Jedro

V primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Korekturna dolžnost sodišča nastopi šele takrat, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vrednost spornega predmeta določilo na 100.000,00 EUR (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani (II. in III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču, da odloči o glavni stvari. Tožnica je glede na naravo spornega razmerja pravilno določila vrednost predmeta spora, v skladu z določbo drugega odstavka 44. člena ZPP. V pravdi tožnica uveljavlja odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona s 60% popustom, tako da je pogodbeno vrednost izračunala na podlagi parametrov, ki so določeni v SZ in je na podlagi tako izračunane vrednosti določila vrednost predmeta spora. Zato je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se vrednost stanovanja morala oceniti po tržnih kriterijih. Tožnica ne uveljavlja ugotovitve obstoja lastninske pravice na stanovanju (ki je izražena v splošni tržni vrednosti) in ne vlaga tožbe za odkup stanovanja po tržni ceni, temveč po v SZ določeni (bistveno nižji) vrednosti. S takšno, v osnovi materialnopravno napačno oceno vrednosti spornega predmeta, bi se tožnici povzročili zelo visoki stroški, zlasti s plačevanjem nagrade svojemu pooblaščencu, odvetniku, pa tudi v primeru, če bi spor izgubila, bi morala nasprotni stranki plačati neprimerno višje stroške, ki v ničemer niso povezani s pravo vrednostjo tožbenega zahtevka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Korekturna dolžnost sodišča, ki jo predpisuje tretji odstavek 44. člena ZPP, nastopi šele takrat, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije.

5. Tožnica je svoj pravni interes v tožbi ocenila na znesek 2.510,82 EUR. V obravnavi zadevi tožnica kot imetnica stanovanjske pravice uveljavlja na podlagi 111. do 121. člena Stanovanjskega zakona (Ur. List RS/I, št. 18/1991 s spremembami) sklenitev kupoprodajne pogodbe za pogodbeno ceno 2.510,82 EUR. Tožnica torej zahteva odkup stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona, ki so omogočala prehod iz družbenolastninskih razmerij v zasebnolastninska. Namen Stanovanjskega zakona je namreč bil, da prevzeta pravna razmerja na novo uredi in prilagodi novemu pravnemu sistemu ter pri tem upošteva socialno funkcijo stanovanj. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala tožbeni zahtevek ovrednotiti v višini tržne vrednosti spornega stanovanja.

6. Glede na navedeno podlago tožbenega zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe po t. i. privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona, je pravilna ocena vrednosti spornega predmeta glede na, v zahtevi za sklenitev prodajne pogodbe, določeno višino kupnine.

7. Ker je sodišče prve stopnje novo vrednost spornega predmeta določilo v nasprotju z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP, je posledično nepravilen tudi sklep, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za reševanje te zadeve ter da se bo zadeva odstopila Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Okrajno sodišče v Ljubljani je torej stvarno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP.