Jedro

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Dokaz z izvedencem sodišče izvede, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Res je sicer, da sodišče za ugotavljanje trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, pa tudi za ugotavljanje dejstev v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in prestanega strahu praviloma postavi izvedenca medicinske stroke, vendar pa to ni nujno, če te okoliščine sodišče lahko ugotovi samo, na podlagi znanja s katerim razpolaga. To bo zlasti v takšnih primerih, kot je konkretni, ko gre za relativno majhno poškodbo, katere mehanizem in posledice lahko doume vsak, že na podlagi lastnih izkušenj in zato ni potrebno posebno strokovno znanje.

Za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se odškodnina lahko dosodi le, če je močnejše intenzivnosti in to opravičujejo posebne okoliščine primera. V konkretnem primeru ni bilo ne enega ne drugega, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2009 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska pred 27. 6. 2011 (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je nesporno, da je tožnik v delovni nesreči utrpel pravno priznano nepremoženjsko škodo. Tožnik naloženega dela sploh ne bi smel opravljati, saj je bilo to delo v nasprotju s pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v nasprotju z omejitvami iz odločbe o priznanju invalidnosti III. stopnje. Ob škodnem dogodku je tožnik utrpel močne telesne bolečine in hud primarni strah. Hude telesne bolečine so trajale ves čas zdravljenja, tožnik pa je utrpel tudi hud sekundarni strah, saj je bilo zdravljenje dolgotrajno in prognoze zdravljenja niso bile spodbudne. Zaradi škodnega dogodka je tožnik utrpel tudi hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti. Tožniku se je spremenil način življenja in se je moral prilagoditi posledicam poškodbe pri delu. Dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR ne ustreza utrpljeni nepremoženjski škodi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa to, da je tožnik fizični delavec in delovni invalid ter da sebi primerno zaposlitev lahko najde le na omejenem delovnem področju. Sodišče bi za ugotavljanje višine nepremoženjske škode lahko postavilo tudi izvedenca medicinske stroke. Tožnik je pritožbi priložil še ostalo dokumentacijo vezano na pogoje dela tožnika pri toženi stranki. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. , 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje za ugotavljanje višine nepremoženjske škode lahko postavilo izvedenca medicinske stroke, je sicer možno razumeti kot uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, lahko pa tudi kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa v obeh primerih ne gre za kršitev na katero bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato bi tožnik v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP te kršitve moral uveljavljati že ob zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo. Takrat je bilo jasno, da sodišče prve stopnje ne bo izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke. Prvi odstavek 286.b člena ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi bilo možno razumeti kot uveljavljanje tega, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že pred sodiščem prve stopnje.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba neutemeljeno uveljavlja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tožnik tem ugotovitvam substancirano sploh ne ugovarja, temveč dejansko uveljavlja zgolj to, da je dosojena odškodnina prenizka.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Dokaz z izvedencem sodišče izvede, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Res je sicer, da sodišče za ugotavljanje trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, pa tudi za ugotavljanje dejstev v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in prestanega strahu praviloma postavi izvedenca medicinske stroke, vendar pa to ni nujno, če te okoliščine sodišče lahko ugotovi samo, na podlagi znanja s katerim razpolaga. To bo zlasti v takšnih primerih, kot je konkretni, ko gre za relativno majhno poškodbo, katere mehanizem in posledice lahko doume vsak, že na podlagi lastnih izkušenj in zato ni potrebno posebno strokovno znanje.

Tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejstva v zvezi s tem, kakšne telesne bolečine in druge neprijetnosti v času zdravljenja je utrpel zaradi udarca v koleno dne 28. 10. 2009. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter ostalih neprijetnosti v času zdravljenja: - na pregledu v Splošni bolnišnici A., dan po poškodbi, je bila ugotovljena občutljivost na pritisk v predelu medialne sklepne špranje, ugotovljeno je bilo tudi, da je gibljivost kolena boleča, - po opravljenem ultrazvoku kolena je bila tožniku predpisana longeta, hlajenje z ledom ter hoja z razbremenitvijo z berglami, - na pregledu v SB B. 12. 11. 2009 so bile bolečine še vedno prisotne, - ob kontrolnih pregledih 19. 11. in 27. 11. 2009 je bilo stanje isto, gibljivost kolena ni bila omejena, tožniku je bilo predpisano hlajenje z ledom in izogibanje težjim fizičnim naporom in obremenitvam levega kolena, - tožnik je bil v bolniškem staležu od 29. 10. 2009 do 27. 11. 2009. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 40/2007) dosodilo denarno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR oziroma 1,53-kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje. Takšna odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kakor je določen v 1. odstavku 179. člena OZ. Dosojena odškodnina je povsem primerljiva odškodninam, kakršne so sodišča dosojala za podobne primere.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so omejitve o katerih je izpovedoval tožnik (mirovanja po poškodbi, rehabilitacijske vaje, omejitve v zvezi s kopanjem, sprehajanjem, rekreativnimi dejavnostmi in vožnjo avtomobila) le prehodnega značaja in so trajale le tisti mesec, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Ustaljena sodna praksa je, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodi le v primeru, ko je to zmanjšanje trajno. Za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa se odškodnina lahko dosodi le, če je močnejše intenzivnosti in to opravičujejo posebne okoliščine primera. V konkretnem primeru ni bilo ne enega ne drugega, zato je sodišče prve stopnje ta del tožnikovega zahtevka utemeljeno zavrnilo. Odškodnina za nevšečnosti, ki jih zatrjuje tožnik in ki so trajale le v času zdravljenja, je dejansko že zajeta v odškodnini za telesne bolečine in druge nevšečnosti v času zdravljenja. Tožnik je sicer izpovedoval o še vedno trajajočih omejitvah, vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre po eni strani za težave, ki so povezane z ramo in hrbtenico, te pa niso povezane s škodnim dogodkom, po drugi strani pa za očitno pretiravanje tožnika. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo zatrjevanje, da naj bi zaradi poškodbe potreboval več energije in napora za doseganje istih rezultatov ter da z levo nogo nima več iste moči in natančnosti kot pred poškodbo, saj takšne posledice ne morejo izvirati iz udrnine.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi izpovedi glede utrpljenega primarnega strahu ob nezgodi in za ta strah utemeljeno dosodilo pravično denarno odškodnino v znesku 500,00 EUR oziroma 0,51-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v času odločanja sodišča prve stopnje. Obenem pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedbi o hudem strahu za izid zdravljenja, saj ta glede na to, da je tožnik utrpel le udrnino noge, da je bil bolniški stalež zaključen po enem mesecu in da med zdravljenjem ni prišlo do nobenih zapletov, res ni mogel biti tako intenziven, da bi upravičeval višjo denarno odškodnino.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.