Jedro

S tem, ko je tožnik zahteval, da mu prva toženka (zavarovalnica, kjer je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) in druga toženka (tožnikov delodajalec) nerazdelno povrneta nastalo škodo zaradi nezgode pri delu, je na strani toženih strank nastalo pasivno sosporništvo. Zavarovalnica in povzročitelj škode nista enotna, temveč navadna sospornika, ker ne gre za isto dejansko in pravno podlago spora. Zoper vsakega izmed njiju je mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ker gre za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata le po odločitvi tožnika, druga tožena stranka s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerje med tožnikom in prvo toženko. Druga toženka ne more izpodbijati odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko, zato je pritožba druge tožene stranke (zavarovalnice) zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zoper tožnikovega delodajalca (prvo toženko) nedovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP) in jo je potrebno skladno s 352. členom ZPP zavreči. Tožnik je opravljal montažo elementov rastlinjaka s pomočjo lestve na višini 3 metrov. Elementi rastlinjaka so se nepričakovano sprostili, zato je tožnik padel in se poškodoval. Ker je tožnik delo opravljal na višini, je podana objektivna odgovornost druge tožene stranke za vtoževano škodo.

Tožnik je bil na to, da ne sme stati na stekleni konstrukciji, opozorjen šele, ko je ta na njej že stal. Ne glede na to, da je tožnik podobno delo kot monter kovinskih konstrukcij že opravljal, da je opravil izobraževanje iz varstva pri delu in tudi ob upoštevanju dejstva, da je vijak na konstrukciji odvil namesto privil, pa bi druga toženka morala poskrbeti za varno delo svojih delavcev in s tem tudi tožnika, tako da je delež odgovornosti druge toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, večji. Zato je tožnikov soprispevek mogoče oceniti na 30%.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I in III tako, da se sodba v tem delu glasi: „I. Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 do plačila na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke Odvetniške družba A. o.p., d.o.o., št. računa ... v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do zneska 50.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 do plačila) pa se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 244,38 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba druge tožene stranke se zavrže. Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 744,15 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je druga tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek do 50.500,00 EUR je zavrnilo (točka I izreka). Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zoper prvo toženo stranko je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.790,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in drugo tožena strank.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točki I/2 in II izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (točka III izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje) sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naloži toženima strankama solidarno plačilo odvetniških stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je prva tožena stranka ravnala zavajajoče, saj je tožnika tekom predpravdnega postopka večkrat seznanila, da v zvezi s škodnim dogodkom obstaja zavarovalno kritje. Prav tako 2. odstavek 17. člena splošnih pogojev določa, da ima zavarovalnica obveznost tedaj, če pride do škodnega dogodka po začetku ali pred koncem zavarovalnega kritja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je na sami polici kot začetek zavarovanja zapisan 13. 5. 2010, potek zavarovanja pa 13. 5. 2020. Spregledalo je tudi 24. člen splošnih pogojev, ki določa, da mora zavarovalnica proučiti odškodninske zahtevke po temelju in višini, ugoditi upravičenim zahtevkom ter poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi ali pretiranimi odškodninskimi zahtevki.

Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je delo na višini 3 m z možnostjo padca v globino predstavljalo delo s povečanim tveganjem za nastanek poškodb in je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnikov prispevek k nastali škodi 80%. Druga tožena stranka je odgovorna tako objektivno kot tudi krivdno. Njena krivdna odgovornost izhaja iz tega, da ni bilo opozorila nadrejenega delavca, da je tožniku delo odredila druga tožena stranka, ki bi morala poskrbeti za njegovo ustrezno delovno opremo in da ustrezne delovne opreme na delovnem mestu ni bilo, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj je bil delovni proces neustrezno organiziran. Nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je bilo tožeči stranki izrecno prepovedano delo na višini brez varnostnega pasu. Soodgovornost po 154. čl. OZ je načeloma ustrezna teži krivdnega ravnanja tožeče stranke, kar ima za posledico zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti tožnika samega. Druga tožena stranka je že objektivno odgovorna za škodo. Pri dokončni porazdelitvi odgovornosti je potrebno delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati za ustrezno stopnjo krivdne odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode in v posledici tega objektivno odgovornost povzročitelja škode zmanjšati za morebitni presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode. Ob upoštevanju tega je soprispevek tožeče stranke lahko zgolj 20 %. Nadalje je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj iz tožnikove izpovedi izhaja, da je njegovo življenje doživelo paralizo, ki se kaže v padcu življenjske kvalitete, zato bi mu moralo sodišče odmeriti odškodnino vsaj v višini 24.000,00 EUR.

Druga tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje zoper II. točko izreka sodbe, tj. zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, ker je takšna odločitev po njenem mnenju materialno pravno napačna, saj po razlogovanju, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, zavarovalno kritje ne bi nastopilo 14. 5. 2010, ampak šele 29. 5. 2010. Med strankama je bil namreč sklenjen dogovor, da se premija plača po računu. Druga tožena stranka je račun prejela 22. 5. 2010 z valuto plačila 28. 5. 2010, ko je druga tožena stranka premijo tudi plačala. Dne 13. 5. 2010 je bilo zavarovanje sklenjeno in istega dne popoldne ob 17. uri se je pripetila obravnavana delovna nezgoda. Iz splošnih pogojev prve tožene stranke izhaja, da nastane obveznost zavarovalnice za zavarovalno kritje po izteku 24. ure dneva, ki je v polici naveden kot začetek zavarovanja, če je bila tega dne plačana premija, oziroma po izteku 24. ure dneva, ko je bila premija plačana, če ni dogovorjeno drugače. Ker je bilo ob sklenitvi pogodbe dogovorjeno, da se premija plača po računu, je zavarovalno kritje nastopilo na dan, ko je bila pogodba sklenjena. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in pasivno legitimacijo zoper prvo toženo stranko dopusti.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba drugo tožene stranke je nedovoljena.

