Jedro

Stranke lahko sklepajo posle v krajih plačilnih sredstvih pod pogoji in način, določen z zakonom. Dovoljena je uporaba deviz v pogodbah med fizičnimi osebami, pri čemer je valuta izpolnitve vedno tolar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati znesek 546.776,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1996 dalje do plačila, hkrati pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 13.336,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2004 dalje do plačila.

Obsodilni del prvostopne sodbe izpodbija toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bil kredit devizni, saj je bilo gotovinsko izplačilo v valuti v DEM in tudi delno vračilo kredita z dne 9.4.1996 je bilo vrnjeno v DEM. Prvo sodišče je neutemeljeno in na škodo toženca dovolilo, da je prevzemnik terjatve - tožnik, znesek v DEM spremenil v tolarsko protivrednosti in od te vrednosti zaračunal zakonite zamudne obresti. Prvo sodišče bi zato moralo zavrniti primarni tožbeni zahtevek in odločiti zgolj o podrednem tožbenem zahtevku. Toženec nadalje poudarja, da pogodba o odstopu terjatve v izterjavo z dne 11.3.1997 ni bila overjena in se tako poraja sum, da s strani podjetja P. d.o.o. ni bila nikoli podpisana, kar kaže tudi primerjava podpisov pogodbe z dne 11.3.1997 in aneksa z dne 8.12.1997, ki kaže, da teh dveh listin ni podpisala ena in ista oseba. To je še toliko bolj pomembno, ker je sama pogodba o odstopu terjatve v izterjavo z dne 11.3.1997 nedosledna in v njej mrgoli raznih napak. Zato se poraja dvom, ali je bil toženec tista oseba, katere dolg naj bi bil predmet pogodbe o odstopu terjatve v izterjavo. Pritožnik opozarja, da ni izkazana terjatev tožnika do družbe P. d.o.o., kot to izhaja iz pogodbe o odstopu terjatve v izterjavo z dne 11.3.1997. Toženec sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in naloži toženi stranki plačilo ustreznega zneska v EUR z obrestmi v višini deviznih vlog na vpogled oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje kot tudi, da je na tej podlagi pri odločitvi o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče pritožbe, ko meni, da bi moralo prvo sodišče ugoditi podrejenemu tožbenemu zahtevku, v katerem je tožnik uveljavljal plačilo denarne obveznosti v tuji valuti. Po Zakonu o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 52/02) je dovoljena uporaba deviz v pogodbah med fizičnimi osebami, pri čemer pa je valuta izpolnitve vedno tolar (18. člen citiranega zakona). V

1. odstavku navedenega zakonitega določila je predpisano, da lahko stranke sklepajo posle v tujih plačilnih sredstvih, vendar samo pod pogoji in na način, določen z zakonom. V obravnavani zadevi med strankama ne gre za takšen posel, glede katerega bi bila dovoljena izpolnitev denarne obveznosti v tuji valuti. Kolikor je bilo v posojilni pogodbi z dne 3.8.1995 navedeno posojilo v tuji valuti, tedaj je treba šteti to določbo kot dogovor o valutni klavzuli, v okviru katere velja, da je valuta izpolnitve domači denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Kolikor pritožba navaja okoliščine, s katerimi izraža dvom o pristnosti podpisov na pogodbi o odstopu terjtave v izterjavo z dne

11.3.1997, nadalje, ko opozarja na neoveritev podpisa, na dvom o izkazanosti tožnikove terjatve do družbe P. d.o.o., na dvom o obstoju pooblastilnega razmerja, je treba opozoriti, da gre za navajanje novih dejstev, ki jih toženec ni navajal v postopku pred prvim sodiščem, pri čemer pa v pritožbi z ničemer ne izkazuje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že pred prvim sodiščem.

Zato tovrstnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni bilo dolžno obravnavati.

Ker je glede na povedano sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker tudi ni našlo nobenih tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik mora sam kriti stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni pripomogel k razjasnitvi stvari (1. odstavek 155. člena ZPP).