Jedro

Tožnik je v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložil že tretjič. Postopek v zvezi s prvo prošnjo je bil ustavljen s sklepom, prav tako postopek v zvezi s ponovno (drugo) prošnjo z dne 24. 12. 2013. Izpodbijani sklep je bil torej izdan v zvezi s tožnikovo ponovno (tretjo) prošnjo z dne 5. 9. 2014. Odločanje o ponovni prošnji urejata 56. in 57. člen ZMZ, ki tak postopek določa tudi, če je bil predhodni postopek ustavljen. Taka razlaga navedenih določb izhaja tudi iz določb 20. in 32. člena t.i. postopkovne direktive. Zato ni nepomembno, ali je toženka tožnikovo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito z dne 24. 12. 2013 obravnavala ali ne. Če jo je, je namreč s tem po drugem odstavku 17. člena Dublinske uredbe in po drugem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III postala odgovorna država članica.

Tožbi bi bilo treba ugoditi tudi, če bi bila določitev Republike Italije kot odgovorne države članice pravilna. Utemeljeni so namreč tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Za odločanje po navedeni določbi je treba najprej ugotoviti morebiten obstoj utemeljenih domnev, da v državi članici, ki je določena kot odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom oziroma pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik je zatrjeval obstoj takih pogojev v Republiki Italiji in v postopku predložil povzetke oziroma odlomke iz več poročil oziroma člankov o stanju v Republiki Italiji, s katerimi je opozarjal na možnost, da ostane brez nastanitve ali pa v objektih, ki ne izpolnjujejo zahtevanih standardov. Do tega se toženka ni opredelila.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2014/69 (1313-05) z dne 27. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala tožnikove tretje ponovne prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

Iz obrazložitve izhaja, da odločitev temelji na drugem odstavku 25. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Toženka pojasnjuje, da je tožnika Švica izročila Italiji, ki se je v predhodnem dublinskem postopku izrekla za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje in mu izdala dokument za šestmesečno bivanje. Sklicuje se na b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica pod pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena dolžna ponovno sprejeti prosilca. Ker Italija ni odgovorila na zahtevo toženke za ponovni sprejem iz prvega odstavka 25. člena, je po drugem odstavku istega člena nastopila posledica, ki je enakovredna sprejetju zahteve, in sicer obveznost ponovnega sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

Toženka zavrača tožnikovo mnenje, da bi o njegovi prošnji morala odločati kot odgovorna država članica, in navaja, da je Italija v dublinskem postopku s Švico potrdila ponovni sprejem prosilca, zaradi česar naj ne bi veljali roki, ki so po prej veljavni dublinski uredbi (Uredba sveta (ES) št.343/2003 z dne 18. februarja 2003 – Dublinska uredba) veljali za zahtevek za sprejem prosilca. Poleg tega Italija ni izvedla dublinskega postopka z Republiko Slovenijo, temveč je tožniku 30. 4. 2013 izdala dokument za prebivanje. Obveznost države članice, v kateri je bila prošnja najprej sprejeta, pa po petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III (prej pa po petem odstavku 4. člena Dublinske uredbe) preneha, če je prosilec od druge države članice dobil dokument za prebivanje. Zavrača tudi tožnikove navedbe, da je v Sloveniji prebival več kot pet mesecev (drugi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III), ker o tem ni predložil nobenega dokaza, poleg tega pa pojasnjuje, da določbe 13. člena Uredbe Dublin III veljajo v postopkih za sprejem in ne za ponovni sprejem, kakršnega je uvedla v obravnavanem primeru.