K pritožbi drugo tožene stranke: S tem, ko je tožnik zahteval, da mu prva in druga tožena stranka nerazdelno povrneta nastalo škodo, je na strani toženih strank nastalo pasivno sosporništvo. Zavarovalnica in povzročitelj škode nista enotna, temveč navadna sospornika, ker ne gre za isto dejansko in pravno podlago spora. Zoper vsakega izmed njiju je mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ker gre za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata le po odločitvi tožnika, druga tožena stranka s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerje med tožnikom in prvo toženo stranko. Ker glede na navedeno druga tožena stranka ne more izpodbijati odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, je pritožba nedovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 352. členom ZPP zavrglo.

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prva toženka v tem sporu ni pasivno legitimirana. Zavarovanje med prvo in drugo toženo stranko je bilo sklenjeno na dan obravnavane nezgode dne 13. 5. 2010, zavarovalno kritje pa je nastopilo naslednji dan 14. 5. 2010. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko ni utemeljen.

Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka ni utemeljena. Toženi stranki sta dne 13. 5 2010 podpisali zavarovalno polico in se dogovorili, da bo druga tožena stranka plačala premijo po računu, ki ji ga bo poslala prva tožena stranka. Tako je bila premija plačana po računu z valuto 28. 5. 2010. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz 17. člena Splošnih pogojev prvo tožene stranke za zavarovanje odgovornosti (priloga B3) jasno izhaja, da se obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe prične po izteku 24. ure dneva, ki je v polici naveden kot začetek zavarovanja, če je do tega dne plačana premija oziroma po izteku 24. ure dneva, ko je premija plačana, če ni drugače dogovorjeno. V obravnavanem primeru je bilo dogovorjeno plačilo premije po izstavljenem računu, kar se šteje kot plačilo premije ob podpisu zavarovalne police. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovalno kritje nastopilo 14. 5. 2010 ob 00. uri, pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za tožnikovo nezgodo pri delu druga tožena stranka odgovorna. Pri tem se je oprlo na 1. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 do 83/2009), po katerem mora delodajalec, kadar delavec pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na določbo 2. odstavka 131. člena OZ, ki določa, da je objektivna odgovornost podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost, je ugotovilo, da je zaradi tega, ker je tožnik delo opravljal na višini, pri drugo toženi stranki podana objektivna odgovornost. Ker pa ni poskrbela za ustrezen nadzor in ustrezne ukrepe pri nevarnem opravljanju dela in tako ravnala v nasprotju s 5. členom Zakona o varstvu in zdravju pri delu – ZVZD- 1, Ur. l. RS, št. 43/2011), je podana tudi njena krivdna odgovornost. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi, da je tožnik po 33. členu ZDR in 2. odstavku 9. člena ZVZD-1 dolžan spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo. Ker je tožnik z vrha lestve stopil na stekleno konstrukcijo in ni uporabljal varnostnega pasu, ki ga je imel na razpolago, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 3. odstavka 153. člena OZ ugotovilo, da je k nastanku škode podan njegov soprispevek v višini 80%.

Tožnik je izpovedal, da je opravil izobraževanje iz varstva pri delu in da je bil z varnim načinom dela seznanjen, vendar pa delavci na tem delovišču niso imeli varnostnih pasov in tudi ne dvigala, ampak le lestve. Iz izpovedi ostalih prič ne izhaja, da bi se delo kritičnega dne opravljalo drugače, kot je izpovedal tožnik. Iz izpovedi priče B.B., ki je bil pri drugo toženi stranki zadolžen za to, da poskrbi za varno delo, pa izhaja, da je tožnika na to, da ne sme stati na stekleni konstrukciji, opozoril šele, ko je ta na njej že stal. Tako po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče pripisati 80% odgovornosti za nesrečo pri delu in s tem za nastalo škodo. Ne glede na to, da je tožnik podobno delo kot monter kovinskih konstrukcij že opravljal, da je opravil izobraževanje iz varstva pri delu in tudi ob upoštevanju dejstva, da je vijak na konstrukciji odvil namesto privil, pa bi drugo tožena stranka morala poskrbeti za varno delo svojih delavcev in s tem tudi tožnika, tako da je delež odgovornosti drugo tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, večji. Zato pritožbeno sodišče tožnikov soprispevek ocenjuje na 30% in je pritožba tožeče stranke glede tega delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je skladno s 179. členom OZ na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnika ocenilo, da je primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in s tem v zvezi nevšečnosti pri zdravljenju v višini 10.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 13.000,00 EUR in strahu 2.000,00 EUR, kar je skupaj 25.000,00 EUR. Tako je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 25,17 neto plač (višina povprečne neto plače na zaposlenega je v času sojenja znašala 993,16 EUR), ta odškodnina pa je znotraj okvirjev, ki jih za primerljive poškodbe priznava sodna praksa in tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala znašati tožniku dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vsaj 24.000,00 EUR.

Glede na tožnikov soprispevek, je druga tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožnik je v pravdi uspel 34,65 %, druga tožena stranka pa 65,35 %. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, potrebni stroški zastopanja tožeče stranke znašajo 2.670,84 EUR, stroški drugo tožene stranke pa 2.232,00 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povrnitve 925,45 EUR stroškov zastopanja, druga tožena stranka pa do povrnitve 1.458,61 EUR. Tako je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti 533,16 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, ji je delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP in 353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki, ki je s pritožbo uspela v višini 39,33 %, pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (nagrada za pritožbo, pavšal materialnih stroškov in 22% DDV) v znesku 744,15 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.