Jedro

Omejitev, da se pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove po tretjem odstavku 29. člena ZPIZ-1, velja tako za starostne pokojnine, uveljavljene izključno na podlagi zavarovanja po splošnem predpisu, kot za upravičence do pokojnine po določbi 108. člena ZObr. Slednja predstavlja le pravno izhodišče za oblikovanje pokojninske osnove, medtem ko glede določitve najvišje pokojninske osnove in ostalih vprašanj, povezanih z odmero pokojnine, zakon ne določa nobenih izjem in se zato v celoti uporablja splošna ureditev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. 4027081 z dne 12. 5. 2004 in št. P-4027081 z dne 6. 1. 2005; da se tožencu naloži izdajo nove odločbe, s katero bo določena pokojnina na podlagi s 1. 3. 1996 določene pokojnine v znesku 305.603,90 SIT, povečane s procentom vseh uskladitev do 31. 10. 2003 in da se tožniku izplača razlika med tako izračunano pripadajočo pokojnino ter izplačano pokojnino od 1. 11. 2003 dalje s pripadajočimi obrestmi, v 8 dneh (1. odstavek izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožniku izplačati tudi razliko med izplačano in pripadajočo pokojnino od 1. 3. 1996 do 31. 10. 2003, izračunane na podlagi izplačane pokojnine in pripadajoče pokojnine na podlagi pokojnine določene s 1. 3. 1996 v znesku 305.603,90 SIT, povečane s procentom vseh uskladitev do 31. 10. 2003, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh (2. odstavek izreka). Razsodilo je, da je dokončna odločba št. P-4027081 z dne 6. 1. 2005 pravilna in zakonita (3. odstavek izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper sodbo, kot je razvidno iz pritožbenih navedb pa zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov (1., 3. in 4. odstavek izreka), se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in navedel, da so mu bile v postopku pred sodiščem kršene ustavne pravice. Meni, da bi se moral glede na pojmovno razlago 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) znesek najvišje pokojninske osnove določati v bruto zneskih. V 49. členu ZPIZ-1 je namreč najvišja pokojninska osnova določena v neto zneskih, ki ne vpliva na položaj upokojencev po splošnih predpisih, pomeni pa oškodovanje upokojencev po 108. členu Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZObr), v skladu s katerim podlago za izračun pokojninske osnove predstavlja bruto plača, ki presega znesek najvišje pokojninske osnove. Najvišja pokojninska osnova, ki jo na podlagi 49. člena ZPIZ-1 določa Upravni odbor zavoda, bi morala biti določena v bruto zneskih, pokojnina tožnika pa omejena v višini 85 % najvišje pokojninske (bruto) osnove, kar bi bilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003, v kateri je bilo odločeno, da pokojninsko osnovo določa ZObr brez zmanjšanja za davke in prispevke, kot je določeno v splošnih predpisih. Določbi 49. člena ZPIZ-1, kolikor ta določa pokojninsko osnovo v neto znesku, očita neskladje z Ustavo RS. Nadalje se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je potrdilo pravilnost odločitve toženca o izenačitvi pojma bruto in neto zneskov pokojninske osnove tožnika. Meni namreč, da je toženec arbitrarno izenačil 85 % neto pokojninsko osnovo s 85 % bruto pokojninsko osnovo, čeprav razliko med njima predstavlja faktor 1,58982. Toženec bi zato moral izdati odločbo z veljavnostjo od 1. 11. 2003, na podlagi katere bi se tožniku odmerila pokojnina, ki bi bila enaka 100 % pokojninski osnovi po sklepih zavoda (v znesku 382.396,24 SIT) in jo usklajevati po splošnih predpisih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma da v zadevi meritorno odloči o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, ki jih tožnik zatrjuje, kot tudi ne določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v smislu 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s poznejšimi spremembami). Sodbo je tudi utemeljilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile kršene ustavne pravice tožnika. Med strankama pravno odločilna dejstva za rešitev spora niso sporna. Tožnik se očitno ne strinja z uporabo materialnega prava v izpodbijanih odločbah z dne 12. 5. 2004 in z dne 6. 1. 2005. Svoja materialnopravna naziranja, na katera pa sodišče pri sojenju ni vezano, je tožnik podrobno podal že v tožbi, tako da mu je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v sodnem postopku in so očitki o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave RS, enako pa tudi drugih ustavnih pravic, neutemeljeni.

Med strankama ni sporno, da je tožnikova pokojninska osnova na podlagi odločbe Ministrstva za obrambo št. 123-1207/96 z dne 28. 2. 1996, določena na podlagi povprečne mesečne bruto plače na dan 28. 2. 1996, znašala 359.534,00 SIT. Pokojnina, odmerjena v 85 % od navedene osnove, je na dan upokojitve 1. 3. 1996 znašala 305.603,90 SIT, s čimer je bila v izpodbijanih odločbah ustrezno upoštevana določba 2. odstavka 108. člena ZOBr, po kateri se pokojnina odmeri v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo v tožnikovem primeru predstavlja primerljiva plača zaposlenega delavca v Teritorialni obrambi z enako izobrazbo kot delavca, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve. Ob uskladitvi pokojnine na novo odmerjeno pokojnino (na dan 1. 11. 2003) pa je bilo v predsodnem postopku ugotovljeno, da tožnikova pokojnina presega pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove.

