Jedro

Tožeča stranka ni uspela izkazati vzročne zveze med zatrjevanim nepravilnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo s potrebno (več kot 50 %) verjetnostjo. Glede na skladni izvedeniški mnenji je bolj verjetno, da bi tožnik (21-mesečni otrok) enako škodo utrpel tudi ob bolj optimalnem naročanju ponovnih preiskav in ob hitrejšem prihodu transportne ekipe, saj prihaja do enakih oziroma hujših zapletov (smrt) tudi ob zgodnjem in ustreznem zdravljenju z antibiotikom.

Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je različen. Kljub morebitnemu strokovnemu znanju izvedene priče ne smejo prevzeti vloge izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 200.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013 in naložilo tožeči stranki v plačilo pravdne stroške obeh toženih strank s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom stroškov celotnega postopka, ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišču očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o protipravnosti ravnanja prve tožene stranke pri zdravljenju tožnika v nedeljo, 7. 3. 2010, in ponedeljek, 8. 3. 2010, zjutraj in dopoldne. Ob pravilni in popolni dokazni oceni izvedenih dokazov bi moralo ugotoviti in upoštevati dejstva o nepravilnem zdravljenju, ki jih je navajala. Dokazna ocena ne upošteva načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Dokazi so ocenjeni pristransko v korist toženih strank. Ni kritične ocene sprememb in prilagajanja obeh izvedencev v korist toženk. Ni ocene izpovedbe zakonite zastopnice, nepravilno je ocenjena izpovedba priče A. A. Neutemeljeno je zavrnjeno zaslišanje pediatrov kot strokovnih prič in predlog za postavitev novega izvedenca. Tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena o vsebini pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja. Zdravljenje 7. 3. 2010 ni bilo ustrezno, ker niso zdravili bakterijske okužbe in pravočasno uvedli ustreznega antibiotika. Po mnenju izvedenke bi bilo v tem primeru pričakovati boljši potek bolezni in morda brez zapletov.

Ravnanje druge tožene stranke je bilo protipravno tudi 8. 3. 2010. Zdravljenje ni bilo ustrezno, sepsa ni bila zdravljena. Dejansko stanje o vplivu zamika začetka zdravljenja z antibiotikom in na razvoj bakterijske okužbe v sepso, hudo sepso in septični šok je ostalo neugotovljeno. Mnenji izvedencev sta napačno ocenjeni. Sodišče ni ugotovilo, kaj so znaki in opustitve zdravljenja povzročili na zdravju tožnika. Napačna je ugotovitev, da se je intenzivno zdravljenje začelo znotraj 2,5 ure po postavljenem sumu na sepso. Tudi o zdravljenju septičnega šoka je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni raziskalo, ali so ga zdravili na Infekcijski kliniki. Zmoten je zaključek, da je indikacija za takojšnje antibiotično zdravljenje nastopila okoli 12.00 ure. Nedopustno ravnanje in prepozno naročene preiskave so dokazane z mnenjem izvedenke in s pojasnili Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja z dne 4. 2. 2015, ki jih je predložila prva tožena stranka. Ključno je bilo, da bi tožnik ob znakih bakterijske okužbe čimprej prejel antibiotik, da bi pravočasno prepoznali in zdravili sepso in septični šok. Napačna je nadalje dokazna ocena in ugotovitev, da je tožnik prvič dobil antibiotik že na Infekcijski kliniki ob 12.20 uri. Pritožba vztraja, da ga tam ni dobil in podaja svojo nasprotno dokazno oceno. Sodišču očita, da se ni opredelilo do izpovedi tožnikove matere in dodatnih dokazov tožene stranke o zdravljenju tožnika na EIT KOOKIT, ki jih je vložila po razveljavitvi vmesne sodbe. Obvestilo zdravstvene nege Infekcijske klinike, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ni bilo predano enoti intenzivne terapije, ker ni zabeleženo v poteku zdravljenja v EIT.

Pričakovani potek bolezni bi bil boljši, če bi bilo prej uvedeno antibiotično zdravljenje. Tožniku je nastala škoda vsaj v razliki med posledicami, ki jih je mogoče pripisati njegovi osnovni bolezni, ter med posledicami, ki so nastale zaradi prepoznega zdravljenja. Oba izvedenca sta poudarila, da bi bil pričakovani potek blažji in boljši, če bi bil antibiotik uveden prej. To izhodišče bi moralo voditi sodišče k zaključku, da je temelj podan, in sicer tudi, če je bilo tako hud potek mogoče pripisati tožnikovemu odgovoru na okužbo in njegovim genetskim sposobnostim. Po teoriji jajčne lupine je treba v zvezi z osebnimi lastnostmi oškodovanca, ki lahko prispevajo k nastanku škode, oškodovanca vzeti takega, kot je. Sodišče se do tega ni opredelilo, ampak zgolj zaključilo, da tožeča stranka ni uspela z nadpolovično verjetnostjo dokazati, da je bila storjena zdravniška napaka in da zamujeno zdravljenje ni v vzročni zvezi s škodo. Za škodo bi lahko uporabilo prosti preudarek (prvi odstavek 216. člena ZPP).

Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni bil izveden dokaz z novim izvedencem in z zaslišanjem izvedenih prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, z bistveno kršitvijo 8. člena ZPP zaradi zatrjevane napačne ocene izvedenega dokaza z izvedencema ter s kršitvami ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Obrazložitev zavrnitve dokaza z novim izvedencem je pavšalna in napačna. Izvedenca sta spreminjala svoje mnenje v korist toženih strank. Obe mnenji sta notranje protislovni, kar kaže na njuno pristranskost. Zato je bil predlog za novega izvedenca utemeljen. Sodišče bi moralo kritično presoditi mnenje izvedencev tudi v delih, v katerih sta bili dani v korist tožnika. Upoštevati bi moralo njuno mnenje in zaključiti, da obstaja nadpolovična verjetnost, da bi bil potek bolezni pri tožniku boljši, če bi bil antibiotik uveden prej, ali pa vsaj postaviti novega izvedenca. Nasprotni zaključki v točki 22 sodbe so napačni.

Glede zaslišanja strokovnih prič morda res drži, da za odločitev v tej zadevi ni relevantno, kako bi tožnika zdravili drugi zdravniki. Vendar gre v obravnavanem primeru zaradi stanovske kolegialnosti in pristranskosti izvedencev za specifičen položaj. Predlagane strokovne priče bi izkustveno izpovedale, s kakšnimi situacijami se vsakodnevno srečujejo in kako delujejo kot dober strokovnjak. Pritožba se sklicuje na njihova mnenja, pridobljena glede na prvi laboratorijski izvid z dne 7. 3. 2010. Meni, da gre za potrebne, relevantne in primerne dokaze za ugotovitev določenih dejstev.

Pritožba zaključuje, da zdravljenje bakterijske okužbe, sepse in toksoalergijskega šokovnega stanja ni bilo po smernicah strokovne obravnave. Urgentnega stanja - septičnega šoka - na Infekcijski kliniki niso niti prepoznali, saj otroku niso merili niti osnovnih vitalnih funkcij. Očitno je, da bi bile v primeru pravočasnega zdravljenja pričakovane posledice lažje.

Smiselno se tožnik pritožuje tudi zoper stroške postopka. Pritožbeno sodišče naj ob ugoditvi pritožbi, skladno z določilom 154. člena ZPP, razveljavi oziroma spremeni tudi sklep o stroških.

3. Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi zatrjevanega nepravilnega zdravljenja (medicinske napake) tedaj 21-mesečnega tožnika dne 7. in 8. 3. 2010 na Infekcijski kliniki v X. Trdi in dokazuje, da v nedeljo, 7. 3. 2010, niso zdravili bakterijske okužbe z antibiotiki, da so zamudili zdravljenje sepse in da se je zato ta razvila v septični šok. Posledično je prišlo do multiple odpovedi organov, do dveh možganskih krvavitev in nekroz, kar je tožniku pustilo trajne posledice (krajši prsti rok in nog, brazgotine po telesu, zmanjšane motorične sposobnosti rok, zaostanek gibalnih sposobnosti, zmanjšane mentalne sposobnosti). Do teh posledic ne bi prišlo, če bi pri prvi toženi stranki 7. 3. 2010 nemudoma po prejemu laboratorijskih izvidov, v skladu s standardi stroke in normami, pričeli z zdravljenjem sepse z antibiotikom.