V zvezi s tožnikovim opisom nastanitvenih razmer v Republiki Italiji pojasnjuje, da je na podlagi raziskave EASO Mapping of the national asylum system, Special Support Plan for Italy, Data collection and analytical capacity z dne 14. 6. 2014 pridobila podatke o tem, da v Republiki Italiji intenzivno izvajajo programe za izboljšanje nastanitvenih pogojev prosilcev za mednarodno zaščito v okviru dveh projektov CARA in SPRAR, da so prosilci, ki so vrnjeni v Italijo, običajno nastanjeni v SPRAR mreži objektov za nastanitev, in sicer najprej v tranzitnih centrih v krajih, kjer so mednarodna letališča, iz teh centrov pa so preseljeni v normalne nastanitvene objekte. Navaja, da UNHCR ne poroča o pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), temveč poudarja prizadevanja italijanskih oblasti za izboljšanje pogojev za sprejem prosilcev za azil. Ker sodi tožnik v skupino polnoletnih samskih oseb in ne v eno izmed ranljivih kategorij, po mnenju toženke ni treba pridobivati garancije za namestitev. Tožnikove navedbe o razmerah v kraju A. (Italija), kjer naj bi bival v vlaku, po ugotovitvah toženke ne opisujejo tožnikove uradne nastanitve, ki je bila v B. (Italija). Kot neutemeljeno zavrača tudi sklicevanje na položaje drugih oseb, saj naj ti s tožnikovim položajem ne bi bili primerljivi. Meni, da v Republiki Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi z njegovo nastanitvijo, saj gre le za povečano število prosilcev in občasno pomanjkanje nastanitvenih prostorov, kar pa naj v dublinskih postopkih ne bi bilo mogoče. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je dejansko stanje v zvezi z vprašanjem primerne nastanitve v primeru vrnitve v Italijo, nepopolno ugotovljeno. Navaja, da je v postopku zatrjeval sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v Republiki Italiji ter to dokazoval s sporočilom Swiss Refugee Council, Reception conditions in Italy: Report on the current situation of asylum seekers and beneficiaries of protection, in particular Dublin returnees, Oktober 2013, dostopnim na spletni strani, ki jo navaja. Iz tega poročila naj bi izhajalo, da so mladi samski moški še bolj izpostavljeni tveganju, da ostanejo brez nastanitve. Povzema navedbe, s katerimi je v postopku opisoval način sprejema in nastanitvene razmere, v katerih je živel v Italiji. Navaja, da Italija nima zadostnih nastanitvenih možnosti in da so zato tudi možnosti nastanitve po vrnitvi v dublinskem postopku izredno majhne. Zato naj bi obstajala velika možnost, da vrnjeni prosilec konča na ulici. Sklicuje se na več poročil o razmerah v Italiji, objavljenih na spletnih straneh, ki jih navaja. Meni, da predaja tej državi ni dovoljena, ker so pomanjkljivosti takšne, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Dokazno breme glede okoliščin v Republiki Italiji naj bi se prevalilo na toženko, saj je izkazal utemeljeno domnevo, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom oziroma pogoji za sprejem prosilcev. Stališče toženke, da individualnih garancij v tem primeru ni treba pridobivati, naj bi bilo materialnopravno zmotno. Sklicuje se tudi na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Tarakhel proti Švici in M.S.S. proti Belgiji in Grčiji ter na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014 in I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014. Nasprotuje trditvi toženke, da ni predložil dokazov o stanju v Italiji, saj je o tem predložil številna poročila, do katerih pa se toženka ni opredelila, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Zato naj bi bila tudi njena dokazna ocena o nastanitvenih pogojih v Italiji pomanjkljiva in sprejeta v nasprotju z 8. členom ZUP. Toženka naj bi svojo odločitev oprla izključno na dokument EASO z dne 14. 6. 2014, tožniku pa ni dala možnosti, da se o njem izjavi, saj mu ta dokument ni bil vročen, prav tako tega poročila ni mogoče najti na internetu, niti ga ni bilo v upravnem spisu 17. 2. 2015, ko je vanj vpogledal prek predstavnice PIC. Tudi sicer naj iz tega poročila ne bi bilo razvidno, v kolikšni meri so se nastanitveni pogoji izboljšali, niti toženka ni pojasnila, kakšni so nastanitveni pogoji v SPRAR centrih.

