Jedro

3. odst. 131. čl. ZPPSL res določa, kot pravilno opozarja tudi pritožnica, da ločitvene pravice ostanejo v veljavi, če se stečajni postopek ne opravi zaradi razlogov, navedenih v 99. čl. tega zakona. Vendar pa v obravnavanem primeru upnica takšne pravice ni pridobila, zgolj s tem, da je bila izvršba dovoljena (s sklepom z dne 28.9.2004) se to ni zgodilo.

Izrek

Pritožba upnice se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo, ker je ugotovilo, da je bil nad dolžnico najprej začet, zatem pa zaključen stečajni postopek in dolžnica več ne obstaja.

Proti navedenemu sklepu je upnica vložila pritožbo in predlagala, da se postopek nadaljuje zoper dolžnico kot fizično osebo. V pritožbi zatrjuje, da je dolžnica dejavnost opravljala kot samostojna podjetnica, kar pomeni, da je bila neomejeno in osebno odgovorna za pravice in obveznosti, torej je odgovorna tudi s svojim lastnim premoženjem. Osebna odgovornost na podlagi 394. čl. ZGD ostaja tudi po prekinitvi dejavnosti. V sklepu z dne 6.3.2006 sodišče podaja informacijo, da je bil stečajni postopek končan po hitrem postopku, ker ni bilo premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso. V skladu s 131. čl. v povezavi z 99. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je dolžnica pridobila ločitveno pravico, saj je bila izvršba dovoljena že s sklepom dne 28.9.2004, torej eno leto pred stečajnim postopkom.

Pritožba upnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni jasno, kam meri pritožba z omembo 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), glede na to, da navedeni člen ureja pogoje za prenehanje družbe po skrajšanem postopku, v obravnavanem primeru pa pri dolžnici ne gre za takšno družbo, ampak za samostojno podjetnico posameznico, torej uporaba omenjenega zakonskega določila ne prihaja v poštev. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bil nad dolžnico dne 23.8.2005 začet, zatem pa 23.9.2005 zaključen stečajni postopek, ker ni bilo premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso. Takšen primer je urejen v 2. odst. 99. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) in v povezavi s tem določilom 3. odst. 131. čl. ZPPSL res določa, kot pravilno opozarja tudi pritožnica, da ločitvene pravice ostanejo v veljavi, če se stečajni postopek ne opravi zaradi razlogov, navedenih v 99. čl. tega zakona. Vendar pa v obravnavanem primeru upnica takšne pravice ni pridobila, zgolj s tem, da je bila izvršba dovoljena (s sklepom z dne 28.9.2004) se to ni zgodilo. Namen stečajnega postopka, ki teče nad določenim dolžnikom je, da se v njem razrešijo (prvenstveno) premoženjska razmerja med dolžnikom in njegovimi upniki in da se v primeru obstoja dolžnikovega premoženja (vsaj deloma) poplačajo upniki. V stečajnem postopku nad obravnavano dolžnico sicer do poplačila upnikov, zaradi izostanka dolžničinega premoženja, očitno ni prišlo, vendar pa se z zaključkom stečajnega postopka šteje, da so razrešena vsa premoženjska razmerja med njo in njenimi upniki, torej tudi z upnico v obravnavani izvršilni zadevi. Potem, ko je stečajni postopek zaključen, upnica za svojo terjatev do dolžnice iz naslova svoje poslovne dejavnosti, ne more več terjati poplačila; izvršbe zoper dolžnico ni več mogoče voditi in je zato utemeljena odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s katero je bila izvršba ustavljena (čeprav nepravilno iz razloga neobstoja dolžnice, saj ta kot fizična oseba še vedno obstaja).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbo upnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.