Up-31/01

14. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 8. julija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Up 2/2000 z dne 19. 10. 2000 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 2746/97 z dne 26. 1. 2000 in odločbo Vlade št. 120- 04/97-1 (K1) z dne 2. 10. 1997 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik se je prijavil na razpis prostega mesta vodje Višjega državnega tožilstva v Kopru. Na razpis sta se prijavila dva kandidata, za katera je Personalna komisija Državnega tožilstva Republike Slovenije ugotovila, da sta primerna za opravljanje te funkcije. Minister za pravosodje (v nadaljevanju Minister) je Vladi predlagal, da za vodjo imenuje drugega kandidata, kar je ta z izpodbijano odločbo tudi storila. Pritožnik je zoper odločbo Vlade sprožil upravni spor. Vrhovno sodišče je njegovo tožbo zavrnilo in poudarilo, da sta pri oblikovanju Ministrovega predloga Vladi, koga naj imenuje na razpisano mesto, mnenji Personalne komisije Državnega tožilstva in pa Generalnega tožilca Republike Slovenije fakultativne narave. V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika. Strinjalo se je s stališčem senata prve stopnje, da sta navedeni mnenji za Ministra neobvezni, ker gre pri imenovanju vodij državnih tožilstev za drugačen postopek, kot je sicer predviden za imenovanje državnih tožilcev. Ob odločanju o pritožbi je drugostopni senat Vrhovnega sodišča tudi poudaril, da je akt o imenovanju posamičen akt, pri izdaji katerega kandidatu ne gredo vse pravice, ki jih sicer zagotavlja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. in nasl. - v nadaljevanju ZUP86). Iz te sodbe Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da imajo kandidati, ob izpolnjevanju zakonitih pogojev, pravico potegovati se za imenovanje, ni pa jim zagotovljena pravica, da so imenovani na mesto vodje višjega državnega tožilstva. Po mnenju Vrhovnega sodišča Minister o svojem predlogu ni bil dolžan obvestiti kandidata, ki ni bil predlagan.

2.Pritožnik navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča, ki je izpodbijani akt Vlade štelo za posamičen akt, zmotno. Meni, da je akt o imenovanju vodje višjega državnega tožilstva upravni akt ter da gre pri odločanju Ministra, koga bo predlagal Vladi v imenovanje, za odločanje po prostem preudarku, kar mu kot kandidatu zagotavlja vse procesne pravice po ZUP86. V pritožbi navaja, da ni bil seznanjen z mnenjem Personalne komisije Državnega tožilstva Republike Slovenije in Generalnega tožilca Republike Slovenije, kakor tudi ne s predlogom Ministra Vladi in tudi ne z odločitvijo Vlade o imenovanju vodje Višjega državnega tožilstva v Kopru, ki je odločala le o enem kandidatu. Zatrjuje, da sta mu bili zaradi tega kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in posledično pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Predlaga odpravo v izreku navedenih odločb in vrnitev zadeve Vladi v ponovno odločanje.

B.

3.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica in temeljna svoboščina. Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je izkazan pravni interes. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora namreč vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist (izboljšanje položaja), ki je brez tega ne bi mogel doseči.

4.Državni zbor je sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 110/02 - ZDT-B). Ta je v prvem odstavku 40. člena določil, da s 1. 7. 2003 prenehajo delovati višja državna tožilstva. Zato Vlada ne bi mogla ponovno odločati o imenovanju ustavnega pritožnika za vodjo Višjega državnega tožilstva v Kopru, niti ne bi mogla od Ministra zahtevati, da ponovi postopek oblikovanja predloga kandidata na razpisano mesto, čeprav bi ustavni pritožnik s to ustavno pritožbo morebiti uspel. Položaj ustavnega pritožnika se kljub morebitnemu uspehu ne bi izboljšal.

5.Glede na navedeno Ustavno sodišča ugotavlja, da pravni interes ustavnega pritožnika ne obstaja več. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v povezavi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednica senata

Milojka Modrijan