Izpodbijana odločitev o določitvi Republike Italije kot pristojne države naj bi bila nepravilna tudi po določbah Dublinske uredbe. Navaja, da je drugo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 24. 12. 2013 in v postopku povedal, da je zanjo zaprosil tako v Švici kot v Italiji. Azilni organ takrat postopka ugotavljanja odgovorne države ni začel, saj za Republiko Slovenijo njena odgovornost za obravnavanje prošnje ni bila vprašljiva. Zato in zaradi zagotavljanja učinkovitega dostopa do postopkov (5. člen Uredbe Dublin III) meni, da je po prvem odstavku 17. člena Dublinske uredbe postala odgovorna država članica. Navaja, da je s sklepom 20. 6. 2014 postopek ustavila, ker naj bi tožnik ponovno samovoljno zapustil azilni dom. V zvezi s tem pojasnjuje, da je večkrat dobil dovolilnico (nazadnje 16. 6. 2014) in odšel k svojemu dekletu, pri katerem je prebival vse do vložitve tretje prošnje. Prepričan je bil, da postopek teče in da ima za bivanje izven azilnega doma dovoljenje. Ko je izvedel, da je njegov postopek ustavljen, je vložil ponovno prošnjo. Dokazovanje teh dejstev naj mu v postopku ne bi bilo omogočeno. Navaja, da si je v Sloveniji na nek način uredil življenje, saj tu nepretrgoma živi najmanj od vložitve druge prošnje, tj. od 24. 12. 2014. Odločitev, da se ga preda Italiji, ki za odločanje o njegovi prošnji ni pristojna, poleg tega pa tudi sistemsko krši pravice prosilcev, naj bi bila arbitrarna.

Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, naj ga razveljavi in vrne toženki v ponovno odločanje. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložil že tretjič, prav tako ni sporno da je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo z dne 18. 12. 2012 ustavljen s sklepom z dne 3. 5. 2013, postopek v zvezi s ponovno (drugo) prošnjo z dne 24. 12. 2013 pa s sklepom z dne 20. 6. 2014. Da bi zoper katerega izmed teh sklepov vložil kakšno pravno sredstvo, tožnik ne navaja, iz upravnih spisov pa to tudi ne izhaja. Izpodbijani sklep je bil torej izdan v zvezi s tožnikovo ponovno (tretjo) prošnjo z dne 5. 9. 2014. Odločanje o ponovni prošnji urejata 56. in 57. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki tak postopek določa tudi, če je bil predhodni postopek ustavljen. Taka razlaga navedenih določb izhaja tudi iz določb 20. in 32. člena Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (t. i. postopkovna direktiva). Zato ni nepomembno, ali je toženka v predhodnem postopku tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala ali ne. Po drugem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III namreč država članica, ki se odloči, da bo prošnjo obravnavala, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo.

Če je toženka tožnikovo prošnjo z dne 24. 12. 2013 obravnavala, je s tem po drugem odstavku 17. člena Dublinske uredbe in po drugem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III postala odgovorna država članica.

Za tožnikovo tretjo prošnjo se sicer glede določitve odgovorne države članice za obravnavanje te prošnje uporablja Uredba Dublin III (drugi odstavek 49. člena). Po tej določbi se države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določijo v skladu z merili Dublinske uredbe, če so prošnje predložene pred začetkom uporabe Uredbe Dublin III. Ta se po drugem odstavku 49. člena uporablja za prošnje, vložene od prvega dne šestega meseca po začetku njene veljavnosti, po prvem odstavku istega člena pa je uredba začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Uredba je bila objavljena v Uradnem listu EU, št. L 180/31 z dne 29. 6. 2013. Glede na to, da je tožnik (ponovno) prošnjo vložil 5. 9. 2014, ni dvoma, da se za določitev države članice uporablja veljavna Uredba Dublin III, ki pa ob upoštevanju, da gre za postopek s ponovno prošnjo, privede do enakega odgovora.

Drugi odstavek 25. člena Uredbe Dublin III sicer določa, da je opustitev odgovora na zahtevo za ponovni sprejem enakovredna sprejetju zahteve, vendar pa glede na navedeno toženka ni imela podlage, da bi na Republiko Italijo naslovila zahtevo za ponovni sprejem.

Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bila v dublinskem postopku med Švico in Italijo kot odgovorna država določena Republike Italija in da je ta tožniku tudi izdala dokument o prebivanju. Vse te okoliščine se namreč nanašajo na čas, preden je tožnikovo prošnjo z dne 24. 12. 2013 obravnavala Republika Slovenija in ni pozvala druge države članice, naj tožnika sprejme.

Izpodbijana odločitev je torej nezakonita že zaradi napačne uporabe materialnega prava (Uredbe Dublin III in ZMZ) glede določitve odgovorne države članice.

Po presoji sodišča pa bi bilo treba tožbi ugoditi tudi, če bi bila določitev Republike Italije kot odgovorne države članice pravilna. Utemeljeni so namreč tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz omenjenega poglavja, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, postane odgovorna država članica država, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice.

Za odločanje po navedeni določbi je treba najprej ugotoviti morebiten obstoj utemeljenih domnev, da v državi članici, ki je določena kot odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom oziroma s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik obstoj takih pogojev v Republiki Italiji zatrjeval, in to utemeljeval z razmerami, ki jim je bil izpostavljen, ko so ga prijeli italijanski policisti v C. in kasnejši nastanitvi v tamkajšnjem azilnem domu v stari železniški postaji ter z opisom vlaka, v katerem naj bi prebival v A. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v postopku predložil tudi povzetke oziroma odlomke iz več poročil oziroma člankov o stanju v Republiki Italiji, na katera se sklicuje tudi v tožbi. S temi povzetki oziroma odlomki poročil in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem oziroma na težave Italije v zvezi z nastanitvenimi kapacitetami, je opozarjal na možnost, da ostane brez nastanitve, ali pa v objektih, ki ne izpolnjujejo zahtevanih standardov.

Toženka je sicer tožnikove navedbe o razmerah v A. zavrnila kot nerelevantne, ker se ne nanašajo na opis njegove uradne nastanitve kot prosilca za mednarodno zaščito. Ni pa se opredelila do tožnikovih navedb o nastanitvenih razmerah v stari železniški postaji, kjer naj bi bil tožnik nastanjen po tem, ko so ga v Gorici prijeli italijanski policisti. Prav tako se ni opredelila do poročil in člankov, ki jih je tožnik predložil v postopku.

Svojo ugotovitev, da v Italiji ne gre za razmere, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, je oprla le na dokument raziskave EASO in na okoliščino, da UNHCR o takih razmerah ne poroča. Po mnenju sodišča pa ugotovitev, da v Italiji intenzivno izvajajo programe za izboljšanje nastanitvenih pogojev prosilcev za mednarodno zaščito v okviru projektov CARA (Centres for the Reception of Asylum Seekers) in SPRAR (System of Protection for Asylum Seekers and Refugees) ter opis poteka postopkov in pravnih položajev prosilcev z vidika priznanega statusa, ne daje odgovora na tožnikove trditve o razmerah, v kakršnih bi se lahko znašel, če bi bil vrnjen v Italijo.

Toženka sicer posplošeno navaja, da so osebe, ki so vrnjene v Republiko Italijo, običajno nastanjene v SPRAR mreži objektov za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito. Pojasnjuje, da so najprej nastanjeni v tranzitne centre, ki se nahajajo v krajih z mednarodnimi letališči, na katerih se izvajajo dublinski transferji, iz tranzitnih centrov pa da so prosilci preseljeni v normalne nastanitvene objekte. V Republiki Italiji naj bi šlo le za povečano število prosilcev in občasnega pomanjkanja nastanitvenih prostorov, kar pa naj v dublinskih postopkih ne bi bilo mogoče. Toženka te trditve ne pojasni, glede na sodbo ESČP v zadevi Tarakhel, na katero se tudi sama sklicuje, pa to niti ne drži. Omenjena sodba se namreč prav tako nanaša na vprašanje primerne nastanitve oseb, ki so vrnjene po dublinskem postopku.

