Jedro

Tožena stranka pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati daljšega časovnega obdobja, saj ZDR ne ločuje med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela. Okoliščina, da je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sklepala pogodbe z družbo, ki je zagotavljala delo delavcev drugemu uporabniku, ne dokazuje tega, da je potreba po takšnem delu obstajala takrat, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana. Ker je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice, napoteni delavci pa so opravljali drugo delo, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Čeprav družba, v kateri je bila tožnica zaposlena pred zaposlitvijo pri toženi stranki, ni pravni prednik tožene stranke, je potrebno delovno dobo, ki jo je tožnica tam dopolnila, upoštevati pri odločanju o višini odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem je bistveno, da ji delovno razmerje pri prejšnji družbi ni prenehalo po njeni volji, da je ves čas opravljala isto delo v istem obratu ter da ob prehodu ni prejela akta o razporeditvi ali nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II, s katero je bilo odločeno o podrednem tožbenem zahtevku, spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da odpovedni rok, v katerem je tožena stranka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2004 odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 1. 2004, znaša 75 dni in tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki po poteku tega odpovednega roka;

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi neupoštevanja odpovednega roka v delovno knjižico od 8. 5. 2004 do 7. 6. 2004 kot delovno dobo ter ji za ta čas izplačati neto plačo 110.5001,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 6. 2004 do plačila;

3. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko od bruto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega zavarovanja v višini 22.527,00 SIT mesečno, iz naslov zdravstvenega zavarovanja v višini 9.243,00 SIT mesečno, iz naslova zaposlovanja v višini 203,00 SIT mesečno ter iz naslova starševskega varstva v višini 146,00 SIT mesečno, vse zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 6. 2004 dalje do plačila;

