Jedro

Odškodnina za neznatno škodo in pravno priznana škoda.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,100.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke, ki je uveljavljala zvišanje dosojene odškodnine, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Napak je ugotovljeno, da naj bi tožnikove fizične bolečine izvirale iz poškodbe kolena, ne pa iz dejstva, da je pri zdravljenju prišlo do zapletov in dodatnih bistvenih posegov v tožnikovo telo. V resnici pa je zlom sonde med posegom v koleno povzročil bolečine in nevšečnosti mimo bolečin zaradi poškodbe kolena. Tožnik je moral prestajati dodatne zdravstvene posege, ki so prinesli neznosne bolečine. Potrebni sta bili dve dodatni operaciji, ena v splošni anesteziji, rehabilitacija pa se je zavlekla nenavadno dolgo. Tožnikovo psihično ravnovesje je bilo porušeno. Strah, ki ga je utrpel, je bil dolgotrajen in še vedno traja. Zaradi komplikacij v zvezi s sondo je tožnik moral opustiti vse svoje hobije, med katerimi je tudi igranje košarke. Pravni standard telesnih in duševnih bolečin ter strahu je bil napačno ocenjen. Škoda, ki je tožniku nastala, je posledica delovanja tožene stranke. Zato je upravičen do pravične denarne odškodnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pogoje za obstoj tožbeno zatrjevanega splošnega civilnega delikta pravilno opredelilo. Ne zadošča namreč le ugotovitev o ravnanju tožene stranke, ki naj bi povzročilo škodo (medicinski inštrument se je zlomil med posegom v tožnikovo telo) zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja in vzročne zveze med takim ravnanjem in domnevno škodo, temveč - kumulativno - tudi ugotovitev, da je škoda sploh nastala. V razlogih izpodbijane sodbe opisana odločitev, po kateri se je sodišče druge stopnje najprej opredeljevalo do vprašanja, ali je tožniku sploh nastala (pravno priznana) škoda, je zato pravilno. Ob ugotovitvi, da take škode ni, se namreč ni treba posebej spuščati v vprašanje o nedopustnosti ravnanja tožene stranke in s tem obstoja njene odškodninske odgovornosti.

Opisano izhodišče je sodišče druge stopnje ob upoštevanju dejanskih ugotovitev privedlo do pravnega sklepanja, po katerem neznatna škoda ne opravičuje odškodnine. Tako stališče je pravilno. Po določbi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo le tedaj, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. V tem pogledu je enotna tudi sodna praksa: neznatna škoda ni pravno priznana škoda.

Revizija v svojih trditvah ne izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njim strinjalo. Gre za (po dveh izvedencih preizkušene) podatke o poteku zdravljenja in vplivu preloma medicinskega inštrumenta ter kovinskih ostankov v telesu na tožnikovo zdravje in počutje.

Posplošeno zatrjuje, da je sklepanje o neznatni škodi hipotetično; pri tem pa izhaja iz predpostavk, ki jih dejanske ugotovitve demantirajo. Zatrjuje, da mu je zlomljena sonda povzročila bolečine, da je zaradi komplikacij s sondo "duševno zrahljan" in da je moral opustiti vse svoje hobije. Pravne razlage, sprejete v sodbi sodišča druge stopnje torej ne izpodbija s stališča njenega obsega in trajanja, kakor ga ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Pri tem obe izhajata iz mnenj izvedencev, da tožnik samostojnih bolečin zaradi zloma inštrumenta in kasnejše odstranitve tujkov ni prestajal, trajne posledice pa so lahko povezane le z osnovno obolelostjo. V nasprotju s tem tožnik v reviziji vztraja pri trditvah o samostojnih bolečinah in posledicah zaradi nedopustnega ravnanja in o tem, da je "škoda velika in huda". Vse to nasprotuje ugotovljeni dejanski podlagi. Revizija tako izpodbija dejansko stanje, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP. Pri tem v nasprotju z določbo 387. člena ZPP navaja tudi nova dejstva. Trdi namreč, da sta bili zaradi posledic zloma sonde potrebni dve dodatni operaciji.

Sprejete dejanske ugotovitve tega ne potrjujejo. Ugotovljeno je, da so vsi pomembni zdravstveni posegi bili izvršeni le zaradi osnovne kolenske poškodbe. Pravno sklepanje o neznatnosti nastale škode pa temelji na dejanskih ugotovitvah, da bi bilo mogoče uvrstiti v okvir nevšečnosti le podaljšan poseg v lokalni anesteziji (odstranitev zlomljenega dela sonde) in podaljšano operacijo kolena v splošni omami zaradi - po opravljenem osnovnem posegu zaradi rupture meniskusa - dodatnega iskanja kovinskih delčkov. Ker to ni pustilo posledic, niti ni tožnik utrpel samostojnih bolečin zaradi zloma sonde in odstranitve kovinskih delčkov, je sodišče druge stopnje podaljšana posega v tožnikovo telo - v anesteziji - uvrstilo le med nevšečnosti, ki pa ne opravičujejo odmere odškodnine.

Odškodnino za prestani strah je mogoče priznati le tedaj, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Dejanske ugotovitve takega sklepanja ne omogočajo. Izpodbijana sodba je iz dokaznih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje povzela pomembne podatke o tem, da je tožnik prestajal strah zaradi izida zdravljenja kolenske poškodbe, torej svoje osnovne bolezni, ki nima povezave z zlomom inštrumenta. Slednja stvar pa mu ni povzročila takega strahu, da bi bilo porušeno njegovo duševno ravnotežje. Ob zlomu inštrumenta ga je zdravnik z natančnim pojasnilom hitro pomiril, intenziteta strahu po spoznanju o kovinskih tujkih do njihove odstranitve pa je relativizirana z ugotovitvijo, da tujki samostojnih bolečin in težav niso povzročali in da je tudi sporočilo, da mu je v kolenu še ostal tujek, tožnik sprejel le s presenečenjem.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po določbi 386. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da ji ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Revizijo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).