Dejstvo, da program SPRAR predvideva primerno nastanitev, torej samo po sebi še ne pomeni, da je taka tudi zagotovljena. Poleg tega je Sodišče Evropske unije v več svojih sodbah (v zadevi N. S. in M. E., Puid in Abdullahi) navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna (tako tudi Vrhovno sodišča v sodbi I Up 276/2014 in Upravno sodišče v sodbi I U 1196/2014). Zato za ugotovitev, da v Republiki Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ne zadošča zgolj ugotovitev, da UNHCR o takih pogojih ne poroča in da poudarja prizadevanja italijanskih oblasti za izboljšanje pogojev za sprejem prosilcev.

Ne le osebe, ki sodijo v kakšno izmed kategorij posebej ranljivih oseb, temveč tudi samske osebe ne smejo biti izpostavljene razmeram, ki bi lahko povzročile nečloveško in poniževalno ravnanje v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine. Nenazadnje tudi iz sodb ESČP Tarakhel proti Švici in M. S. S. proti Belgiji in Grčiji izhaja, da prosilci za azil na splošno predstavljajo ranljivo skupino, ki potrebuje posebno varstvo (97. točka sodbe Tarakhel in 250. točka sodbe M. S. S.).

Sodišče sicer soglaša s stališčem toženke, da iz sodbe Tarakhel proti Švici ne izhaja zahteva, da bi morala od Republike Italije pridobivati posebna jamstva o tožnikovi primerni nastanitvi. Po mnenju ESČP pa možnost, da za večje število prosilcev za azil namestitev ne bi bila zagotovljena, ali pa bi bili nastanjeni v prenapolnjenih objektih brez zasebnosti ali celo v nezdravih razmerah ali v razmerah, kjer je prisotno nasilje, ne more biti zavrnjena kot neutemeljena (115. točka te sodbe).

Po navedenem je torej toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III) tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ni razvidno, ali in kako je upoštevala dokaze, ki jih je predložil tožnik, saj se do njih ni opredelila, hkrati pa mu ni omogočila, da bi se izjavil o dokumentu EASO, na katerega je oprla svojo ugotovitev o ustreznosti sprejemnih postopkov in tožnikove namestitve v Republiki Italiji (9. člen ZUP v zvezi s členom 5 Uredbe Dublin III). Utemeljeni so torej tudi tožbeni očitki o bistvenih kršitvah pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijani akt odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek istega člena).

K II. točki izreka V skladu s tretjim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III države članice v svojem nacionalnem pravu za namene pritožbe zoper odločitev o predaji določijo: a) da ima prosilec na podlagi pritožbe pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe, ali b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče moralo odločiti, ali pritožbi odobri odložilni učinek, ali c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njena pritožba. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

ZUS-1 v 32. členu omogoča tožniku v upravnem sporu, da doseže izdajo začasne odredbe, s katero se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta (torej možnost iz točke c) omenjene določbe Uredbe Dublin III), v konkretnem primeru odložitev izvršitve predaje Republiki Italiji. Po navedeni določbi ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

O težko popravljivi škodi je mogoče govoriti tedaj, če bi bila odprava posledic, nastalih z izvršitvijo akta, bistveno otežena oz. onemogočena, v takem primeru pa sodno varstvo, tudi če bi tožnik kasneje s tožbo uspel, brez pomena oziroma neučinkovito.

Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa (četrti odstavek 74. člena ZMZ), kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Italiji izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

Z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike. Že normodajalec je za odložitev izvršitve predaje, če je ta urejena na način iz točke c) omenjenega člena uredbe, kot edini pogoj določil, da mora biti s tem v zvezi zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. V obravnavanem primeru je to zagotovljeno z roki iz šestega odstavka 32. člena ZUS-1, da je zoper sklep o začasni odredbi dopustna pritožba v roku 3 dni, o njej pa mora pristojno sodišče odločiti najkasneje v 15 dneh. Da z vidika javne koristi odložitev predaje ni nesorazmeren ukrep, izhaja tudi iz zahteve uredbe, da mora biti obrazložena le odločitev, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, torej odločitev, ki je v prosilčevo škodo.

Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.