Jedro

Posebno pravno varstvo pred odpovedjo PZ iz poslovnega razloga po

1. odstavku 114. člena ZDR uživajo le tisti delavci, ki so ob podaji redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga že stari 55 let in ne tudi tisti, ki šele v teku odpovednega roka dosežejo to starost.

Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravavo v celoti ponoviti in na pritožbeni obravnavi izvesti vse oz.

ključne dokaze. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi z odločilnimi dejstvi, bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišč prve stopnje na sodišče druge stopnje. Zato v takem primeru ni mogoče izvesti pritožbene obravnave po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1, saj je citirano določbo smotrno uporabiti le, če je za pravilno odločitev potrebno ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oz. sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1.2.2005 zaradi nezakonitosti in ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dnem izteka odpovednega roka, temveč da mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto ali na drugo ustrezno delo, ter mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico ter mu za ta čas obračunati vsakomesečne pripadajoče plače v bruto zneskih ter mu le-te izplačati v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne pripadajoče plače v plačilo dalje do plačila, to je od vsakega

18. dne v mesecu pri plači za pretekli mesec, ter mu priznati vse pravice iz dela in po delu. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 104.280,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.5.2005 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo in da tožena stranka trpi sama stroške svojega pooblaščenca.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbe materialnega prava, predvsem določilo 114. člena v zvezi z določilom 201. člena ZDR s tem, ko je zavzelo stališče, da tožena stranka tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker bi bil le-ta ob prenehanju delovnega razmerja starejši od 55 let. S takim stališčem se tožena stranka ne strinja, saj je tožnik rojen 10.3.1950, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mu je bila izdana dne 1.2.2005, torej 37 dni preden je dopolnil starost 55 let. Ker je tožniku pripadal 150 dnevni odpovedni rok, je tožnik šele v teku odpovednega roka in pred prenehanjem delovnega razmerja dopolnil 55 let. Po določilu 114. člena ZDR delodajalec res ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar je po mnenju tožene stranke pri tem bistvena starost delavca v času izreka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa starost delavca ob prenehanju delovnega razmerja, torej po izteku odpovednega roka, ki lahko traja, kot v danem primeru 5 mesecev ali celo po poteku še dodatnih 6 mesecev, če je delavec ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšnega namena pa zakonodajalec sigurno ni imel. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ima tožnik pravico do varstva starejših delavcev, zaradi česar mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bila tožniku dne 1.2.2005 izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katero je tožnik prejel

4.2.2005 in iz katere je razvidno, da tožniku delovno razmerje preneha po izteku 150 dnevnega odpovednega roka, šteto od naslednjega dne po vročitvi odločbe. Sodišče prve stopnje je ob ugotoviti, da je tožnik, ki je sicer rojen 10.3.1950, v času odpovednega roka dopolnil 55 let starosti, ocenilo, da gre pri tožniku za starejšega delavca v skladu z določbo 201. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), saj je ugotovilo, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja po izteku odpovednega roka bil starejši od 55 let in da tudi ni dal pisnega soglasja, da se mu sme odpovedati pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne

1.2.2005, nezakonita. V posledici tega zaključka, je sodišče ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo, ter da mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu.

Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Po določilih ZDR delavci, ki so starejši od 55 let (201. člen ZDR) res uživajo posebno varstvo, saj 1. odst. 114. člena ZDR med drugim izrecno določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar, ne glede na navedeno, je sodišče zmotno štelo, da ima tožnik status starejšega delavca samo iz razloga, ker je v času odpovednega roka dopolnil 55 let starosti.

Potrebno je namreč poudariti, da za presojo, ali ima delavec status starejšega delavca, ni pomembna njegova starost ob prenehanju delovnega razmerja, temveč je bistvena starost delavca v času izrečene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar pravilno opozarja že pritožba tožene stranke. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na določbo 114. člena ZDR, v kateri je izrecno določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar pomeni, da to varstvo uživajo le delavci, ki so ob izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejši od 55 let. Nikakor pa ta določba ne daje varstva delavcu, ki šele v teku odpovednega roka doseže omenjeno starost. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo določbo 1. odst. 114. člena v zvezi z določilom 201. člena ZDR, zaradi česar je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. V posledici tega je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovilo, saj zaradi zmotnega tolmačenja določbe 114. člena ZDR ni izvajalo nobenih dokazov v smeri, ali so bili na strani tožene stranke podani vsi zakoniti pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov.

Po določbi 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS št. 2/2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vendar, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerih bi bila mogoča ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. To pa pomeni, da bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek v tej smeri, kar pa vsekakor ni namen citirane določbe ZDSS-1, saj je za "popravo nepravilnost" v smislu 1. odst. 30. člena ZDSS-1 mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne pa, da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. V tem primeru namreč ne gre več za popravo nepravilnosti, če bi bilo treba za pravilno odločitev izvesti vse ključne dokaze o odločilnih dejstvih, saj bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar nikakor ni bil namen 30. člena ZDSS-1. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti vse dokaze, ki so odločilnega pomena za presojo odločitve in nato ponovno presojati utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.