Jedro

Pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu dokazno breme nosi vložnik, ki mora vzbuditi dvom v odločitev sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bila N. C. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 ji je bil naložen še dodatni pogoj, da mora oškodovani družbi D. d. o. o., povrniti premoženjsko korist v višini 5.504,50 EUR v roku petih mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo pogojna obsodba lahko preklicala in v njej določena kazen izrekla. V tem znesku je bil oškodovancu tudi pripoznan premoženjskopravni zahtevek.

2. Obsojenka se zoper sodbo ni pritožila, je pa pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz zbranega spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bil postavljen kakršenkoli dvom v sposobnost obdolženke podati svoj zagovor in spremljati glavno obravnavo.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev prvega odstavka 70. člena ZKP, saj je bila zaradi bolezni nezmožna, da se sama uspešno brani. V posledici tega bi ji moralo sodišče postaviti zagovornika, česar pa ni storilo. Ker je opravilo obravnavo brez navzočnosti zagovornika je nadalje kršilo še 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP (glavna obravnava je bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi po zakonu obvezna).

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je obsojenka pooblastila za zastopanje v postopkih pred sodiščem odvetnika M. H. iz M. Sodišče je v tej kazenski zadevi razpisalo več glavnih obravnav; Dne 25. 2. 2010 – udeležita se jo je tako obdolženka kakor zagovornik. Obdolženka je podala zagovor, zaradi izvedbe dokazov je bila glavna obravnava preložena na dne

29. 3. 2010, ko je bila glavna obravnava preložena zaradi možnosti plačila dolga na nedoločen čas.

Dne 7. 6. 2010 je bila glavna obravnava prav tako preložena na nedoločen čas, saj se je obdolženka opravičila s pojasnilom, da je napotena na psihiatrično ambulanto.

Dne 11. 6. 2010 je sodišče sprejelo opravičilo obdolženke, kjer je navedla, da ima psihične težave zaradi posledic fizičnega obračuna, predložila pa je tudi ambulantni izvid dr. R. O. specialista psihiatra, iz katerega izhaja, da se pacientka ambulantno zdravi zaradi akutne stresne reakcije. Nekaj dni opaža utrujenost, pasivnost, pozabljivost in raztresenost. Opravi le nekaj gospodinjskih del, potem pa se počuti utrujeno. Do kontrole, predvidene za dne 23. 8. 2010, je bila obdolženka še v bolniškem staležu. Glavne obravnave, razpisane za dne 23. 8. 2010, se ni udeležila, pristopil je le njen zagovornik.

Isto, torej, da obdolženka ni pristopila, čeprav je bil zoper njo odrejen prisilni privod, pristopil pa je zagovornik, se je zgodilo tudi na naroku, predvidenem za dne 6. 10. 2010. Dne 11. 10. 2010 je zagovornik sodišču posredoval obvestilo o prenehanju mandatnega razmerja.

Naslednji narok za glavno obravnavo je sodišče razpisalo za dne 27. 1. 2011. Dne 26. 1. 2011, to se pravi, dan pred glavno obravnavo, je sodišče prejelo obdolženkino opravičilo, v katerem navaja, da se iz zdravstvenih razlogov glavne obravnave ne more udeležiti, saj se še vedno psihiatrično zdravi v ambulanti, za kar dostavlja tudi dokumentacijo. Bo se pa vsekakor udeležila naslednje glavne obravnave, saj ima v ponedeljek 31. 1. 2011 kontrolo pri psihiatru.

