Jedro

Tožnik je bil ob uveljavitvi nove uredbe (1. 1. 2020) vojaška oseba, ki ima veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od novembra 2011 do novembra 2021, zaradi sklenitve katere je po stari uredbi prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (1. 6. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač, kar mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo. Pri tem je napačno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS, z izplačilom pri plači za december 2021. Več kot to tožniku ni možno priznati po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe, po kateri se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski (SV) za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadla po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Po 2. členu nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Kot torej pravilno poudarja pritožba, posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba niti še ni veljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Odločba št. ... z dne 1. 6. 2020 se odpravi.

Toženka je dolžna tožniku v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 5.433,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Ugotovi se, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno deveto leto vojaške službe v višini ene bruto povprečne mesečne plače na zaposlenega v RS po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca decembra 2020.''

II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 183,60 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.''

II. Tožnik krije sam svoje stroške stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 229,50 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo delno zavrglo. Razsodilo je, da se odločba št. ... z dne 1. 6. 2020 odpravi, da je toženka dolžna tožniku v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 5.433,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno deveto leto vojaške službe v višini ene bruto povprečne mesečne plače zaposlenega v RS po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca decembra 2020. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni po prejemu sodbe povrniti stroške v znesku 656,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer glede uporabe Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova uredba – Ur. l. RS, št. 73/2019) v zvezi z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (stara uredba – Ur. l. RS, št. 67/2008). Navaja, da nova uredba ne ureja izplačila nagrad za nazaj. To bi pomenilo kršitev prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih aktov). Tako je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik po novi uredbi upravičen do posebne nagrade tudi za čas pred njeno uveljavitvijo, tj. pred 1. 1. 2020. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je, da vsi pripadniki dobijo enako število denarnih nagrad, vezano na zaključeno leto službe, vendar le za naprej.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil ob uveljavitvi nove uredbe (1. 1. 2020) vojaška oseba, ki ima veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od novembra 2011 do novembra 2021, zaradi sklenitve katere je po stari uredbi prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (1. 6. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač, kar mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo. Pri tem je napačno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS, z izplačilom pri plači za december 2021. Več kot to tožniku ni možno priznati po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe, po kateri se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski (SV) za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadla po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Po 2. členu nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Kot torej pravilno poudarja pritožba, posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba niti še ni veljala.

7. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP), zaradi česar je spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v sporu ni uspel, krije sam svoje stroške prvostopenjskega postopka, toženki pa je dolžan povrniti za odgovor na tožbo 300 točk, kar z materialnimi stroški znaša 183,60 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP).

8. Ker je toženka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti za odgovor na pritožbo 375 točk, kar z materialnimi stroški znaša 229,50 EUR (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).