Jedro

Okvaro zdravja kot zakoniti znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ob tem, ko je v izreku navedena vrsta poškodbe in postavljena trditev, da je bilo zaradi te poškodbe zdravje oškodovanca okvarjeno, ni smiselno niti potrebno konkretizirati še z drugim besedilom.

Izrek

Zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.2.2004 kršene določbe 1. odstavka 133. člena KZ na način iz prve točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil pravnomočno zavržen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 27.10.2002 zoper obd. A.U. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena ZKP, ker da opis njegovega dejanja ne konkretizira nobene od posledic, ki so znak tega kaznivega dejanja, namreč bodisi začasno okvaro ali oslabitev dela oškodovančevega telesa ali organa ali okvaro zdravja ali zmanjšanje zmožnosti za delo, bodisi prizadetost oškodovančeve zunanjosti.

Zoper sklepa je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, namreč kršitve določb 1. odstavka 133. člena KZ. V opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu je navedeno, da je obdolženec povzročil oškodovancu udarnino desne ličnice in čela, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje. Dodatno opisovanje okvare zdravja oškodovanca je nepotrebno in bi povzročilo le nejasnost opisa, pa tudi začasnosti ni treba še posebej konkretizirati, ker je to že napravil zakonodajalec.

Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi navedeno kršitev kazenskega zakona.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP poslana obdolžencu, ki pa nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V tej zadevi Vrhovno državno tožilstvo uveljavlja kršitev določb 1. odstavka 133. člena KZ, ki predpisuje zakonite znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na način, ki je predviden v 1. točki 372. člena ZKP, torej, ali je dejanje, katerega je bil obdolženec obtožen, kaznivo dejanje. Stališče izpodbijanih sklepov je, da morajo biti vsi zakoniti znaki določenega kaznivega dejanja konkretizirani z dejanskimi okoliščinami posameznega primera in ne zadošča, kadar opis v izreku obtožnega predloga sicer povzame ta zakoniti znak, vendar pa ga konkretno ne opredeli, npr. s tem, kako se je manifestirala okvara zdravja in koliko časa je trajala.

Po 1. odstavku 434. člena ZKP vsebuje obtožni predlog med drugim opis kaznivega dejanja, ki obsega tudi opis izvršitvenih dejanj in posledic, zlasti če so te element inkriminacije. Z opisom kaznivega dejanja se določa okvir dokazovanja dejstev po eni strani in omogoča učinkovita obramba po drugi, zato je potrebno, da je opis čimbolj določen in natančen.

Stališče sodišča, da mora biti vsak zakoniti znak določenega kaznivega dejanja konkretiziran z dejansko okoliščino življenjskega dogodka, je torej načeloma pravilno, pozna pa tudi številne izjeme, ko določenega zakonskega znaka ni smiselno opredeljevati z drugimi besedami, kot je to že opredelil zakonodajalec. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto, pri kateri ni vselej nujno, da se določeni zakonski znak ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, še zlasti, če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. Okvara zdravja po 1. odstavku 133. člena KZ je zakonski znak, ki je sicer najsplošnejša posledica telesne poškodbe, vendar pa tudi taka, da je ni smotrno dodatno opredeljevati poleg opisa poškodbe in navedbe te posledice. Enako stališče je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo, npr. v sodbah št. I Ips 157/2004, I Ips 194/2004, I Ips 244/2004 in I Ips 19/2005. Tak je tudi obravnavani primer: nekatere posledice pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe je mogoče in potrebno konkretizirati, npr. kateri del telesa ali organ oškodovanca je bil okvarjen ali kako je bila prizadeta njegova zunanjost. Okvaro zdravja kot zakoniti znak tega kaznivega dejanja pa ob tem, ko je v izreku navedena vrsta poškodbe in postavljena trditev, da je bilo zaradi te poškodbe zdravje oškodovanca okvarjeno, praktično ni smiselno niti potrebno konkretizirati še z drugim besedilom. Začasnost bi bilo mogoče in smiselno določneje opredeliti zaradi presoje teže kaznivega dejanja, vendar pa ne vpliva na presojo obstoja kaznivega dejanja, razen v okviru določb 14. člena KZ.

Vrhovno sodišče zato pritrjuje zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja obdolženca vsebuje vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, torej sta izpodbijana sklepa zmotno ugotovila, da njegovo dejanje ni kaznivo dejanje.