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 500.033,00 SIT; Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 49.193,00 SIT, se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 167.595,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2005 do plačila; vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 47.902,80 SIT.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o plačilu plače, prispevkov in odpravnine se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2004 nezakonita (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da jo v roku osem dni po pravnomočnosti sodne odločbe pozove nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 8. 5. 2004 dalje do vrnitve na delo v delovno knjižico vpiše delovno dobo ter ji za čas od začetka nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve 8. 5. 2004 nazaj na delo, izplača mesečno neto plače v višini 110.501,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska plače, to je od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I/2 izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da za tožnico od njene bruto plače za čas od 8. 5. 2004 dalje do vrnitve nazaj na delo obračuna in plača prispevke iz naslova pokojninskega zavarovanja v višini 22.527,00 SIT mesečno, iz naslova zdravstvenega zavarovanja v višini 9.243,00 SIT mesečno, iz naslova zaposlovanja v višini 203,00 SIT mesečno ter iz naslova starševskega varstva v višini 146,00 SIT mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (točka I/3 izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, pri čemer v izreku ni posebej označilo, da se celotna II. točka izreka nanaša na podredni zahtevek. Tako je zavrnilo tožničino zahtevo za ugotovitev, da odpovedni rok znaša 75 dni, zaradi česar tožnici delovno razmerje pri toženi stranki preneha po preteku tega odpovednega roka (točka II/1 izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna v delovno knjižico čas od 8. 5. 2004 do 7. 6. 2004 vpisati kot delovno dobo ter ji za ta čas izplačati neto plačo 110.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 6. 2004 do plačila (točka II/2 izreka) ter ji od bruto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega zavarovanja v višini 22.527,00 SIT mesečno, iz naslova zdravstvenega zavarovanja v višini 9.243,00 SIT mesečno, iz naslova zaposlovanja v višini 203,00 SIT mesečno ter iz naslova starševskega varstva v višini 146,00 SIT mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 6. 2004 do plačila (točka II/3 izreka). Končno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožničin zahtevek za izplačilo odpravnine v znesku 549.226,00 SIT (točka II/4 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o primernem tožbenem zahtevku tožnica navaja, da iz izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da je tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedela, da gre pri zmanjšanju naročil v začetnih treh mesecih leta 2004 zgolj za običajna nihanja na trgu in da se bo proizvodnja v kasnejšem obdobju povečala. Tožena stranka je preko družbe XX d.o.o. v obdobju od septembra do novembra 2004 zaposlil 43 delavcev, nekaj zaradi svojih naročil, nekaj pa zaradi predvidene razširitve družbe. Tožnica se strinja s sodiščem prve stopnje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) ne loči več med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po delu delavca, določa pa, da mora biti odpovedni razlog rese in utemeljen. Tožena stranka je za povečanje proizvodnje, ki bi sledila, vedela tudi za dan, ko je tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je z delnim prikazovanjem o obsegu proizvodnje tožnico, skupaj z nekaterimi drugimi delavci želela odpustiti zaradi nabave cenejše delovne sile preko družbe XX d.o.o., ki se ukvarja s posredovanjem delavcem drugim uporabnikom. Sicer pa je tudi priča V.B. Izpovedala, da gre pri najemu delovne sile za znatno znižanje stroškov. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni podan, saj se naročila niso zmanjšala, temveč le neenakomerno razporedila. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pa pritožba navaja, da je tožnica svoje delo dejansko opravljala v obratu homokinetike družbe XY d.d., ki je iz tega obrata, z izjemo stavbnih zemljišč, ustanovila novo družbo XY1 d.o.o., kasneje preimenovano v XY2.. Sprememba pravne osebe delodajalca na delovno razmerje tožnice ni imela nobenega vpliva, saj je delo še naprej opravljala brez prekinitve. Tudi kadrovsko evidenco za tožnico je vse do leta 1997 še naprej vodil prejšnji delodajalec XY d.d., čeprav je tožnica že od 1. 1. 1993 imela delovno razmerje pri družbi XY1 d.o.o.. Tožnica je tako izkazala, da obstaja v njenem delovnopravnem razmerju tako imenovani institut prevzema delavca med družbo XY3 d.d. in toženo stranko, saj je bila slednja ustanovljena prav s sredstvi obrata homokinetike družbe XY d.d., v katerem je tožnica delala na dan ustanovitve nove družbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnica zmotno tolmači izpovedbo direktorja tožene stranke, saj ta nikoli ni izjavil, da za naročila kupcev ve za tri mesece naprej ali celo za šest mesecev naprej. Pritožbeno zatrjevanje, da se naročila pri kupcih v spornem obdobju niso zmanjševala je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Protispisna naj bi bila pritožbena zatrjevanja, da se je tožena stranka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločila zato, da bi naročila cenejšo delovno silo pri družbi XX d.o.o.. Izjava priče V.B. o tem naj bi bila izvzeta iz konteksta, saj priča nima vpogleda v to, koliko delodajalca stane takšen najem. V resnici je delovna sila najeta preko XX d.o.o. lahko le dražja varianta, o čemer je izpovedal direktor tožene stranke. Ni šlo za običajno nihanje naročil, temveč za večmesečno kontinuirano znižano povpraševanje in naročanje. V jeseni 2004, ko se je situacija z naročili izboljšala, so ponovno zaposlovali vse delavce, ki so izkazali interes. Zakaj se tožnica ni javila, čeprav je dobro vedela, da tožena stranka zaposluje ljudi, je znano samo njej. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s prenehanjem potreb po opravljanju dela, ki ga je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati daljše časovno obdobje, ker naj bi šlo pri zmanjšanju naročil v času od v začetnih treh mesecih leta 2004 le za neenakomerno razporeditev. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je pri toženi stranki v obdobju od marca do junija 2004 zmanjšal planiran obseg proizvodnje, zaradi česar je tožena stranka bila prisiljena odpuščati delavce. Tožena stranka je pri tem ugotavljala, ali obstaja možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati, vendar je ugotovila, da to ni možno.

Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati daljše časovno obdobje. Tožnica sama ugotavlja, da novi ZDR ne loči več med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela, zato tudi več ne določa, kakšno časovno obdobje mora obstajati prenehanje potreb po opravljanju določenega dela. Celo nasprotno. ZDR postavlja prekluzivne roke, v katerih mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi takrat, kadar gre za poslovni razlog. Zaradi navedenega je brez zakonske osnove domneva tožnice, da bi tožena stranka pri ugotavljanju obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati šestmesečno obdobje.

Okoliščina, da je tožena stranka kasneje najemala delavce preko družbe XX d.o.o., sama po sebi ne pomeni nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kasnejše sklepanje pogodb o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki v skladu z določbami členov 57 do 62 ZDR opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku ne dokazuje tega, da je potreba po takšnem delu obstajala tudi takrat, ko je bila podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela kontrolorjev FF v tolikšnem številu, kot je bilo sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da tudi kasneje, ko so k toženi stranki kot uporabniku bili napoteni delavci družbe XX d.o.o., tožena stranka ni najemala delavcev za delovno mesto kontrolorja FF, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V skladu s prvim odstavkom 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zmanjšanje obsega naročil in posledično zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu kontrolo FF, je prav gotovo ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, na podlagi katerih bi se odločila, kateremu od večih delavcev, ki so imeli pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja FF, bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin primarni zahtevek, saj je bila iz poslovnega razloga podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o podrednem tožbenem zahtevku. Tožnica sicer tudi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja, katera odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno oziroma jih sploh ni ugotovilo. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker bi glede na izvedene dokaze moralo zaključiti, da je prišlo do pravnega prenosa dela podjetja XY3 d.d. na novo ustanovljeno družbo in s tem do prevzema tožnice, pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj navedeno pomeni pravno in ne dejansko vprašanje.

Res je sicer, da XY3 d.d., pri kateri je bila tožnica zaposlena od 16. 10. 1985 do 31. 12. 1992 v korporativno-pravnem pomenu besede, ni pravni prednik tožene stranke. Vendar pa jo je glede pravice do odpravnine in odpovednega roka potrebno obravnavati kot pravnega prednika tožene stranke v smislu določbe tretjega odstavka 109. člena ZDR. Bistveno je namreč, da tožnici ob prehodu iz družbe XY3 d.d. v družbo XY1 d.o.o., ki je nesporni pravni prednik tožene stranke, delovno razmerje ni prenehalo na podlagi njene volje. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi tožnice o tem, da je tožnica vse od leta 1984 pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delala v obratu homokinetike in da v vsem tem času ni dobila nobenega akta o razporeditvi ali pogodbo o zaposlitvi. Ob takšnem dejanskem stanju je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri tem ni šlo za prehod v smislu določbe 15. člena takrat, veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ta je namreč določal, da je bil delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogojih in v primerih, določenih s splošnim aktom. Ta določba je bila osnova za razporejanje delavcev iz ene organizacijske oblike v drugo, tovrstnih razporejanj pa je bilo ravno v tistem času izredno veliko zaradi statusnih reorganizacij in ustanavljanja novih družb. V času prehoda tožnice iz podjetja XY3 d.d. V XY1 d.o.o. sicer še ni veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v 15. členu izrecno predvidela, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delu k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Vendar je pravna praksa že pred uveljavitvijo SKPgd zavzela stališče, da se pri odpravnini, ki pripada trajno presežnemu delavcu, delovna doba delavca, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo, upošteva, kot da je delavec ni spremenil zaposlitve. Navedeno pomeni, da je kot pridobljeno pravico potrebno obravnavati pravico delavca, ki je prešel v drugo organizacijo na podlagi 15. člena ZTPDR, da se mu pravice iz delovnega razmerja, ki so vezane na delovno dobo, odmerijo tako, kot da ni spremenil zaposlitve, ne glede na kasnejšo določbo tretjega odstavka 109. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je zato uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek, da se pri odmeri odpovednega roka upošteva tudi delovna doba, dosežena pri družbi XY3 d.d.. Ob upoštevanju te delovne dobe je tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela 18 let delovne dobe pri delodajalcu in ne 19 kot navaja sama, zato v skladu s 3. alineo drugega odstavka 92. člena ZDR minimalni odpovedni rok traja 75 dni. Zaradi navedenega je utemeljen tožničin zahtevek, da se ji v delovno knjižico vpiše delovna doba ob upoštevanju takšnega odpovednega roka, ki je dejansko iztekel 7. 6. 2004. Glede na navedeno je utemeljen tudi tožničin zahtevek za plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi napačno odmerjenega odpovednega roka ter za plačilo prispevkov od tako obračunane plače. Glede tega dela tožbenega zahtevka tožena stranka izračunu tožnice po višini niti ni oporekala.

