Jedro

Če sanitarna inšpekcija odreče poprejšnje soglasje k lokacijskemu dovoljenju, ni možno izdati lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 27.9.1989, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo gospodarskega prizidka na zemljišču parc. št. 365/9 iz tam navedenih razlogov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da daje sanitarna inšpekcija svoje soglasje k lokacijskemu dovoljenju v skladu z določbami 11. člena zakona o sanitarni inšpekciji. Lahko pa tako soglasje sanitarna inšpekcija tudi odreče, če z gradnjo oziroma posegom v prostor ne bi bili izpolnjeni vsi z zakonom predpisani sanitarno - higienski pogoji. Kot izhaja iz spisnih podatkov v obravnavnem primeru, je prav iz teh razlogov, ki so tudi navedeni, sanitarni inšpektor pri medobčinskem inšpektoratu občin odklonil svoje soglasje k lokacijskemu dovoljenju za sporno gradnjo z dne 1.8.1989. Zaradi tovrstnih ugovorov je v pritožbenem postopku tožena stranka poslala odrečeno soglasje v presojo Republiškemu sanitarnemu inšpektoratu z dopisom z dne 30.6.1993. Ta inšpektorat pa je v svojem odgovoru z dne 15.7.1993 menil, da je "izdano negativno poprejšnje soglasje v skladu s sanitarno - higienskimi normativi", zaradi česar je torej občinska sanitarna inšpekcija postopala zakonito, ker je odklonila svoje poprejšnje sanitarno soglasje iz razlogov, navedenih v prvostopni odločbi. Glede na tako dejansko stanje je po mnenju tožene stranke tudi prvostopni organ postopal pravilno, ko je zavrnil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj brez poprejšnjega sanitarnega soglasja, glede na navedeno določbo, ni možno izdati lokacijskega dovoljenja. Pritožbeni ugovori tožnikov iz navedenih razlogov po mnenju tožene stranke ne morejo biti upoštevni, saj sanitarna inšpekcija pri svoji odločitvi upošteva dejansko stanje na terenu, in je tako ukrepala tudi v obravnavanem primeru.

Tožnika v tožbi navajata, da se je njuna pritožba proti prvostopni odločbi reševala polna štiri leta, zaradi česar lahko trdita, da se je njuna zahteva enostransko reševala, in to v korist njunega soseda. Po vsej verjetnosti je vmes tudi špekulacija, da bosta pozabila, da je treba njuno pritožbo rešiti. Prav zakasnitev izdaje odločbe tožene stranke kaže na nezakonitost in pristranost v celotnem upravnem postopku. Prvostopni organ je sledil navedbam njunega soseda, češ da je njuna gradnja moteča, s tem da mu jemlje sonce, svetlobo, zračnost in podobno. Ugovori soseda bi bili kvečjemu utemeljeni le toliko, če bi o tem, da v bližini njegovega objekta ne smeta graditi, obstojala sosedska pogodba, ki bi jima prepovedovala gradnjo objektov v bližini sosedove zgradbe. Grajati morata postopek sanitarnega inšpektorja, ker njun objekt v ničemer ne ogroža sanitarno - higienskih pogojev in normativov. Vprašanje zasenčenja svetlobe ni stvar sanitarnega inšpektorja, pač pa stvar njihovega medsebojnega sosedskega razmerja. Če sosedov objekt trpi škodo zaradi njune nameravane gradnje, potem naj to dejstvo ugotavlja sodišče in ne sanitarni inšpektor. Predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitvi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah zakona o sanitarni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 8/73 in 9/85) obsega sanitarna inšpekcija zlasti sanitarno nadzorstvo nad: osnutki prostorskih izvedbenih načrtov ter nad lokacijo in graditvijo oziroma rekonstrukcijo in uporabo objektov gospodarske in druge dejavnosti, stanovanjskih hiš in drugih stavb, pokopališč, objektov za preskrbo za vodo in objektov za odvajanje odplak in drugih odpadnih snovi (1. točka 3. člena); soglasje k rešitvam v osnutku prostorskih izvedbenih aktov, ki jih sprejema občinska skupščina, ter poprejšnje soglasje za izdajo lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja za vse druge objekte (razen za tiste, za katere daje poprejšnje soglasje republiški sanitarni inšpektorat), daje občinski organ sanitarne inšpekcije (2. odstavek 11. člena).

Prvostopni organ je utemeljeno zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja in tožena stranka je utemeljeno zavrnila njuno pritožbo proti prvostopni odločbi zaradi odreka soglasja k lokacijskemu dovoljenju obeh navedenih sanitarnih inšpekcij, kot tudi sta prvostopni organ in tožena stranka dala pravilne razloge v zvezi s to zavrnitvijo, sklicujoč se na citirane določbe navedenega zakona o sanitarni inšpekciji.

Tožbeni ugovor o tem, da konkretni primer ni v pristojnosti sanitarnega inšpektorja pač pa, da je to stvar medsosedskega dogovora, zaradi navedenega po presoji sodišča ni upošteven.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da dolgotrajnost reševanja pritožbe tožnikov proti prvostopni odločbi (polna štiri leta) kaže na nezakonitost in pristranost v upravnem postopku, sodišče pojasnjuje tožnikoma, da bi v primeru, ko tožena stranka v 60-ih dneh ni izdala odločbe o njuni pritožbi z dne 19.10.1989 in če je tudi na novo zahtevo ne bi izdala v nadaljnjih sedmih dneh, lahko sprožila upravni spor zaradi molka tožene stranke po 1. odstavku 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Ker je tožba pravno neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).