Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, ki je bil rojen v času, ko so zoper starše trajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi, se določba 3. člena ZZVN razlaga tako, da morajo pogoj minimalnega časa trajanja izpolnjevati tako starši kot otrok, rojen staršem, nad katerimi so se izvajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja. Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik rodil materi v času, ko je zoper njo trajal prisilni ukrep, saj je bila dne 22. 10. 1942 internirana na otok Rab, od tu pa odvedena v taborišče Gonars, od koder se je vrnila dne 23. 4. 1943. Kot napačno pa je ocenila tožnikovo mnenje, da je določbam Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) o pridobitvi v tej zadevi obravnavanega statusa žrtve vojnega nasilja zadoščeno, če je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece zoper roditelja in da se je oseba v tem času rodila, ne glede na to, kolikor časa je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo zoper otroka. Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja je že od uveljavitve zakona eden od bistvenih pogojev čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa in mora tudi za žrtve vojnega nasilja v primerih, kakršen je obravnavan, veljati neka spodnja meja trajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa. Čas trajanja ukrepa oziroma dejanja za otroka ne more biti krajši kot za starše tega otroka. Zato je prvostopni organ odločil pravilno, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, ker njegovo bivanje od rojstva v taborišču Gonars dne 3. 4. 1943 pa do vrnitve dne 23. 4. 1943 ni trajalo tri mesece.

Tožena stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je zakonsko besedilo popolnoma jasno in eksplicitno določa, da je moral prisilni ukrep trajati proti staršem, torej je spodnja meja trajanja ukrepa ali dejanja vezana na starše in ne na otroke. Če bi zakonodajalec imel namen, da bi veljala spodnja meja trajanja ukrepa za otroka, bi to moral jasno zapisati. Razlaga tožene stranke, da mora obstajati spodnja meja ukrepov in dejanj za otroke, je nesprejemljiva, saj ta ne more biti krajša, kot za starše teh otrok. Ne le, da zakon ne določa, da je moral ukrep v najmanjšem roku trajati zoper otroka, je zakonodajalec očitno želel status žrtve priznati tudi tistim, ki so se v nemogočih razmerah rodili in po čudežu preživeli. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in o zadevi samo odloči. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi iz razlogih, ki jih je podala v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Razlaga, s katero je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, je skladna z uporabo določb ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/96, 43/99, 28/00 in 64/01), kakršna se je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja, oblikovala v upravno sodni praksi.

ZZVN določa oblike nasilnih dejanj in vrste prisilnih ukrepov okupatorja v času druge svetovne vojne, glede katerih imajo posamezniki, ki so jih preživeli, posebno varstvo (2. člen ZZVN). Pogoj za posebno varstvo pa je tudi najmanjše upoštevano trajanje nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov, ki ga je zakonodajalec določil v 3. členu v trajanju treh mesecev. Krajši čas je določen le za dejanske stane iz devetega odstavka 2. člena, tj. za odvzem prostosti s strani JLA ali organov SFRJ v času od 25. 6. 1991 do 18. 10. 1991. Z novelo ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96) je bila vzpostavljena pravna podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja osebam, rojenim staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. člena ZZVN. S to zakonsko dopolnitvijo pa se ni izključila uporaba določbe 3. člena ZZVN glede minimalnega roka trajanja prisilnega ukrepa, niti določilo česa posebnega glede časa trajanja ukrepa za take primere. Zato se tudi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, ki je bil rojen v času, ko so zoper starše trajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi, določba 3. člena razlaga tako, da morajo pogoj minimalnega časa trajanja izpolnjevati tako starši kot otrok, rojen staršem, nad katerimi so se izvajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi. Takšno stališče je potrdilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodbi opr. št. I Up 1033/99, opr. št. I Up 152/2000); da takšna uporaba zakona oziroma zakonska ureditev ni neskladna z ustavo pa je menilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-252/99-9 z dne 11. 4. 2002. Glede na navedeno sodišče tudi v obravnavanem primeru meni, da je tožena stranka pravilno pritrdila stališču prvostopnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, ker njegovo bivanje v taborišču od rojstva dne 3. 4. 1943 do vrnitve dne 23. 4. 1943 ni trajalo tri mesece.

Sodišče je navedeno odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.