni sodnik zaslišal priče, ki jih je predlagalo tožilstvo in izdal odredbo za pridobitev elektronskih naprav in nekaterih drugih predmetov, ki so jih obdolžencu zasegli italijanski varnostni organi pri hišni preiskavi, vendar le-ti še niso bili pridobljeni.

2. Zoper obdolženca je bil iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 8. 12. 2014, ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30. 12. 2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 8. 1. 2015, podaljšan do 6. 3. 2015 do 9.00 ure.

3. Okrožna državna tožilka svetnica je dne 24. 2. 2015 podala predlog, naj Vrhovno sodišče obdolženemu I. C. podaljša pripor še za tri mesece iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker preiskava še ni zaključena. V predlogu ugotavlja, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil dejanja, zaradi katerih zoper njega teče kazenska preiskava, odrejena s pravnomočnim sklepom. V preiskavi, ki še ni končana, še niso bili pridobljeni oziroma izvedeni predlagani dokazi, niso bile pridobljene elektronske naprave, ki so bile zasežene obdolžencu v Italiji in ni še bil opravljen pregled zaseženega telefona in SIM kartic, računalnikov in nosilcev elektronskih podatkov. Državna tožilka tudi ocenjuje, da je še vedno podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec je italijanski državljan, v Sloveniji nima ne stalnega ne začasnega bivališča, pa tudi sicer ga na Republiko Slovenijo prav nič ne veže. Za dejanja, ki jih je obdolžen, so predpisane visoke kazni, zato je moč pričakovati, da bi se, če bi bil na prostosti, skušal izogniti kazenskemu pregonu v Sloveniji. Po mnenju tožilke je podan tudi priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, saj teža, način storitve in okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Obdolženec je pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal veliko vztrajnost, nima premoženja in ga po njegovi izjavi preživljajo starši, dejanja pa je očitno izvrševal zaradi pridobitve premoženjske koristi. Obdolženec je bil zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje že obsojen, saj je bil po lastni izjavi zaradi kaznivega dejanja tatvine leta 2006 obsojen v Italiji. Okrožna državna tožilka tudi meni, da je pripor neogiben ukrep, sorazmeren s težo očitanih kaznivih dejanj in ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom.

4. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je v pojasnilu, podanem v skladu s tretjim odstavkom 205. člena ZKP navedel, da je preiskava potekala tekoče, zaslišane so bile vse predlagane priče in izdana odredba za zaseg elektronskih naprav in nekaterih drugih predmetov, ki so bili obdolžencu zaseženi pri hišni preiskavi v Republiki Italiji, a slednjih sodišče, navkljub posredovanemu zaprosilu za mednarodno pravno pomoč in posredovanje EUROJUSTA, doslej še ni prejelo, zato preiskave ni bilo moč zaključiti. Ocenjuje, da je utemeljen sum, da je obdolženec storil dejanja, ki se mu očitajo, še vedno podan, saj ga doslej izvedeni zbrani dokazi, navkljub obdolženčevemu zagovoru, da je v dejanje terorizma padel po naključju, niso v ničemer omajali. Prav tako sta po njegovi oceni še vedno podana oba priporna razloga in je pripor neogiben in primeren ukrep za zaščito življenja in zdravja ljudi. Ocenjuje, da gre predlogu tožilstva slediti in pripor podaljšati za nadaljnje tri mesece, kajti preiskava v Republiki Italiji zaseženih elektronskih naprav, ki so za predmetni postopek izjemnega pomena, bo zaradi njihove številčnosti in obsežnosti v njih zajetih podatkov zagotovo terjala daljši čas.

