Jedro

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ima delavec pravico do odpovednega roka. To pomeni, da ima v času odpovednega roka še pravico do dela na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi. To pa hkrati pomeni, da ima delodajalec pravico ustrezno planirati potrebe po delavcih in odločati o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tako, da bo glede na ugotovljeno prenehanje potreb po delu, ob upoštevanju rokov za podajo odpovedi iz petega odstavka 88. člena ZDR, delavcu na podlagi podane odpovedi delovno razmerje prenehalo s potekom odpovedanega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 25. 5. 2006. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače v znesku 6.439,06 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov in zahtevek za vrnitev na delo ter povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami in presojo, da je pri toženi stranki obstojal utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana, da pri tem tožena stranka ni ravnala v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, da ni bilo drugega ustreznega prostega delovnega mesta, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici in da niso bili podani drugi razlogi, zaradi katerih bi bila sporna odpoved nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. V času podaje odpovedi še sploh ni prišlo do prenehanja potreb po tožničinem delu na delovnem mestu direktorice zakladništva. Ker o tem izpodbijana sodba nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako se sodišče ni opredelilo do tega, zakaj je prenehala potreba po tožničinem delu. Dejansko sta zaradi reorganizacije prenehali potrebi po delu na dveh delovnih mestih, kar pomeni, da tožena stranka ni enako obravnavala prenehanje potreb po dveh delavcih. Kot rečeno pa v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi do prenehanja potreb po delu sploh še ni prišlo. Sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da K. N., ki je kot član uprave sopodpisal sporno odpoved, ni imel veljavnega mandata. Navaja, da je tožena stranka pri izbiri tožnice ravnala diskriminatorno. Prav tako tožena stranka tožnici ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto oziroma je celo spreminjala pogoje za zasedbo prostega delovnega mesta, ki bi lahko bilo za tožnico ustrezno.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je s tega vidika mogoče preizkusiti. Zato v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi ugotovitve naslednjih dejstev: Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot direktorica zakladništva za nedoločen čas.

Uprava tožene stranke je dne 16. 5. 2006 v smislu reorganizacije sklenila združiti oddelek zakladništva in oddelek investicijskega bančništva in je v tem smislu tudi sprejela Pravilnik o organiziranosti oddelkov zakladništva in investicijskega bančništva v skupni oddelek, ki naj bi stopil v veljavo s 1. 6. 2006. Istočasno je uprava odločila, da vodenje skupnega oddelka prevzame J., ki je dotlej vodil oddelek investicijskega bančništva.

J. je ustrezneje izpolnjeval pogoje za vodenje skupnega oddelka, saj je imel višjo stopnjo izobrazbe kot tožnica (magisterij), imel pa je tudi ustreznejše delovne izkušnje glede na težišče dela novega oddelka in izpit za borznega posrednika. Zato je bil za vodenje združenega oddelka J. izbran na podlagi objektivnih in ne diskriminatornih kriterijev.

Zaradi združitve oddelkov je prenehala potreba po tožničinem delu.

Pri odločanju o reorganizaciji in podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodeloval tudi član uprave K. N., ki mu je pred tem nadzorni svet dne 8. 5. 2006 že podaljšal mandat do leta 2010. V času sporne odpovedi je tožena stranka iskala kandidata za zasedbo prostega delovnega mesta specialista za poslovanje z vrednostnimi papirji z visokošolsko zahtevnostjo. Ker je bila tožnica univerzitetna diplomirana ekonomistka, to zanjo ni bilo ustrezno delovno mesto. Zanjo drugih ustreznih delovnih mest tožena stranka ni imela prostih.

Tožnici je bila sporna odpoved podana 25. 5. 2006 s 37-dnevnim odpovednim rokom.

9. Na navedene dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in ni moglo upoštevati revizijskih navedb, kolikor so poskušale te dejanske ugotovitve zanikati.

10. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišče soglaša, da je zaradi organizacijskih sprememb (združitve dveh oddelkov) pri toženi stranki obstojal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu določb prve alinee prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

11. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ima delavec pravico do odpovednega roka (drugi odstavek 92. člena ZDR). To pomeni, da ima v času odpovednega roka še pravico do dela na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi. To pa hkrati pomeni, da ima delodajalec pravico ustrezno planirati potrebe po delavcih in odločati o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tako, da bo glede na ugotovljeno prenehanje potreb po delu, ob upoštevanju rokov za podajo odpovedi iz petega odstavka 88. člena ZDR, delavcu na podlagi podane odpovedi delovno razmerje prenehalo s potekom odpovedanega roka.

12. Ker je uprava tožene stranke dne 16. 5. 2006 sprejela odločitev o združitvi oddelkov in o prenehanju potreb po tožničinem delu zaradi tega, je takrat pričel teči (objektivni in subjektivni) rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz takratnega petega odstavka 88. člena ZDR. Dne 25. 5. 2006 je tožena stranka torej tožnici podala odpoved znotraj takratnega 30-dnevnega subjektivnega roka, s tem, da je bila odpoved z vidika obstoja utemeljenega odpovednega razloga zakonita, ker je tožena stranka planirala dejansko prenehanje potreb po tožničinem delu do poteka 37-dnevnega odpovednega roka. Dejstvo, da naj bi pravilnik o združitvi oddelkov formalno stopil v veljavo šele s 1. 6. 2006, že iz tega razloga na zakonitost odpovedi ni moglo vplivati, saj je bilo to še pred potekom odpovednega roka, ko je bila tožnica tudi ob podani odpovedi še upravičena do dela na svojem delovnem mestu. Prav tako na zakonitost odpovedi ni mogla vplivati tožničina začasna odsotnost z dela zaradi bolezni ob izteku odpovednega roka, zaradi katere naj bi ji kasneje na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR delovno razmerje prenehalo šele z 31. 12. 2006. 13. Ob ugotovitvi, da pri toženi stranki ni bilo prostih za tožnico ustreznih drugih delovnih mest, je sodišče utemeljeno presodilo, da tožena stranka ni kršila določb tretjega odstavka 88. člena ZDR o preveritvi možnosti za ponudbo druge ustrezne zaposlitve.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v individualnem delovnem sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.