Jedro

Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.

Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.

Merila oziroma relevantne pogoje za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna določa 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

Pogoj osebnostne urejenosti je treba razlagati v kontekstu celotne zakonske (ZIKS-1) ureditve zapora ob koncu tedna, pri čemer je celotna ureditev povezana z zaupanjem in ukrepi ob zlorabi zaupanja, ki jih skladno z zakonskimi pooblastili izvaja direktor zavoda.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se delno ugodi in izpodbijani sklep v točkah I in II izreka razveljavi, ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, drugemu sodniku posamezniku okrožnega sodišča.

II.Pritožba zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom v točkah I in II izreka odločilo, da se predloga obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in za izvršitev kazni zapora v obliki zapora ob koncu tedna, vložena po zagovorniku dne 4. 12. 2024 (pravilno: predloga zagovornika obsojenega A. A.), zavrneta. V točki III izreka sklepa je predlog za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku kot nedovoljen zavrglo.

2.Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik, z uvodno navedbo, da sklep izpodbija v celoti, v vseh treh točkah izreka in iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in odloči, da se obsojencu izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 21570/2017 z dne 29. 8. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 25. 9. 2024, izvrši tako, da obsojenec v obdobju največ treh let od izvršljivosti navedene sodbe opravi 960 ur dela v splošno korist; podredno, da se navedena kazen izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen ob dela prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu; ter dodatno podredno, da se navedena kazen izvrši tako, da jo bo obsojenec prestajal na odprtem oddelku zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij; oziroma višjemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Hkrati s pritožbo je zagovornik zahteval, da ju z obsojencem višje sodišče obvesti o seji senata. Glede na to, da gre za postopek s pritožbo zoper sklep, v katerem se določba 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne uporablja (403. člen ZKP), višje sodišče zahtevi ni ugodilo in strank ter zagovornika o seji senata ni obveščalo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Ne sicer glede odločitve v točki III izreka izpodbijanega sklepa, ki jo je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno utemeljilo v točkah 18-21 obrazložitve, zagovornik pa je s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je pravna podlaga za vsebinsko odločitev o predlogu vsebovana že v dvanajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ne more izpodbiti.

6.Utemeljeno pa izpodbijani odločitvi v razveljavljenem delu očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s hkratnim sklicevanjem na kršitev ustavnih pravic obsojenca iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, iz katerih med drugim izhaja zahteva po ustrezni obrazložitosti sodne odločbe, kot bistvenega dela poštenega postopka. Slednje velja glede zavrnitve obeh predlogov alternativne izvršitve kazni zapora, tako z delom v splošno korist, kot tudi v obliki zapora ob koncu tedna.

7.Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, določa deveti odstavek 86. člena KZ-1. Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (to je odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela, ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Po že sprejetem stališču v sodni praksi1 in pravni teoriji2 se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1) . Fazo (tudi načina) izvrševanja (zaporne) kazni idejno vodi načelo humanosti, pri čemer citirana določba devetega odstavka 86. člena KZ-1 poudarja predvsem okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni, ne pa tistih, ki so bile (že) relevantne pri odmeri kazni obsojencu.

8.Slednjih sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko presojalo, temveč je poenostavljeno zaključilo, da se izkažejo za manj upoštevne, ter - po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika - v nasprotju z zakonsko ureditvijo štelo kot bistvene oziroma odločilne okoliščine težo storjenega kaznivega dejanja, način njegove storitve in vlogo obsojenca pri tem; čeprav se te okoliščine v tej fazi postopka presoja v novi luči, to je z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. Drži sicer, da ima obsojenec zdravstvene težave, saj jih sam izpostavlja, vendar je zaključek sodišča prve stopnje, da so te tudi (določena) ovira za izbiro primernega dela v splošno korist, vsaj preuranjen, če ne celo zmoten. Obsojenec je namreč nedvomno zaposlen, kar samo po sebi potrjuje njegovo delovno zmožnost, pri čemer njegov zagovornik že v predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora sodišču predlaga širok nabor posameznih del, ki bi jih obsojenec lahko opravljal. V tej zvezi se zato tudi odsotnost poročila Uprave za probacijo v smislu določb 8., 9. in 19. člena Zakona o probaciji o osebnih okoliščinah na strani obsojenca, ki so za odločitev o predlagani alternativni izvršitvi kazni zapora ključne, izkaže kot resna pomanjkljivost z vplivom na pravilnost izpodbijane odločitve. Slednje po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika velja tudi za spregledan potek časa od storitve kaznivega dejanja, čas trajanja kazenskega postopka, dejstvo že prestane štiriletne zaporne kazni in posledično vpliv na (tudi bodoče) življenje obsojenca, vključno z doseganjem generalne in specialne prevencije učinkov kazni.

