Jedro

Tožeča stranka je tožbo umaknila še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, glede na to, da je tožena stranka po razveljavitvi 143. člena ZUJF z izplačevanjem nezmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za vnaprej takoj odpravila protiustavni poseg v višino pokojninske dajatve, v zvezi s plačilom razlik protiustavno zmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za nazaj pa je izdala odločbo v skladu z 3. odst. 143. člena ZOPRZUJF. Kljub temu, da je z upravnim aktom izplačilo protiustavno znižane razlike pokojninske dajatve izpolnjeno le delno v višini 20 % pripadajočega zneska ob izplačilu pokojnin za sporno obdobje, v preostalih 80 % razlike pa odloženo v izpolnitev na kasnejše obdobje, se tožeča stranka s takšnim načinom izpolnitve strinja, zaradi česar je ne more zadeti sankcija zamujenega umika tožbe. Zato je tožena stranka tožeči dolžna povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zaradi umika tožbe postopek ustavljen (I. točka izreka) in hkrati izrečeno, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka v višini 118,71 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve stroškovnega zahtevka. Meni, da za odločanje v predmetni zadevi določba 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku ni uporabljiva, saj ta v primeru umika tožbe ureja povračilo stroškov toženi stranki. V predmetni zadevi pa ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka izpolnila njen tožbeni zahtevek. Gre namreč za odpravo posledic negativne uskladitve pokojnin po ZUJF-u v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odst. 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ. Tako je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi tožena stranka z izdajo odločbe št. ... z dne 24. 6. 2013 prizpoznala tožbeni zahtevek. Ne gre za pripoznavo temveč le za saniranje protiustavnega stanja glede na odločitev Ustavnega sodišča. Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, se pri tem sklicuje na sodno prakso v zadevah II CP 1295/2010 z dne 25. 8. 2010, I Cpg 570/2011 z dne 22. 9. 2011 in I Up 60/2003 z dne 20. 7. 2006 ter predlaga zavrnitev pritožbe. Hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem procesnem stanju po tem, ko je postopek zaradi umaknjene tožbe ustavilo, in pravilni uporabi materialnega prava, toženo stranko utemeljeno zavezalo k povračilu stroškov postopka tožeči stranki.

Glede na sodno prakso in pravno teorijo je izpodbijana stroškovna odločba pravilno izdana ob uporabi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP). Med upravičence do povračila stroškov v smislu 1. odst. 158. člena ZPP je namreč potrebno šteti tudi tožečo stranko, (1) kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude z umikom tožbe. Navedeno določbo je po stališču pritožbenega sodišča na takšen način mogoče razlagati ob uporabi argumenta a simili ad simile. Gre za razlagalno metodo sklepanja od podobnega na podobno, ko se neposredno pravno normativno urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejen dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podoben primer velja enaka pravna posledica, ki je določena za neposredno urejen pravni primer. Prav takšno procesno stanje je po oceni pritožbenega sodišča podano tudi v predmetni zadevi.

Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, glede na to, da je tožena stranka po razveljavitvi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju: ZUJF) z izplačevanjem nezmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za vnaprej takoj odpravila protiustavni poseg v višino pokojninske dajatve, v zvezi s plačilom razlik protiustavno zmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za nazaj pa je izdala odločbo v skladu z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve 1., 2. in 3. odst. 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju: ZOPRZUJF). Kljub temu, da je z upravnim aktom št. ... z dne 24. 6. 2013 izplačilo protiustavno znižane razlike pokojninske dajatve izpolnjeno le delno v višini 20 % pripadajočega zneska ob izplačilu pokojnin za mesec junij 2013, v preostalih 80 % razlike pa odloženo v izpolnitev ob izplačilu pokojnin za mesec maj 2014, se tožeča stranka s takšnim načinom izpolnitve strinja, zaradi česar je ne more zadeti sankcija zamujenega umika tožbe. Stališče tožene stranke, da naj bi bilo v predmetni zadevi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker da z odločbo z dne 24. 6. 2013 tožbeni zahtevek ni bil pripoznan temveč le sanirano stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in ZOPRZUJF, je zmotno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 2. tč. 1. odst. 365. člena ZPP potrditi izpodbijano stroškovno odločbo v II. točki izreka sklepa.

Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka. Izdatka za pooblaščenega odvetnika v zvezi z odgovorom na pritožbo namreč glede na 155. člen ZPP ni mogoče šteti za potrebnega, saj ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Komentar ZPP Nina Beteto - 2. knjiga, stran 23.