Jedro

Čeprav revident trdi, da je navedena najemnina v najemni pogodbi le fiktivna in da je splošno znano dejstvo, da profitne najemnine ne znašajo le 10.000 SIT, po presoji revizijskega sodišča zatrjevana višina najemnine ni splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, revident pa tudi sicer te trditve ni dokazal niti s svojo izjavo, ki pa jo je predložil šele v pritožbenem postopku, torej prepozno in je tožena stranka niti ni bila dolžna upoštevati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2004, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 11. 10. 2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa). Prvostopni organ je odločil, da je revident na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 410 točk, in da se z doseženim številom točk uvršča na 568 mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za družine, za katera prosilci glede na dohodek gospodinjstva niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine – lista A (1. točka izreka); in da se stanovanja zagotovijo na to listo uvrščenim upravičencem, ki so dosegli najmanj 545 točk. Sodišče prve stopnje je revidenta oprostila plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), mu je pa naložilo povrnitev stroškov upravnega spora tožene stranke v višini 66.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali sta upravna organa ravnala pravilno, ko pri odločanju o pravici do najema neprofitnega stanovanja nista upoštevala prednostne kategorije „večji delež dohodka gospodinjstva nameni za plačilo tržne najemnine – prosilec prispeva več kot tretjino dohodka za plačilo tržne najemnine“. Sodišče prve stopnje je iz upravnih spisov razbralo, da revident k predloženi najemni pogodbi, iz katere izhaja, da znaša najemnina 10.000,00 SIT, ni priložil svoje izjave z dne 23. 4. 2004, v kateri zatrjuje, da znaša najemnina 300 EUR. Pravi dokaz o višini najemnine je najemna pogodba, v kateri pa je zapisana najemnina, ki ne presega tretjine družinskega dohodka. Po presoji sodišča prve stopnje zgolj revidentova izjava o dejanskem plačilu najemnine v primerjavi z določili veljavne najemne pogodbe predstavlja nezadosten dokaz. Odločitev o povrnitvi stroškov postopka toženi stranki je sodišče oprlo na določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-168/2004-14 z dne 4. 6. 2006. 3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija 1. in 3. točko prvostopne sodbe in sklepa iz vseh razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbi v celoti, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora na prvi stopnji s pripadajočimi obrestmi ter plačilo pritožbenih stroškov, prav tako z obrestmi. Podredno pa predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sklepanje sodišča, da revidentova izjava o dejanski višini najemnine ne predstavlja zadostnega dokaza, je zmotno, še zlati ob splošno znanem dejstvu, da v Ljubljani tržna najemnina za stanovanje pač ne znaša zgolj 10.000,00 SIT. Glede odločitve o stroških upravnega spora pa meni, da konkretna zadeva ni primerna za udejanjanje odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sicer pa je tožena stranka vložila odgovor na tožbo še pred sprejemom citirane odločbe Ustavnega sodišča. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) pritrjuje presoji sodišča prve stopnje glede revidentove izjave o dejanski višini najemnine, ki pa jo je priložil šele k pritožbi v upravnem postopku in je navedba o potrdilu o najemnini nedovoljena novota. Pa tudi sicer, če bi revident imel potrdilo o zatrjevani višini najemnine, bi s takim dokazom zbral skupaj le 490 točk, kar bi še vedno bilo premalo za uvrstitev med najemnike neprofitnih stanovanj. Glede stroškov upravnega spora se sklicuje na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču, zato meni, da je sodišče odločilo o stroških pravilno v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta upravna organa pravilno ravnala, ko pri odločanju o številu zbranih točk pri revidentovi prijavi na razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem nista upoštevala prednostne kategorije „večji delež dohodka gospodinjstva nameni za plačilo tržne najemnine – prosilec prispeva več kot tretjino dohodka za plačilo tržne najemnine“ za uvrstitev na prednostno listo in hkrati za uvrstitev med upravičence, ki jim bodo zagotovljena stanovanja za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Pri tem je odločilno vprašanje, ali bi moralo sodišče prve stopnje in pred njim že upravna organa upoštevati višino najemnine, kot jo revident zatrjuje v svoji naknadno predloženi izjavi o najemnini v višini 300 EUR, ali pa kot dokaz o višini najemnine upoštevati le najemno pogodbo, iz katere je razvidna višina najemnine v višini 10.000,00 SIT.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da revident v upravnem postopku na prvi stopnji ni dokazal zatrjevane višine najemnine (300 EUR). Dejstva, ki niso splošno znana, je treba v upravnem postopku dokazati. Edini veljavni dokaz, ki ga je revident vložil v upravnem postopku na prvi stopnji, je bila najemna pogodba, iz katere pa izhaja, da je znašala najemnina 10.000,00 SIT. Čeprav revident trdi, da je navedena najemnina v najemni pogodbi le fiktivna in da je splošno znano dejstvo, da profitne najemnine ne znašajo le 10.000 SIT, po presoji revizijskega sodišča zatrjevana višina najemnine ni splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, revident pa tudi sicer te trditve ni dokazal niti s svojo izjavo, ki pa jo je predložil šele v pritožbenem postopku, torej prepozno in je tožena stranka niti ni bila dolžna upoštevati. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje tudi glede stroškov tožene stranke v upravnem sporu, ki jih je naložilo revidentu. Ob svojem odločanju je moralo sodišče prve stopnje upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, št. U-168/2004-14 z dne 6. 4. 2006, in zato odločiti o stroških po določba ZPP. Pri tem je tudi višina odmerjenih stroškov specificirana in argumentirana.

11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožena stranka z navedbami v odgovoru na revizijo ni v ničemer prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato skladno z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.