Jedro

Ker je upravičenkino premoženje prešlo v državno last najprej na podlagi menjalne pogodbe, ki jo je sklenila v sili, je upravičena do vrnitve tega premoženja. Res je bila toženki sprva dana nadomestna nepremičnina, vendar je morala tudi to nepremičnino kasneje prodati zaradi grožnje z arondacijo, zato sodišče druge stopnje utemeljeno pojasnjuje, da je bila upravičenki storjena krivica v dveh korakih, saj ji je bila parcela št. 16/33 k.o... odvzeta z dvema pravnima posloma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod. 1. ugotovilo, da je pokojna F. M. Z., roj. G., roj. 7.10.1921, upravičenka do denacionalizacije in ji je pod. 2. postavilo za skrbnika predlagatelja R. Z. Pod 3. je sklenilo, da je za vračilo nepremičnine zavezana Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter mu pod 4. naložilo, da mora vrniti upravičenki v last parc. št. 16/33 k.o..., vpisano pri vl.št. 959, ki je na podlagi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 27.5.1996 v lasti Republike Slovenije, ki mora navedeno parcelo vrniti v posest skrbniku R. Z. Pod 5. je sodišče sklenilo, da ostale nasprotne udeleženke niso zavezane za vrnitev premoženja in je predlog proti njim zavrnilo. Proti taki odločitvi se je pritožila tretja nasprotna udeleženka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je - v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje - tretja nasprotna udeleženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj ugodi reviziji in razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo v ponovno odločanje. Po njenem splošne družbene razmere niso dokaz, da se je nad posameznikom izvajala sila ali grožnja, zaradi česar je treba te okoliščine presojati posamično, od primera do primera. Če bi zakonodajalec menil, da so bile v spornem obdobju vse družbene razmere takšne, da so bili pravni posli sklenjeni pod grožnjo ali prisilo, bi to tudi uzakonil. Zato revidentka meni, da bi moralo sodišče za vsako parcelo posebej ugotoviti obstoj pogojev za vračilo in višino odškodnine, česar pa ni storilo. Predvsem pa se tretja nasprotna udeleženka ne more strinjati z odločitvijo, da se vrača že plačana parcela št. 16/33 k.o... Ta je bila zamenjana za parcelo št. 1752 k.o... in če bi šteli, da je bila v okoliščinah iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 67/98) sklenjena kupna pogodba zanjo, potem bi bil zavezan za plačilo odškodnine Slovenski odškodninski sklad. Samo v primeru, če bi bili pod silo, grožnjo ali zvijačo sklenjeni obe pogodbi (menjalna in kupna), je zavezanka za vračilo v naravi revidentka, toda le ob pogoju, da tudi upravičenka vrne nepremičnino, parc. št. 1752 k.o... oz. njej ustrezno vrednost. Ker sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ni štelo, da je upravičenka dolžna vrniti tisto, kar je prejela oz. ustrezno vrednost nepremičnine, zavezanka meni, da odločitev ni pravilna.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja v zvezi z 56. členom ZDen in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. RS, št. 30/86 do RS, št. 55/92), je bila revizija vročena nasprotnim udeleženkam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Kljub temu, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - da je upravičenka z Občino T. zaradi predvidene arondacije dne 22.9.1962 sklenila menjalno pogodbo, s katero je zamenjala parcelo št. 16/33 k.o... za parcelo št. 1752 k.o...; - da sta bili obe parceli ocenjeni po 20 din za m2 in ker je bila parcela, ki jo je prejela v zamenjavo, manjša (6034 m2 - 5003 m2), je prejela izplačano razliko; - da je 31.10.1964 upravičenka sklenila s KZ T. zaradi predvidene arondacije kupno pogodbo, s katero je prodala nepremičnino parc.

št.1752 k.o.. za 110.066 din.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da upravičenka ni želela odtujiti parcele št. 16/33 k.o..., ki jo je predhodno kupila in obdelovala, temveč jo je bila v letu 1962 prisiljena zamenjati za bolj oddaljeno parcelo zaradi grožnje z arondacijo. Da je šlo za okoliščine iz 5. člena ZDen sodišči nista ugotovili le na podlagi splošnih razmer, kakor jima očita revizija, marveč na podlagi okoliščin, ki sta jih v konkretnem primeru ugotovili iz izpovedi zaslišanih prič in iz listinskih dokazov, zlasti iz menjalne pogodbe in odločbe Občinskega ljudskega odbora T. z dne 18.3.1963 o dovolitvi arondacije.

Ker je upravičenkino premoženje prešlo v državno last najprej na podlagi menjalne pogodbe, ki jo je sklenila v sili, je upravičena do vrnitve tega premoženja. Parcela št. 16/33 k.o... je sedaj v lasti tretje nasprotne udeleženke, zato je ta zavezana za njeno vračilo v naravi (kar pogojno tudi sama priznava). Res je bila toženki sprva dana nadomestna nepremičnina, to je parcela št. 1752 k.o..., vendar je morala tudi to nepremičnino kasneje prodati, zato sodišče druge stopnje utemeljeno pojasnjuje, da je bila upravičenki storjena krivica v dveh korakih, saj ji je bila parcela št. 16/33 k.o...

odvzeta z dvema pravnima posloma.

Revidentka ob tem sicer utemeljeno opozarja, da mora upravičenka vrniti tisto, kar je prejela ob sklenitvi pogodbe oz. ustrezno vrednost nepremičnine. Toda sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prejela nadomestno parcelo, ki jo je morala kasneje prodati, prav tako proti svoji volji, zaradi sile in grožnje z novo arondacijo. Ker upravičenka parcele, ki jo je prejela v zamenjavo, nima več, bi lahko vrnila le tisto, kar je od države prejela kot kupnino zanjo. Ob tem pa je sodišče izračunalo, da je upravičenka prejela le 15% vrednosti parcele in revidentka ne ponuja drugačnega izračuna. Zato je sodišče pravilno uporabilo določilo 72. člena ZDen, po katerem se ne upoštevajo dane odškodnine, če niso presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je sodišče po določilu 393. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.