6. V ponovljenem sojenju2 je sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva o načinu in poteku zdravljenja tožnika pri toženi stranki in o vzročni zvezi med zatrjevanim škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb prvega odstavka 147. člena OZ,3 o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi,4 v zvezi z določbami istega zakona o pogodbeni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ) in potrebni skrbnosti pri opravljanju zdravniške dejavnosti (6. člen OZ). Za uspeh v odškodninski pravdi mora pacient zatrjevati in dokazati, da je prišlo do kršitve pogodbene dolžnosti, da je nastala škoda in da obstaja vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti in škodo. Strokovna napaka zdravnika je podana, ko njegovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine. Odločilno je vprašanje dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis, ki napolnjuje pomen medicinske napake. Dolžnik se svoje odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti. Dokazati mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti in se jim izogniti. Vzročna zveza med napačnim zdravljenjem in oškodovanjem pravno varovane dobrine pa se ugotavlja s standardom pretežne verjetnosti. Tožnik mora z verjetnostjo, višjo od 50 %, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo škodo. Kadar določena škoda ni verjetna posledica škodnega dogodka - ravnanja, odločitve o obsegu škode (temelj zahtevka) ni mogoče ugotavljati po prostem preudarku. Procesnopravni institut prostega preudarka (216. člen ZPP) je omejen na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

7. Sodišče prve stopnje je po natančno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je postavilo dva izvedenca medicinske stroke in ju po izdelavi pisnih izvedeniških mnenj z dopolnitvami tudi oba ustno zaslišalo na naroku, ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika na Infekcijski kliniki od sprejema 7. 3. 2010 do premestitve na intenzivni oddelek (8. 3. 2010 ob 12.30 uri) pravilno in skladno z medicinsko doktrino, in da vzrok za tožnikovo škodo (septični šok) ni bila medicinska napaka, ampak zaplet pri zdravljenju - bakterijska okužba, povzročena z bakterijo streptococcus pyogenes, ki je povzročila tako buren potek in razvoj bolezni, da posameznih faz razvoja v sepso in septični šok ni bilo mogoče časovno razmejiti. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča izhaja, da morebitno zgodnejše naročanje ponovnih krvnih preiskav in uvedba antibiotičnega zdravljenja ter hitrejša premestitev na intenzivni oddelek verjetno ne bi preprečila septičnega šoka: bolj verjetno je, da bi tožnik tudi ob optimalnejšem naročanju preiskav in organizaciji premestitve na intenzivni oddelek zaradi narave ugotovljene bolezni (bakterijska okužba, povzročena z bakterijo streptococus pyogenes) utrpel enake posledice oziroma škodo. Tožbeni zahtevek je po ugotovitvi, da tožnik ni z zadostno verjetnostjo dokazal strokovne napake in vzročne zveze med zatrjevanim nepravilnim ravnanjem in tožnikovo škodo, zavrnilo.

8. Dejansko stanje o temeljnih predpostavkah odškodninske obveznosti tožene stranke je pravilno ugotovljeno. Ravnanje tožene stranke ob sprejemu tožnika 7. 3. 2010 je natančno ugotovljeno v točkah 9-14 sodbe, ravnanje dne 8. 3. 2010 zjutraj in dopoldne (do premestitve tožnika v Enoto za intenzivno terapijo Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo – KOOKIT) v točki 15-22 sodbe, o vzročni zvezi pa v točki 23 sodbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje popolnim in pravilnim dejanskim in pravnim razlogom in se nanje sklicuje. V njih ne najde nasprotij, neskladij niti očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic pritožnika.

9. Ocena in presoja, da je bilo zdravljenje na Infekcijski kliniki od sprejema 7. 3. 2020 do premestitve na intenzivni oddelek lege artis, ima oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Izvedenski mnenji obeh izvedencev sta bili v bistvenih elementih skladni. Oba sta potrdila, da je bil tožnik 7. 3. 2010 sprejet in pravilno zdravljen zaradi virusne okužbe. Izvedenka dr. B. B. je strokovno pojasnila izvide laboratorijskih preiskav z dne 7. 3. 20105, znake virusne in bakterijske pljučnice, opisala potek zdravljenja po sprejemu tožnika ter pojasnila pravila stroke pri zdravljenju virusnih okužb. Njeno mnenje je v celoti potrdil tudi drugi izvedenec – dr. C. C. Pravila stroke nalagajo simptomatsko zdravljenje virusnega obolenja, kakršno je bilo uvedeno pri tožniku, in ne (še) antibiotičnega, kot še vedno zmotno vztraja pritožba. Na podlagi skladnih in strokovno utemeljenih mnenj obeh izvedencev je pravilno ugotovljeno, da je bilo zdravljenje 7. 3. 2010 skladno z zahtevami zdravstvene doktrine, ter zavrnjeni v pritožbi ponovljeni neutemeljeni očitki o prezrti in nepravilno zdravljeni bakterijski pljučnici.

10. Očitanih procesnih kršitev 8. člena ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokazov, ki jih je še predlagala tožeča stranka, sodišče ni zagrešilo.

11. Tožeča stranka ne more omajati sprejete dokazne ocene s sklicevanjem na izjave strokovnih prič – zdravnikov, ki tožnika niso zdravili, pač pa jih je pred pravdo (le) po e-pošti zaprosila za mnenje o zdravljenju. Zavrnitev tega dokaza je sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo v točki 5 sodbe. Odločilno in sporno dejansko stanje sodišče ugotavlja z izvajanjem dokazov. Na odločilno vprašanje se veže presoja primernosti tožnikovega dokaznega predloga. Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je različen. Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah, ki jih je sama zaznala. To velja tudi za izvedene priče. Zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, so le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo. Kljub temu sodišču še vedno posredujejo le svoje vedenje o dejstvih in ne strokovnega znanja. Kljub morebitnemu strokovnemu znanju izvedene priče ne smejo prevzeti vloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih sodišče potrebuje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje ob zavrnitvi tega dokaza, strokovno znanje posredujejo sodišču zgolj izvedenci6. Ker zaprošeni zdravniki iz lastnega zdravljenja tožnika ne bi vedeli ničesar, ker ga niso zdravili, je navedeni dokazni predlog pravilno in utemeljeno zavrnjen.

12. Tudi ocena in zaključki sodišča o razvoju sepse, prehodu v septični šok in o pravilnosti in pravočasnosti zdravljenja bakterijske okužbe že na Infekcijski kliniki (točke 13-22) imajo oporo v pravilno ocenjenem mnenju obeh izvedencev. Po ugotovitvah sodišča se je bakterijski zaplet začel razvijati 7. 3. 2010 po 22.00 uri, do bistvenega poslabšanja je prišlo 8. 3. 2010 ob in po 7.00 uri zjutraj, med 9.00 in 10.00 uro dopoldne se je pojavila pomodrelost in splošna prizadetost tožnika. Lečeča zdravnica je med 9.00 in 10.00 uro med drugimi možnimi diagnozami postavila tudi sum na sepso in se okrog 10.00 ure, ko povzročitelj okužbe in vzrok za poslabšanje tožnikovega stanja še ni bil jasen, dogovorila za premestitev na KOOKIT. Laboratorijske preiskave so bile ponovljene po 10.00 uri, prvi izvidi preiskav so bili znani okrog 12.00 ure. Takrat je nastopila indikacija za takojšnje antibiotično zdravljenje. Uvedeno je bilo že na Infekcijski kliniki ob 12.20 uri, ko je tožnik prejel izkustveno ustrezen antibiotik, usmerjen na možne povzročitelje okužbe spodnjih dihal. Po ugotovitvah sodišča so tožniku dodajali tudi tekočine v žilo in mu dovajali kisik po ventni maski. Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prepričljivo zavrnilo v pritožbi ponovljene tožnikove očitke, da na Infekcijski kliniki niso prepoznali sepse, da je bil tožnik prepuščen sam sebi in da sepse niso zdravili. Glede na takrat znane celokupne podatke je bil 8. 3. 2010 ustrezno diagnosticiran zaplet pri zdravljenju (sepsa), intenzivno zdravljenje tožnika pa se je začelo znotraj 2,5 ure po postavljenem sumu na sepso, in sicer ne le z uvedbo ustreznega antibiotika, ki mu pritožba pripisuje odločilen pomen, pač pa tudi z dodajanjem potrebnih tekočin in kisika.

13. Oporo za tak zaključek je imelo sodišče v pravilno ocenjenih mnenjih obeh izvedencev in medicinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča, da je tožnik prejel antibiotik že na Infekcijski kliniki ob 12.20 uri. Podatek izhaja iz obvestila službe zdravstvene nege in zaslišanja priče D. D. Sodišče je natančno ocenilo vse dokaze – tudi tiste, na katere opozarja pritožba. V točki 17 je pojasnilo, zakaj jim ne sledi. Dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Pritožba je z vztrajanjem, da tožnik na Infekcijski kliniki ni prejel antibiotika (oprtim zlasti na izpovedbo tožnikove matere), ne omaje. Tudi s sklicevanjem na nove dokaze, ki jih je tožena stranka ponudila v ponovljenem postopku, ne more uspeti. Prvič zato, ker se na neizvedene dokaze, ki jih je ponudila nasprotna stranka, ne more sklicevati. Drugič pa zato, ker tudi slednji ne potrjujejo njene dokazne ocene, da tožnik antibiotika na Infekcijski kliniki ni prejel. Pravilna je torej ugotovitev in presoja sodišča, da strokovnih napak pri zdravljenju tožnika na Infekcijski kliniki ni bilo.

14. Na podlagi skladnih mnenj obeh izvedencev je sodišče nadalje ugotovilo, da je bila kot povzročitelj sepse kasneje na podlagi laboratorijskih izvidov dokazana bakterija streptokok pyogenes. Pri tožniku se je antigensko spremenila in povzročila zelo buren oziroma posebno hud – fulminanten potek okužbe, tako da posameznih faz razvoja sepse in septičnega šoka po mnenju izvedencev niti ni bilo možno časovno natančneje razmejiti. Izvedenca sta pojasnila, da so invazivne okužbe, povzročene s streptokokom pyogenes, ki vodijo v streptokokni toksični šokovni sindrom, pri otrocih izjemno redke. Potek bolezni je odvisen od številnih dejavnikov. Lahko je zelo hud, težak, buren, pogosto s smrtnim izidom. Izvedenca sta bila skladna tudi glede ključnih dejstev: glede na ugotovljenega izoliranega povzročitelja sepse in njegove značilnosti po njunih izkušnjah ter empiričnih in statističnih podatkih v teoriji ni mogoče napovedati oziroma oceniti, kakšen bi bil potek bolezni in izid zdravljenja v primeru, če bi tožnik antibiotik prejel kakšno uro prej. Tudi pri zdravljenih otrocih je smrtnost 50-odstotna. Po takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bilo očitano zamujeno zdravljenje z antibiotiki v vzročni zvezi s škodo. Odločitev je tudi dovolj jasno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti.

15. Nikoli ni mogoče zanesljivo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vedno mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje. Za hipotetično ugotovitev zadošča, če tožnik trdi in dokaže, da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem – nezanemarljivem – deležu pacienta ozdravi (konkretno: prepreči septični šok). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo, je strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor podajo izvedenci in je splošno empiričen, lahko tudi statističen7. 16. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih mnenj obeh izvedencev ugotovilo, da tožnikovega stanja septičnega šoka z drugačnim ravnanjem zdravnikov na Infekcijski kliniki (zgodnejša ponovitev laboratorijskih preiskav in morebitno zgodnejše uvajanje antibiotika) po vsej verjetnosti ne bi bilo mogoče preprečiti. Presoja, da očitano zamujeno zdravljenje z antibiotikom ni v vzročni zvezi s škodo, je pravilna. Uporaba teorije jajčne lupine, ki jo omenja pritožba, v obravnavanem primeru ni utemeljena. Nanaša se na vpliv ugodnih pogojev za nastanek hujše posledice škodnega dogodka zaradi osebnih lastnosti oškodovanca. V obravnavanem primeru uporaba ni odločilna, saj se ne presoja zgolj konkretni končni obseg škode, ampak tudi sama vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in posledicami na zdravju tožnika. Pri obravnavanju vzročne zveze je sodišče pravilno izhajalo iz nižjega dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da tožeča stranka vzročne zveze med zatrjevanim nepravilnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo ni uspela izkazati s potrebno (več kot 50 %) verjetnostjo. Glede na skladni izvedeniški mnenji je bolj verjetno, da bi tožnik enako škodo utrpel tudi ob bolj optimalnem naročanju ponovnih preiskav in ob hitrejšem prihodu transportne ekipe, saj prihaja do enakih oziroma hujših zapletov (smrt) tudi ob zgodnjem in ustreznem zdravljenju z antibiotikom. Dejansko stanje o vplivu antibiotičnega zdravljenja na tožnikovo škodo je torej pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbeno vztrajanje, da bi bile v primeru pravočasnega zdravljenja pričakovane posledice lažje, ni dokazano s potrebno pretežno verjetnostjo.

17. Tudi očitanih procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedencema sodišče ni zagrešilo. Dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca je bil spričo empiričnih in statističnih podatkov, ki sta jih o vplivu morebitnega zgodnejšega apliciranja antibiotika skladno podala oba izvedenca, pravilno in obrazloženo zavrnjen. Očitki o sprenevedanju izvedencev, o prilagajanju njunih mnenj in o pristranskosti so odveč. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da sta oba izvedenca podrobno odgovorila na vse pripombe tožeče stranke, ko sta bila ustno zaslišana. Če nista mogla potrditi teze tožnika, da bi prej uvedeni antibiotik preprečil ali ublažil škodo, ampak sta jo na podlagi izkušenj ter empiričnih in statističnih podatkov, znanih v literaturi, izrecno in skladno zavrnila, ni mogoče govoriti o njuni pristranskosti. Nenazadnje je bilo njuno mnenje o vrsti, poteku in posledicah bolezni skladno tudi s poročilom Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja z dne 4. 2. 2015, ki ga izpostavlja pritožba, in z drugo medicinsko dokumentacijo, ki sta jo pregledala oba izvedenca. Zato njunih mnenj pritožba z ničemer ne more omajati, zlasti ne z enostransko oceno njunih mnenj, ko opozarja le na tiste dele, ki bi utegnili koristiti tožniku. Po ustaljenih stališčih sodne prakse stranka nima apriorne pravice do mnenja novega izvedenca. Zgolj tožnikovo nestrinjanje s skladnim mnenjem dveh izvedencev tudi v obravnavanem primeru ni bilo razlog za postavitev novega izvedenca. Zato ga je sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni, dejansko stanje o strokovni napaki in vzročni zvezi pa je pravilno ugotovljeno.

18. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju ni zagrešilo očitanih ustavnih in procesnih kršitev niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških ni konkretizirano izpodbijana. Ker pri uradnem preizkusu ni bilo napak in kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo.

20. Tožnik s pritožbo ni uspel. Po načelu uspeha zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 V prvem sojenju je sodišče izdalo vmesno sodbo z dne 4. 9. 2019, ki je bila zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedenega dokaza z drugim izvedencem razveljavljena s sklepom VSL II Cp 199/2020 z dne 7. 10. 2020. 3 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, 2001, s spremembami. 4 Ki določa: za škodo, ki jo je povzročil delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. 5 Ključna je ugotovitev, da je bila hemokultura, odvzeta v nedeljo, 7. 3. 2010, negativna, bakteriemija ni bila prisotna. 6 VS RS II Ips 253/2013 z dne 10. 9 .2015. 7 VS RS II Ips 183/2015 z dne 3. 12. 2015.