Jedro

Določba 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) govori o povrnitvi „stroškov zdravljenja in drugih potrebnih stroškov“. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroški bivanja v zdravilišču, kjer je bil tožnik na terapijah, niso izdatek, ki bi ga moral kriti sam, temveč potreben strošek, ki ga je dolžna kriti toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 4.944,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila. Toženko je zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožnika v višini 881,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper II. in IV. točko izreka navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da gre pri cervikobrahialnem sindromu za poškodbo, ki je vezana na poškodbo vratnega dela hrbtenice, ki pa ni predmet zavarovalnega kritja AO-plus zavarovanja, ter napačno zaključilo, da je dolžna tožena stranka plačati odškodnino za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel zaradi cervikobrahialnega sindroma. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu bi pravična in primerna odškodnina znašala 1.000,00 EUR manj, kot je dosodilo sodišče. Izpodbija tudi odločitev o upravičenosti tožnika do povrnitve stroškov bivanja v zdravilišču. Tožnik ni z ničemer dokazal svojih navedb, da je potreboval tako kompleksno terapijo, kot mu jo je lahko nudilo le Zdravilišče L., ki pa kot pogoj za nudenje terapij zahteva tudi bivanje v zdravilišču. Sodišče je na tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bil strošek namestitve potreben in medicinsko indiciran.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel kot posledico prometne nesreče. Po splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), ki ga je imel tožnik sklenjenega pri toženi stranki, slednja ne odgovarja za škodo zaradi natega ali zvina vratne hrbtenice (če ni medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov), kar v obravnavanem primeru ni bilo sporno. Tožniku je bila med drugim postavljena diagnoza zvina in natega vratne hrbtenice, ki je pri njem sprožila t.i. cervikobrahialni sindrom s stopnjevanjem težav, bolečinami in zavrto gibljivostjo vratne hrbtenice, izžarevanjem bolečin v obe rami in roki ter oslabljeno močjo ramenske muskulature, kot je ugotovil izvedenec. Za vse telesne bolečine, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči, in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje prisodilo 3.700,00 EUR odškodnine.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejanske ugotovitve glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem povzelo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin, povezanih s cervikobrahialnim sindromom, se je sodišče v nadaljevanju obrazložitve resda nekoliko nedosledno opredelilo, vendar pa je iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe jasno izluščiti, da pri odmeri odškodnine ni upoštevalo bolečin in nevšečnosti zaradi cervikobrahialnega sindroma, povzročenega s poškodbo vratne hrbtenice, kot to poskuša prikazati pritožba. V obrazložitvi odločitve o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je zmanjšana življenjska sposobnost tožeče stranke v predelu desne rame le v 50 % posledica poškodbe desne rame, 50 % pa je posledica z nihajno poškodbo vratne hrbtenice sproženega cervikobrahialnega sindroma, ki v skladu z določbo 4. odstavka 2. člena splošnih pogojev ni krita. Upoštevaje, da je sodišče v celoti podrobno povzelo prav tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je jasno navedeno, da je cervikobrahialni sindrom posledica poškodbe vratne hrbtenice, ki ne ustreza pogojem zavarovanja po splošnih pogojih, ter glede na dejstvo, da tožnik nepremoženjske škode za zvin in nateg vratne hrbtenice niti ne vtožuje, je po oceni pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe nedvomno razvidno, da sodišče prve stopnje tudi pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin ni upoštevalo tistih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi navedenega sindroma. Pritožbeno zavzemanje za nižjo odškodnino se tako izkaže za neutemeljeno. Tudi, če bi bilo razlogovanje prvostopenjskega sodišča mogoče razumeti tako, kot to navaja pritožba, čemur pa glede na zgoraj obrazloženo ni moč pritrditi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prisojena odškodnina v višini 3.700,00 EUR, glede na preostali del bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnik pretrpel zaradi obravnavanega dogodka, pravična in primerna in ne odstopa od zneskov, ki jih za podobne primere priznava sodna praksa.

7. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve premoženjske škode – stroškov bivanja v zdravilišču, kjer je bil tožnik na terapijah. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bilo zdravljenje v Zdravilišču L. potrebno in medicinsko indicirano. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, izhaja, da je bila tožniku kompleksna terapija (za različne vrste poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči) svetovana oziroma predpisana s strani fiziatra, o čemer je izpovedal tožnik, ter v izvedenskem mnenju potrdil tudi izvedenec. Pritožbene navedbe o potrebnosti zgolj zdravljenja, ne pa tudi bivanja, ne utemeljujejo drugačne odločitve. Predpisanega zdravljenja tožnik ne bi mogel opraviti brez nastanitve v zdravilišču, za katero pa, kot je pokazal dokazni postopek, tožnik v konkretnem primeru ni mogel dobiti odobritve zdravniške komisije in si je namestitveni del stroškov plačal sam. Določba 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) govori o povrnitvi „stroškov zdravljenja in drugih potrebnih stroškov“. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroški bivanja v zdravilišču, kjer je bil tožnik na terapijah, niso izdatek, ki bi ga moral kriti sam, temveč potreben strošek, ki ga je dolžna kriti toženka.

8. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).