Kljub ugodnejšemu oblikovanju pokojninske osnove, ki velja za upravičence do pokojnine po določbi 2. odstavka 108. člena ZObr, po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga, da se pri odmeri pokojnine upravičencem po navedeni določbi ZObr ne bi upoštevale določbe ZPIZ-1 o najvišji pokojninski osnovi, tako kot velja za zavarovance, ki se v celoti upokojijo po splošnih predpisih. Omejitev, da se pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove velja po 3. odstavku 49. člena ZPIZ-1, podobno pa je določal tudi 1. odst. 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), velja na splošno, tako za starostne pokojnine, uveljavljene izključno na podlagi zavarovanja po splošnem predpisu, kot za upravičence do pokojnine po določbi 108. člena ZObr. Takšno stališče ima podlago v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-61/2000 z dne 18. 9. 2003, ki jo tožnik v pritožbi zmotno razlaga. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je ZObr določil le nekatere posebne pogoje v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine. V 2. odstavku 108. člena je ZObr le določil, kako se pripadnikom TO, ki so pridobili pravico do pokojnine po tem zakonu, oblikuje pokojninska osnova in v kakšnem odstotku od le-te se odmeri pokojnina. Določba 108. člena ZObr tako predstavlja le pravno izhodišče za oblikovanje pokojninske osnove, medtem ko glede določitve najvišje pokojninske osnove in ostalih vprašanj, povezanih z odmero pokojnine zakon ne določa nobenih izjem in se zato v celoti uporablja splošna ureditev. V tožnikovem primeru to pomeni, da je pokojninska osnova, potem ko je enkrat oblikovana neposredno na podlagi 108. člena Zobr, podvržena uporabi 49. člena ZPIZ-1, ki predpisuje najvišjo pokojninsko osnovo. To vsakokrat določi in objavi Upravni odbor zavoda v določenem znesku (1. odst. 49. člena ZPIZ-1), ki se, razen če uporabe te določbe ne izključuje poseben zakon, upošteva pri odmeri vseh pokojnin. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti stališču, da bi se tožnikova pokojnina odmerjala od najvišje bruto pokojninske osnove.

Skladno z razlogovanjem Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi upokojevanje, pod pogoji, določenimi v določbi 108. člena ZObr, pomeni tudi možnost uveljaviti takšno pokojnino, ki se po višini najmanj izenači s pokojnino, ki bi šla upravičencu, če bi v zatečenem delovnem razmerju dosegel pogoje za upokojitev po splošni ureditvi, torej ob upoštevanju dosežene pokojninske dobe in pokojninske osnove, od katere se je po splošnih predpisih ZPIZ-1 odmerjala starostna pokojnina. Vendar je, kot izhaja iz 13. točke navedene ustavne odločbe, potrebno upoštevati, da morajo ugodnosti, ki jih zakonodajalec glede upokojevanja določi posameznim kategorijam zavarovancev, imeti tehtne in razvidne razloge, kot tudi, da morajo biti v mejah tehtnosti teh razlogov in v sprejemljivem razmerju s splošno ureditvijo pravic do pokojnine. Tolmačenje tožnika, da se upošteva (bruto) znesek najvišje pokojninske osnove, bi po stališču pritožbenega sodišča privedlo do neenakega obravnavanja znotraj skupine upravičencev do pokojnine po določbah 108. člena ZObr. ZPIZ namreč poleg najvišje pokojninske osnove opredeljuje tudi najnižjo pokojninsko osnovo (48. člen ZPIZ-1). Namen omejitve pokojninske osnove navzdol v neto znesku je v zagotavljanju minimalne pokojnine vsem zavarovancem, torej tudi upravičencem do pokojnine po 108. člena ZOBr, ki bi bili sicer ob neupoštevanju določbe o najnižji pokojninski osnovi ali njenega določanja v bruto zneskih, nedvomno socialno ogroženi. Ker se v navedenih primerih minimalna pokojnina odmerja od najnižje neto pokojninske osnove, s čimer je vsem zavarovancem zagotovljen minimum pravic, je enaka merila (neto zneske pokojninske osnove) potrebno uporabiti pri odmeri pokojnin od osnov, ki presegajo znesek najvišje pokojninske osnove.

V sklepu Upravnega odbora zavoda z dne 26. 9. 2003 je bila od 1. 9. 2003 dalje določena najvišja pokojninska osnova v znesku 382.396,24 SIT (Ur. l. RS, št. 92/2003). Ob ugotovitvi, da pokojnina, odmerjena od tožnikove pokojninske osnove skladno z določbo 2. odstavka 108. člena ZObr, z uskladitvami na dan nove odmere (1. 11. 2003) presega znesek pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, je toženec utemeljeno upošteval omejitev iz navedene določbe in pri odmeri pokojnine upošteval zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo (3. odstavek 49. člena ZPIZ-1). Ob odmeri pokojnine v 85 % od najvišje pokojninske osnove (odmerni odstotek iz 2. odstavka 108. člena ZObr), je pravilno izračunal, da tožnikova pokojnina od 1. 1. 2003 dalje znaša 325.036,80 SIT na mesec.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).