5. Zagovornik obdolženca iz Odvetniške družbe G. se s predlogom tožilstva ne strinja. Zatrjuje, da priporni razlog begosumnosti ni podan, saj je Italija članica Evropske unije, zato odhod obdolženca v Italijo ne bi v ničemer oviral njegovega prijetja. Obdolženec je doslej sodeloval z organi pregona, kar kaže, da je pripravljen sodelovati v postopku in ne reševati zadev z begom. Obdolženec je študent, ki zaključuje študij, nima denarja, da bi lahko zbežal, saj ga preživljajo starši. Zagovornik tudi zatrjuje, da ni izkazana ponovitvena nevarnost. Dejstvo, da je preko spletne trgovine nabavil 170 do 200 gramov živosrebrnega klorida ni okoliščina, ki bi lahko utemeljila pripor, saj ta nabava nima ničesar s češkimi državnimi organi oziroma z očitkom terorizma. Po oceni zagovornika tudi ni pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, pa tudi kazenska preiskava bi bila lahko že končana. Neaktivnost tujih državnih organov pri izvajanju dokazov ni razlog za podaljšanje pripora, ki vsekakor ni več sorazmeren ukrep. Zagovornik meni, da bi odreditev hišnega pripora v celoti dosegla svoj namen in predlaga, da se predlogu tožilstva ne ugodi in se pripor odpravi oziroma zoper obdolženca odredi hišni pripor.

B.

6. Zoper obdolženega I. C. teče kazenski postopek za kaznivo dejanje terorizma po prvem odstavku 108. člena KZ-1, zanj je predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen od enega do desetih let zapora in je tako izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 205. člena ZKP za podaljšanje pripora nad tri mesece.

7. Obstoj suma, da je obdolženi storil dejanja, ki se mu očitajo, je utemeljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, v kateri so izvedena preiskovalna dejanja dokazno podlago o obstoju utemeljenega suma le še utrdila.

8. Obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je še vedno podan, saj se okoliščine glede tega niso spremenile. Obdolženec je italijanski državljan, ki ga na Republiko Slovenijo nič ne veže. Za nemoteno izvedbo kazenskega postopka, dokler teče kazenska preiskava, obdolžencu ni mogoče dovoliti, da bi zapustil območje Slovenije, če pa bi bil izpuščen na prostost, je podana nevarnost, da bi pobegnil v Italijo. Okoliščina, ki jo v zvezi s tem poudarja njegov zagovornik, češ da je Italija članica Evropske unije, na ugotovitev pripornega razloga begosumnosti ne vpliva. Navzočnost obdolženca v postopku je nujna zaradi izvedbe kazenske preiskave.

9. Podan je tudi še vedno priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zaenkrat sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da je obdolženec pokazal veliko vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, saj naj bi po tem, ko češki organi niso izpolnili postavljenih zahtev, še naprej pošiljal nevarne snovi na naslove različnih oseb. Obdolženec je bil, kot je sam izjavil, že kaznovan zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, to pa je bil po dosedanjih ugotovitvah tudi motiv za izvršitev kaznivega dejanja prometa z mamili. Okoliščina, da je bil obdolženec že kaznovan, poleg navedenih kaže na nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. V zvezi s ponovitveno nevarnostjo ni mogoče spregledati teže obravnavanega kaznivega dejanja terorizma, pa tudi kaznivega dejanja prometa z mamili.

10. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku, ki teče zoper njega, hkrati pa tudi za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi. Obdolženčev odhod v Italijo bi onemogočil uspešno izvedbo preiskave, ogrožena pa bi bila tudi varnost ljudi, če bi se realizirala ugotovljena nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj terorizma ali prometa z mamili. Po oceni Vrhovnega sodišča uspešne izvedbe kazenskega postopka in varnosti ljudi v tem primeru ni mogoče doseči drugače kot z odvzemom prostosti, saj je uspešnost milejših ukrepov odvisna od volje obdolženca. Glede na ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine v zvezi z obdolžencem in kaznivimi dejanji, zaradi katerih teče kazenska preiskava, ni mogoče sprejeti zaključka, da bi obdolženec spoštoval omejitve, zvezane z milejšimi ukrepi.

11. Preiskovalna dejanja, ki jih je še potrebno izvesti v kazenski preiskavi, so zvezana z aktivnostjo tujih državnih organov in pa strokovnjakov za pregled elektronskih naprav, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlog za podaljšanje pripora za tri mesece utemeljen, trajanje pripora pa tudi sorazmerno s težo obravnavanih kaznivih dejanj.