9.Ni dvoma, kot poudarja sodišče prve stopnje, da je bil obsojenec s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 18270/2015 že spoznan za krivega storitve istovrstnih kaznivih dejanj, vendar zagovornik utemeljeno izpostavlja, da je (tudi) od storitve le-teh minilo že skoraj 15 let; medtem ko glede nepravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru X K 42541/2015 (prav tako za dejanje iz enakega časovnega obdobja) nedvomno velja domneva nedolžnosti. Zgolj na takšni podlagi zato zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obsojenca, ki sicer niti ni več v enaki funkciji, kot v času izvršitve kaznivih dejanj, ne prepriča.

10.Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza, pri čemer je namen instituta dela v splošno korist v tem, da obsojenec ne nastopi kazni v zavodu, ker za to iz osebnih, družinskih in poklicnih razlogov na njegovi strani ni potrebe. Kljub sicer sprejemljivemu stališču sodišča prve stopnje, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo v marsičem bistveno hujša od "navadnih" premoženjskih kaznivih dejanj, pa višje sodišče poudarja jasnost in nedvoumnost določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, s katero je zakonodajalec predvidel institut alternativne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist in tudi zaporom ob koncu tedna za vsa kazniva dejanja z izrečeno kaznijo zapora do dveh oziroma treh let, razen za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki so torej edina zakonska izjema. Drugačno utemeljevanje izpodbijane odločitve je zato v nasprotju z vsebino in namenom citirane zakonske določbe.

11.Merila oziroma relevantne pogoje za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna določa 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Po utemeljenih pritožbenih navedbah izpodbijana odločitev ne vsebuje (ustrezne) obrazložitve teh pogojev. Ob sicer nedvomnem dejstvu obdolženčeve zaposlenosti, namreč sodišče prve stopnje ni namenilo nobene pozornosti zatrjevanjem tolikšne osebnostne urejenosti obsojenca, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. Pogoj osebnostne urejenosti je treba razlagati v kontekstu celotne zakonske (ZIKS-1) ureditve zapora ob koncu tedna, pri čemer je celotna ureditev povezana z zaupanjem in ukrepi ob zlorabi zaupanja, ki jih skladno z zakonskimi pooblastili izvaja direktor zavoda. Osebnostno urejenost obsojenca je torej pri tej odločitvi treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Bistvena je torej presoja socializiranosti in integriranosti obsojenca v družbo tako v času storitve kaznivega dejanja, kot v času odločanja o predlagani nadomestni izvršitvi kazni, njegove poklicne in družinske okoliščine, vedenje po storitvi kaznivega dejanja, vključno z vedenjem v samem kazenskem postopku, in njegova osebnostna urejenost. Po utemeljenem pritožbenem poudarku zagovornika pri tem ne gre prezreti, da ta oblika alternativnega prestajanja zaporne kazni še vedno pomeni odvzem prostosti, ki pa je omiljena na način, da lahko obsojenec še naprej opravlja svoje delo v okviru delovnega razmerja in prebiva doma - ter tako tudi skrbi za svojega mladoletnega otroka, kot še izpostavlja zagovornik -, saj upoštevanje družinskih okoliščin ni izključeno niti pri zaporu ob koncu tedna.

12.Ugotovljena bistvena kršitev ter zmotna in hkrati nepopolna ugotovitev zlasti relevantnih okoliščin, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganih načinih izvršitve zaporne kazni, terja razveljavitev izpodbijane odločbe v navedenem obsegu, dopolnitev postopka in ponovno presojo. Pred sprejemom nove odločitve bo sodišče prve stopnje najprej pridobilo poročilo Uprave za probacijo in ga, skupaj z določitvijo primernega roka, posredovalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, nato pa (ponovno) ocenilo vse relevantne okoliščine, skladno z usmeritvami iz te odločbe, in na tej podlagi o predlogih obsojenčevega zagovornika ponovno odločilo.

13.Ker gre za vsebinsko odločanje, ki močno vpliva na obsojenčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom Zakona o sodiščih, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda (ki torej ni nujno vodja kazenskega oddelka). Na tej podlagi, in tudi pooblastilu iz četrtega odstavka 392. v zvezi s 403. členom ZKP - ko razlogi in stališča izpodbijanega sklepa ne prepričajo -, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo odločanje drugemu sodniku posamezniku okrožnega sodišča.

-------------------------------

1Prim. sklep VSL I Kp 11063/2016 z dne 4. 10. 2022, tč. 20 obrazložitve, sklep VSM II Kp 54651/2018 z dne 3. 10. 2024.

2Tako M. Mihelj Plesničar in M. Ambrož, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 1037.

3Prim. sklep VSL I Kp 11063/2016 z dne 4. 10. 2022, tč. 15 obrazložitve.

4Tako sklep VSRS I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/8, 86/9, 86/12 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 12