Jedro

Iz plačilnih list pa je razvidno, da so bili dohodki, nakazani na tožnikov račun, večinoma znatno višji, to pa predvsem iz razloga, ker so bile k tem zneskom prištete tudi dnevnice za tujino. Tožena stranka se do zneskov, kot so razvidni iz plačilnih list, ni opredelila, čeprav so bile le-te predložene že v postopku na prvi stopnji. Iz 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije izhaja zgolj to, da se upoštevajo prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, nikjer pa ni definirano, kateri znesek se upošteva pod pojmom "prejemkov". Ker se tožena stranka do tega ni opredelila, se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je odločba pomanjkljivo obrazložena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-15/2020/35 (133-05) z dne 30. 11. 2020 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila zagotovilo Upravne enote Ljubljana št. 213-76/2019-34 z dne 23. 12. 2019 in odločila, da se prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri Upravni enoti Ljubljana vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Prvostopenjski organ je 23. 12. 2019 izdal zagotovilo, s katerim je odločil, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Republike Srbije in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

3. Zagotovilo je bilo predloženo v revizijo toženi stranki. Tožena stranka je v postopku revizije ugotovila, da je prvostopenjski organ nepopolno ugotovil dejansko stanje v delu, ki zadeva izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, kjer je določeno, da mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. V skladu s 3. členom Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena zakona med drugim šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo med drugim neprekinjeno prejema prejemke iz najemnine ali zakupnine. V skladu z določili iz petega odstavka 3. člena Uredbe pa se ne glede na prvi odstavek tega člena šteje, da ima prosilec zagotovljeno materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena zakona, če vsaj šest mesecev pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, ali prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, če gre za prvo zaposlitev prosilca po končanem šolanju v Republiki Sloveniji, ki jo je sklenil do dopolnjenega 28. leta starosti. Skladno z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.

4. Tožena stranka je po preučitvi vseh predloženih listinskih dokazov ugotovila, da v postopku niso bila izkazana zadostna sredstva za preživljanje petih družinskih članov, posledično pa s tem ni bilo izkazano izpolnjevanje pogojev iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožena stranka je ugotavljala dohodke tožnika v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo vloge za leti od julija 2018 do decembra 2018 in za leto 2019. Ugotavljala pa je tudi, kakšen je bil dohodek A. A., dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem v Bosni in Hercegovini v letu 2018 in 2019. Glede na zbrane podatke, ter upoštevajoč tožnikovo izjavo, da se z izkazanim dohodkom preživlja pet družinskih članov, tožena stranka ugotavlja, da je povprečni mesečni neto dohodek na družinskega člana v šestmesečnem obdobju pred vložitvijo vloge znašal 371,71 EUR, kar ne ustreza tedanjemu cenzusu. Iz navedenih podatkov izhaja, da cenzus ni bil dosežen v celotnem obdobju. Z ugotovljenim dejanskim stanjem je bil pooblaščenec tožnika seznanjen. Le ta je izrazil nestrinjanje z ugotovitvami tožene stranke in v svoji obrazložitvi podal drugačno tabelo. Tožena stranka se z njegovo obrazložitvijo ne strinja, ker je napačna in v neskladju s podatki, ki jih izkazujeta obrazec letne prijave davka na dohodek za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018, in obrazec, ki prikazuje pregled prihodkov in odhodkov od oddajanja premoženja za davčno leto 2018. Pri znesku, ki ga pooblaščenec prikazuje kot splošno olajšavo, ne gre za olajšavo, temveč za stroške, ki se odštejejo od celotnega letnega prihodka. Tožena stranka vztraja pri ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

5. Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da so v izreku navedeni napačni podatki o datumu in kraju rojstva ter državi rojstva tožnika. Iz navedenega razloga je zaprosil toženo stranko, naj popravi napake v odločbi, vendar jih ni ustrezno popravila. Napačen je tudi izračun dohodka, doseženega z oddajanjem nepremičnin v najem. Normirani stroški so fiksni in določeni v procentu, gre za splošno olajšavo, ki je v Federaciji Bosne in Hercegovine določena v višini 30%. Gre za posebno davčno olajšavo, ki je določena v 1. točki sedmega odstavka 20. člena Zakona o davku na dohodek Federacije Bosne in Hercegovine. Predmetni bruto dohodek za leto 2018 ni 10.864,50 BAM, ampak 15.495,00 BAM. Znesek dohodka v višini 10.864,50 BAM je davčna osnova, ki predstavlja dohodek, zmanjšan za normirane in dejanske stroške. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na nek drug primer, kjer je tožena stranka to upoštevala. Tožena stranka je tudi napačno navajala podatke o mesečnem dohodku za B. B. in A. A. za obdobje šestih mesecev pred vložitvijo vloge. Dohodek A. A. v letu 2018 je razdelila na dvanajst mesecev, kar je napačno. Upoštevati je treba dohodek, dosežen od julija 2018. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas sklenil 19. 7. 2013 in od takrat kontinuirano prejema prejemke. Poleg tega je tožena stranka v obrazložitvi odločbe navedla, da je treba izkazovati dohodke iz naslove najemnine najmanj od 22. 1. 2017, kar je v nasprotju s samo odločbo, kjer je ugotavljala zadostna sredstva v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo vloge. Tožena stranka se v obrazložitvi ni opredelila do celotnega dohodka tožnika. Podatki so razvidni iz plačilnih list in so v povezavi z drugimi dokazi v nasprotju z izpodbijano odločbo. Tožena stranka se do tega dokaza ni opredelila in to predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in obdrži v veljavi zagotovilo Upravne enote Ljubljana, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K točki I izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka popravila podatke o datumu in kraju rojstva ter državi rojstva tožnika s popravnim sklepom št. 213-15/2020/43 (133-05) z dne 4. 1. 2021, kar je razvidno iz upravnega spisa.

9. ZDRS v 4. točki prvega odstavka 10. člena določa, da je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo, tudi ta, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Deveti odstavek 10. člena ZDRS pa določa, da se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.

10. Sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno vprašanje, ali je ta pogoj izpolnjen. Tožeča stranka namreč oporeka izračunu, kolikšen dohodek prejema A. A. iz najemnine in kolikšen dohodek prejema tožnik iz naslova dohodka na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s slednjim tožnik v tožbi navaja, da se tožena stranka ni opredelila do celotnega dohodka tožnika, kot je razviden iz plačilnih list. Plačilne liste je tožnik tudi priložil k tožbi. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil ta dokaz predložen že v postopku izdaje upravnega akta na prvi stopnji in da tožnik utemeljeno opozarja na to, da so dohodki, kot izhajajo iz plačilnih list, drugačni od dohodkov v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v odločbi sklicuje na podatke, kot so razvidni iz preglednice, ki jo je Upravni enoti Ljubljana posredovala Finančna uprava Republike Slovenije (opomba pod točko 1 na 4. strani odločbe), k čemur je prištet še znesek regresa in vrnjena dohodnina. Iz plačilnih list pa je razvidno, da so bili dohodki, nakazani na tožnikov račun, večinoma znatno višji, to pa predvsem iz razloga, ker so bile k tem zneskom prištete tudi dnevnice za tujino. Tožena stranka se do zneskov, kot so razvidni iz plačilnih list, ni opredelila, čeprav so bile le-te predložene že v postopku na prvi stopnji. Iz 3. člena Uredbe izhaja zgolj to, da se upoštevajo prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, nikjer pa ni definirano, kateri znesek se upošteva pod pojmom "prejemkov". Ker se tožena stranka do tega ni opredelila, se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je odločba pomanjkljivo obrazložena. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz navedenega razloga, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo.

11. Sodišče je v navedeni odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takih primerih ZUS-1 daje sodišču skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

12. Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v skladu s primarnim tožbenim zahtevkom, da bi pustilo zagotovilo v veljavi, ker je ocenilo, da je primerneje, če o zadevah iz pristojnosti izvršilne veje oblasti, to je, o reviziji zoper prvostopenjsko odločbo, odloči sam upravni organ. Pri tem je upoštevalo tudi to, da v primeru revizije ne gre zgolj za vprašanje izpolnjevanja pogojev zadostnih sredstev za preživljanje, ampak je potrebno ugotavljati tudi vse ostale zakonske pogoje za sprejem v državljanstvo.

**K točki II izreka:**

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu Zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.