Pač pa je tožnica napačno izračunala višino razlike med pripadajočo in dejansko izplačano plačo. Tožnica je namreč pri izračunu zmotno upoštevala, da ima pri toženi stranki 19 let delovne dobe, v resnici pa jih ima 18 let, 6 mesecev in 24 dni. Ker se v skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR pri izračunu odpravnine upoštevajo samo polna leta, je tožnica upravičena do odpravnine v višini ene tretjine povprečne mesečne plače, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu. Povprečna mesečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih je znašala 147.581,00 SIT, kar med strankama niti ni sporno. Tožnica je upravičena do odpravnine v višini 18-kratnika 1/3 tega zneska, kar znaša 885.453,99 SIT. Ob upoštevanju že izplačane odpravnine v višini 385.453,00 SIT se pokaže, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati še razliko v višini 500.033,00 SIT in ne vtoževanih 549.226,00 SIT.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti, razen glede plačila razlike v odpravnini, pri čemer je tožnici namesto vtoževanih 549.226,00 SIT dosodilo znesek 500.033,00 SIT in da je zavrnilo višji zahtevek za plačilo zneska 49.193,00 SIT.

Ob takšni odločitvi je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je tožnica s pretežnim delom podrednega tožbenega zahtevka uspela. Glede na to, da tožnica s podrednim tožbenim zahtevkom ni zahtevala zgolj plačila razlike v odpravnini, temveč tudi priznanje delovne dobe zaradi nepravilno izračunanega odpovednega roka in plačilo prispevkov, pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje na 95 %, kar pomeni, da je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice, pred sodiščem prve stopnje znašajo 1275 točk (300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 150 točk za zastopanje na drugem naroku in 300 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 140.250,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še materialne stroške v višini 2 % oziroma 2.805,00 SIT, 20 % DDV v višini 28.611,00 SIT in takso za tožbo v višini 4.750,00 SIT, kar pomeni, da utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 176.416,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha tožnice v višini 95 % je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 167.959,20 SIT. Pritožbeno sodišče ni moglo priznati priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne ter potnih stroškov odvetnika. Tožnica si je odvetnika sicer lahko izbrala izven območja sodišča, ki je odločalo v tem sporu, vendar ji tožena stranka ni dolžna povrniti višjih stroškov postopka, ki so ji nastali zaradi tega. Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za pregled registrskega spisa, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za sestavo vlog.

Tožnica je s pretežnim delom pritožbe uspela (njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 95 %), zato je upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Nagrada odvetniku za pritožbo znaša 375 točk, k temu je potrebno prišteti materialne stroške v višini 7 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 42.020,00 SIT, skupaj z 20 % DDV pa 50.424,00 SIT. Tožena stranka je dolžna povrniti 95 % tega zneska, kar znaša 47.902,80 SIT.

Pretežni del podrednega tožbenega zahtevka pomeni premoženjski individualni delovni spor, pri katerem višina zahtevka ne presega 1.000.000,00 SIT, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) moralo odločiti, ali bo dopustilo revizijo. Pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Glede na to, da nobeden od navedenih razlogov ni podan, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopustil.