Jedro

Res je sicer, da zaradi trajanja postopka, med katerim zavezanec preživnine ne plačuje, ali pa jo plačuje le v manjšem obsegu, prihaja do situacije, ko so na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo na prvi stopnji nekateri preživninski obroki že zapadli in bili tudi plačani, nekateri pa le delno ali sploh ne. Vendar obračun preživninskih obrokov med pravdnim postopkom ni nujni del preživninskega izreka. Če ga sodba ne vsebuje, s tem zavezancu ni odvzeta možnost, da obračun opravi v morebitnem izvršilnem postopku. Prav zaradi narave preživninskih terjatev je na mestu širše tolmačenje 8. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku. S takšno razlago pritožbenega sodišča soglaša tudi revizijsko sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec od 1.7.1996 prispevati za preživljanje B. K. preživnino v mesečnem znesku 60.000,00 SIT ter za mld. B. K. 63.000,00 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je v izreku tudi opravilo poračun že plačanih zneskov do izdaje prvostopne sodbe in tako toženca obsodilo na plačilo 463.902,00 SIT za K. P. in 487.098,00 SIT za K. B. Toženo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v znesku 27.540,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izrek prvostopne sodbe spremenilo tako, da je iz njega izpustilo toženčevo obveznost plačila do izdaje te sodbe zapadle preživninske obroke za K. P. v skupni višini 463.902,00 SIT in za K. B. v višini 487.098,00 SIT. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizijske stroške pa šteje za nadaljnje stroške pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je izrek drugostopne sodbe v nasprotju sam s seboj. Na eni strani je sodišče odločalo povsem na novo in v celoti spremenilo izrek prvostopne sodbe, nato pa z istim izrekom odločilo, da se v nespremenjenih delih potrdi izpodbijana prvostopna sodba. Trdi nadalje, da je sodišče tudi na pritožbeni stopnji odločilo povsem enako kot prvostopno sodišče. S tem, ko je iz izreka izpustilo kapitalizirana zneska že zapadlih obrokov, pri tem pa še vedno pustilo v veljavi obveznost plačila preživnine od 1.7.1996 v nespremenjenih zneskih, je obveznost za toženca ostala povsem enaka. Nadalje trdi, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 123. in 129. člen ZZZDR. Toženec sicer sprejema svojo obveznost, da hčerki preživlja, vendar pa bi sodišči morali upoštevati določene realne okvire. Toženec se sicer strinja s tem, da naj bi tožnici tudi po razpadu družine obdržali enak standard, vendar pa mora biti ta standard prilagojen potrebam upravičencev in možnostim zavezanca. 129. člen ZZZDR gotovo nima v mislih nekega nadstandarda, temveč zagotavljanje osnovnih eksistenčnih pogojev življenja. Zato tožnici nista upravičeni do stroškov dopusta, preživetega v tujini, prav tako pa tudi njune dejanske mesečne potrebe niso tako visoke, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. To bi sodišče ugotovilo z zaslišanjem samih tožnic. Nadalje še trdi, da je treba upoštevati, da hčerka P. živi pri svojem fantu in ne pri materi, da obe hčerki prejemata tudi štipendijo ter da ima sam visoke stroške s stanovanjem. Napačno je materialnopravno izhodišče, da ni mogoče upoštevati stroškov oz. kreditov, ki jih ima toženec v zvezi z urejanjem svojih stanovanjskih razmer. Če naj toženec obdrži svoj status, mora ne le paziti na svoj izgled, temveč mora imeti urejene tudi stanovanjske razmere. Zato predlaga, kot je že bilo uvodoma navedeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da ni bila storjena nobena uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi ne tista, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Nobenega nasprotja ni v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Delno poenostavljen izrek je praktičen in pregleden ter olajša uveljavljanje zahtevkov v izvršilnem postopku. Sodišče druge stopnje je, kljub temu, da je ponovno izreklo prvostopno sodbo, vendarle odločalo o pritožbi in jo je zato moralo v celoti izčrpati. S tem, ko je pritožbi le delno ugodilo, je seveda moralo odločiti tudi o tistem delu pritožbe, s katerim toženec ni uspel. Toženec je namreč uveljavljal znižanje preživnine tudi za v bodoče. Ker s tem ni uspel, je moralo sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi tisti del sodbe prve stopnje, s katerim je tožeča stranka uspela. Samo dejstvo, da se del izreka glasi tako, kot se glasi tudi prvostopni izrek, na pravilnost odločitve ne vpliva.

Prav tako ne drži, da je sodišče s tem, ko je iz izreka izpustilo kapitalizirana zneska že zapadlih, pa neplačanih preživninskih obrokov, odločilo enako, kot prvostopno sodišče. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je tako ravnalo, pustilo v veljavi le izrek o tem, koliko znaša preživnina za posamezno tožnico na mesec. Ni pa reklo ničesar o tem, koliko je toženec že plačal. Tega tudi ni bilo dolžno storiti, ker gre za občasne dajatve, ki se plačujejo vnaprej. Zato je preživnino mogoče zahtevati le od vložitve tožbe dalje. Sodba mora vsebovati le izrek, koliko znaša preživninska obveznost zavezanca in od kdaj naprej ta obveznost obstaja. Zahtevek na povrnitev stroškov, ki so s preživljanjem nastali pred vložitvijo tožbe, pa je treba obravnavati kot verzijski zahtevek.

Res je sicer, da zaradi trajanja postopka, med katerim zavezanec preživnine ne plačuje, ali pa jo plačuje le v manjšem obsegu, prihaja do situacije, ko so na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo na prvi stopnji nekateri preživninski obroki že zapadli in bili tudi plačani, nekateri pa le delno ali sploh ne. Vendar obračun preživninskih obrokov med pravdnim postopkom ni nujni del preživninskega izreka. Če ga sodba ne vsebuje, s tem zavezancu ni odvzeta možnost, da obračun opravi v morebitnem izvršilnem postopku. Prav zaradi narave preživninskih terjatev je na mestu širše tolmačenje 8. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku. S takšno razlago pritožbenega sodišča soglaša tudi revizijsko sodišče. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji v reviziji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Stroški tožnic za posamezne dejavnosti oziroma druge njune potrebe, kakor tudi premoženjske možnosti toženca so del dejanskega stanja, ki niso predmet preizkusa na revizijski stopnji.

Prav tako revizijsko sodišče ugotavlja, da za odločitev ni pomembno, kje polnoletna prva tožnica živi, saj zahteva preživnino v svojem imenu in je bila preživnina tako tudi prisojena.

Revizijsko sodišče pa tudi nima pomislekov v materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve. Pri uporabi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b. - v nadaljevanju ZZZDR) je pomembna presoja možnosti in potreb glede na standard, ki je veljal pred razpadom družine. Pravilna je presoja, da imajo otroci pravico do enakega standarda, kot so ga imeli pred razpadom družinske skupnosti. S tem izhodiščem se je strinjal tudi toženec. V reviziji zato neutemeljeno uveljavlja, da pomeni presoja po 129. členu ZZZDR presojo, ki zagotavlja osnovne eksistenčne pogoje življenja. Gre za korelacijo med možnostmi in potrebami. Če lahko starša v družini z višjimi dohodki svojim otrokom nudita več, kot lahko otrokom nudita starša, ki imata bistveno nižje dohodke, potem to pomeni, da so tudi potrebe otrok, ki živijo v materialno ugodnejšem okolju, večje. To velja še posebej v situaciji, ko starša formalno še nista razvezana in gre zato za vmesno oziroma prehodno obdobje, ki je razlog več za ohranjanje (vsaj) premoženjskih razmerij na ravni pred odhodom enega od staršev. Poleg tega pa gre za tožnici, od katerih je ena že polnoletna (rojena v letu 1976) in bo kmalu končala šolanje, druga tožnica pa je prav tako že v srednji šoli (rojena 1979). Sicer pa sta sodišči druge in prve stopnje materialni položaj obeh staršev ugotovili in dokazno ocenili, da toženec tudi po razpadu družinske skupnosti otrokoma lahko nudi toliko, kolikor je lahko nudil poprej.

Toženec sicer pravilno poudarja, da so stanovanjske razmere eden od osnovnih eksistenčnih pogojev. Toda toženec sam poudarja, da zakonska zveza ni razvezana, temveč se je le on odselil od družine. Zato še niso nastopile pravno odločilne okoliščine, ki bi jih moralo sodišče upoštevati ob dokončni razrešitvi premoženjskih razmerij med prejšnjima zakoncema in vzpostavitvi dveh ločenih gospodinjstev. Ne glede na to pa je v tem postopku sodišče ugotovilo, da znašajo toženčevi dohodki povprečno 358.516,00 SIT. To pomeni, da znaša prisojena preživninska obveznost (123.000,00 SIT na mesec) 1/3 njegovih dohodkov, in da mu tako še vedno ostane več kot 200.000,00 SIT neto (natančneje 235.000,00 SIT). Njegovo preživljanje tako, tudi, če bi sodišče upoštevalo uveljavljane obveznosti za stanovanje (predložil je le dokaz za plačevanje kredita v znesku 32.154,40 SIT, za zatrjevano obveznost 100.000,00 SIT na mesec ni ponudil nobenega dokaza in je tudi časovno ni opredelil), ne more biti ogroženo. Sicer pa je bilo med postopkom tudi ugotovljeno, da so njegove zmožnosti za pridobivanje velike.

Ker torej ne uveljavljani revizijski razlogi, ne tisti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niso podani, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.