Predložila je tudi zdravniško potrdilo, in sicer potrdilo zasebne ambulante splošne medicine dr. F. M., iz katerega izhaja, da se imenovana zaradi zdravstvenih težav ne bo mogla udeležiti obravnave dne 27. 1. 2011. Sodišče je še istega dne, to je 26. 1. 2011, odredilo prisilni privod in za glavno obravnavo opravljeno naslednjega dne so policisti Policijske postaje Ptuj odredbo realizirali. Glavna obravnava je bila opravljena, obdolženka je podala svoj zagovor, izvedeni so bili tudi vsi drugi potrebni dokazi, na kar je sodišče izdalo izpodbijano sodbo, zoper katero se obdolženka ni pritožila. Sodba je postala pravnomočna dne 5. 2. 2011. 7. Prvi odstavek 70. člena ZKP določa, da v primeru, ko je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju. Kdaj so podane pri obdolžencu takšne telesne ali duševne pomanjkljivosti, da se ni zmožen sam braniti je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. Gre torej za primer obvezne obrambe, ki izhaja iz določenih telesnih ali duševnih posebnosti obdolženca. Pri ugotavljanju ali je obdolženec nem ali gluh, sodišče ne bo imelo nikakršnih težav. Takoj ko bo to lastnost ugotovilo, mu je dolžno postaviti zagovornika. Vzroki, da je obdolženec nesposoben, da se sam brani, pa so lahko različni. Obdolženec je lahko nesposoben, da se sam brani zaradi telesnih hib ali duševne zaostalosti, ali pa zaradi različnih psihičnih stanj, ki ga pri aktivni obrambi onemogočajo (stanje omamljenosti, afekt, šok, abstinenčna kriza, epileptični napad, ipd.). Med temi stanji oziroma lastnostmi obdolženca in nesposobnostjo obrambe mora obstajati vzročna zveza, ki jo je potrebno ugotoviti v vsakem primeru. Kolikor se pojavi dvom v sposobnost aktivne obrambe, je sodišče dolžno angažirati tudi izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke. Jasno je namreč, da je sodnik glede presoje navedenega laik, vsekakor pa morajo biti pri samem zaslišanju podane neke okoliščine oziroma indici, iz katerih lahko sodnik posumi, da so pri obdolžencu prisotna neka psihična stanja ter da obstaja verjetnost, da se zaradi tega ni zmožen sam braniti.

8. V konkretnem primeru je obdolženka podala zagovor v navzočnosti svojega zagovornika (25. 2. 2010) in ni navajala nikakršnih ne psihičnih ne fizičnih težav. Več mesecev pred tem, ko je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče izreklo sodbo (27. 1. 2011), je predložila zdravniško dokumentacijo, iz katere izhaja, da naj bi pri njej prišlo do akutne stresne reakcije, zaradi katere opaža utrujenost, pasivnost, pozabljivost in raztresenost, dan pred zadnjo glavno obravnavo, pa je predložila le neobrazloženo zdravniško potrdilo zasebne ambulante splošne medicine, iz katerega izhaja, da se glavne obravnave ne bo mogla udeležiti zaradi zdravstvenih težav.

9. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, je obravnava potekala nemoteno, obdolženka se je zagovarjala in ni imela nikakršnih pripomb in tudi razpravljajoči senat ni zaznal nikakršnih okoliščin, ki bi kakorkoli postavljale pod vprašaj obsojenkino sposobnost sodelovati na glavni obravnavi. Obsojenka je bila očitno s sodbo zadovoljna in se nanjo ni pritožila. Pomisleke v svojo sposobnost obrambe je izrazila šele z zahtevo za varstvo zakonitosti in to le v obliki trditev, da bi morala imeti zagovornika, saj se je vendar pravočasno opravičila in poslala celo zdravniško potrdilo, ne da bi za svoje trditve priložila kakršnokoli zdravstveno dokumentacijo, iz katere ne bi izhajala samo diagnoza ampak vpliv bolezni na aktivno obrambo. S takšnim svojim ravnanjem pa ni vnesla nikakršnega dvoma v zakonitost postopka in zakonitost izpodbijane odločbe, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je izhajalo predvsem iz dejstva, da gre za odločanje o izrednem pravnem sredstvu ter da dokazno breme nosi vložnik, ki mora vzbuditi dvom v odločitev sodišča. Tega dvoma pa kot rečeno obsojenka s svojimi trditvami ni uspela vzbuditi.

10. Obsojenka je sicer bila spoznana za krivo, z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, vendar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov tega dela postopka, saj je menilo, da bi v nasprotnem primeru, glede na finančne obveznosti, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe ter njenega premoženjskega stanja bilo ogroženo njeno preživljanje.